Jedro

Ni zakonskega pogoja za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti, če je z dokončno odločbo že priznan status vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi endogenega obolenja, katerega prvi pojavi so se manifestirali v času opravljanja obvezne vojaške službe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za družbene dejavnosti občine K. št... z dne 7.9.1994, s katerim je zavržena tožnikova zahteva za zvišanje odstotka vojaške invalidnosti. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 109. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, po kateri se zahteva za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti ne vzame v postopek, če je status vojaškega invalida priznan na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah iz 7. člena in 3. odstavka 12. člena zakona. V teh primerih se namreč po določbi 26. člena citiranega zakona priznanega odstotka vojaške invalidnosti ne more povečati ne glede na morebitno nadaljnje poslabšanje telesne okvare. Tožena stranka je ugotovila, da je tožniku bil priznan status vojaškega mirnodobnega invalida II.

skupine zaradi 100 % vojaške invalidnosti s pravnomočno odločbo Komiteja za družbene dejavnosti občine K. št... z dne 2.7.1987, ki temelji na izvidu in mnenju Zdravniške komisije I. stopnje v K. št... z dne 28.1.1987, v katerem je ugotovljeno, da tožniku shizofrenija povzroča 100 % vojaško invalidnost II. skupine po 231. točki Seznama odstotkov vojaške invalidnosti, z uporabo 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotkov vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82). Nadalje je tožena stranka ugotovila, da so se tožniku prvi pojavi shizofrenije pojavili v času opravljanja obvezne vojaške službe, torej v okoliščinah iz 3. odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Po 26. členu navedenega zakona se osebam, pri katerih je v okoliščinah iz 3. odstavka 12. člena zakona nastala okvara organizma, upošteva ustrezni odstotek celotne okvare organizma glede na naravo bolezni in razvoj, trajanje in težo naporov pri opravljanju vojaške službe v oboroženih silah ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen. Odstotka vojaške invalidnosti iz dokončne odločbe pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare organizma. Na podlagi določbe 3. odstavka 109. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev se zahteva za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah iz 3. odstavka 12. člena zakona, ne vzame v postopek.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. V postopku se ni upoštevalo poslabšano zdravstveno stanje, kar je razvidno iz priloženih izvidov in mnenj pristojnih zdravnikov - specialistov. Poslabšuje se tudi shizofrenija, pojavljajo se občasne motnje spomina. Poslabšanje zdravstvenega stanja pa je posledica nastanka bolezni v času služenja vojaškega roka, kar pomeni, da bi se tožeči stranki morala priznati pravica do zvišanja odstotka invalidnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožniku priznan status vojaškega mirnodobnega invalida II. skupine zaradi 100 % vojaške invalidnosti po citirani odločbi Komiteja za družbene dejavnosti občine K. št... z dne 2.7.1987 zaradi bolezni po 231. točki Seznama odstotkov vojaške invalidnosti, z uporabo 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82). Zaradi shizofrenije kot endogenega obolenja, katerega prvi pojavi so se manifestirali v času opravljanja obvezne vojaške službe (torej iz okoliščin 3. odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev - Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90). Po 1. odstavku citiranega pravilnika shizofrenije kot obolenja, katerega vzrok je neznan ali še ni zanesljivo ugotovljen, ni mogoče šteti za podlago za priznanje vojaške invalidnosti. Razen, če so prvi pojavi obolenja nastali v okoliščinah iz 3. odstavka 12. člena citiranega zakona, se lahko šteje, da so te okoliščine pospešile neugoden razvoj obolenja in se zato lahko izjemoma deloma prizna vojaška invalidnost. Po tako pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščinah je tožena stranka, sklicujoč se na 26. člen citiranega zakona, pravilno ugotovila, da ni pogojev za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti, ker tega odstotka vojaške invalidnosti, ugotovljenega z dokončno odločbo, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare organizma. Ker torej ni podanih zakonskih pogojev, da bi se v obravnavanem primeru uvedel postopek za zvišanje odstotka vojaške invalidnosti, je odločitev tožene stranke pravilna. Iz enakih razlogov so neupoštevni tožnikovi ugovori, ko se zavzema za zvišanje priznanega odstotka invalidnosti, ker se mu zdravstveno stanje slabša. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot citirani Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).