Jedro

Tisti, katerega očetovstvo je izpodbito, ima pravico do povračila stroškov od preživninskega zavezanca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

: V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec S. B. dolžan tožniku plačati 980,89 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan plačati prvotoženki 725,34 EUR pravdnih stroškov, toženec S. B. pa je tožniku dolžan povrniti 625,12 EUR pravdnih stroškov, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožujeta drugotoženec in tožnik in v pritožbah predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Drugotoženec navaja, da je sodišče ponovno zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko ne upošteva dokaznega prispevka drugotoženca v višini 20.000,00 SIT mesečno, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev postopka iz člena 362 ZPP, saj ni sledilo navodilom pritožbenega postopka, enako ni ugotavljalo potreb obtoka in preživninske možnosti drugega toženca. Drugemu tožencu se v nobenem primeru ne more naložiti večja obveznost, kot bi mu sicer šla v primeru urejenega plačevanja preživnine. Verzija pomeni vzpostavitev popolnoma enakega obračuna kot v primeru preživnine tako, da se v bistvu preživnina uskladi za nazaj in naloži v plačilo pod pogojem, da preživnina sproti ni bila poravnana in jo je namesto zavezanca plačeval nekdo drug. V konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj sodišče prve stopnje potrjuje mesečni prispevek drugega toženca le pravna relevanca mu ne daje. Sodišče prve stopnje nima prav, ko navaja, da za verzijski zahtevek po členu 133 ZZZDR ni potrebno ugotavljati prikrajšanja in okoriščenja preživninskega zavezanca. Vrača se le dosežena korist, ki pa je v konkretnem primeru ni, saj je drugotoženec svojo obveznost preživljanja izpolnjeval. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje priznava, da je drugotoženec plačeval znesek 20.000,00 SIT in da jih je prvotoženka porabila za otroka, hkrati pa zaključuje, da je tožnik prispeval namesto toženca, čeprav so bile z navedenim zneskom pokrite celotne potrebe otroka. Drugotoženec izpodbija tudi višino ugotovljenih stroškov za hčerko M., saj so ti po njegovi oceni 22.375,00 SIT in ne 25.625,00 SIT kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako se ne strinja z oceno, da je tožnik prispeval ½ potrebnega zneska za preživljanje M., saj je tožnik prispeval le 15.00,00 do 30.000,00 SIT, sodišče pa ni upoštevalo, da je bil tožnik alkoholik. Napačna je tudi odločitev o obrestih, saj gredo tožniku obresti le od izdaje sodbe. Tudi stroški niso odmerjeni v skladu z uspehom.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da so bili izdatki za preživljanje ugotovljeni v prenizkem znesku, ker niso bili ugotovljeni po sedanjih cenah. Sodišče je brez podlage zavrnilo zahtevek iz naslova aktivnosti za skrb otroka v znesku 3.000,00 SIT, prav tako stroške v zvezi z poletnimi počitnicami, prav tako so bili prezrti stroški nakupa zdravil in prevozov M. B. in stroške stanovanjskega bloka. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je drugotoženec prispeval mesečno k preživljanju hčerke M. 7.000,00 SIT. Glede tega bi moralo sodišče odločiti na podlagi člena 215 ZPP po pravilih o dokaznem bremenu. Sodišče je nekritično in po prostem preudarku ocenilo prispevek drugotoženca. Nadalje tožnik zatrjuje, da mu ni bilo nepristransko sojenje, saj je sodnik preferiral drugotoženca. Tudi stroški so bili odmerjeni nepravilno, saj je toženi stranki zastopal isti odvetnik. V primeru razveljavitve tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je materialno pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, določba člena 133 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) po katerem ima tisti, ki je imel izdatke za preživljanje osebe, ki je ni bil dolžan preživljati, pravico s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre za povračilno obveznost, ki je odvisna od pogoja, da je imel preživninski zavezanec (v konkretnem primeru drugotoženec) korist zaradi prenosa premoženja iz ene osebe na drugo. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino izdatkov glede preživljanja ml. hčerke M. B. v mesečnem znesku 25.625,00 SIT in upoštevanju otroškega dodatka ter prispevka obeh pravdnih strank ter stroškov, ki jih je prispeval drugotoženec in temeljijo na izvedenih dokazih, sodišče je posledično pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potrebe in stroške preživljanja in tudi prispevke pravdnih strank tako, da z nasprotnimi pritožbenimi trditvami pravdni stranki izpodbijata dokazno oceno v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno po prosti oceni ocenilo prispevek drugotoženca tako, da sta neutemeljeni pritožbi tožnika, ki trdi, da prvotoženec ni prispeval ničesar in provotoženca, ki še vedno trdi, da je bil njegov prispevek večji. Tudi odločitev o teku zamudnih obresti je materialnopravno pravilna in tudi stroški so odmerjeni v skladu z uspehom. O predlagani odločitvi sodnika je že odločeno in tožnik neutemeljeno očita pristranskost razpravljajočemu sodniku v pritožbi.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).