Jedro

Pogodba o razdružitvi skupnega premoženja, čeprav podpisi strank na njej niso overovljeni, je dokaz o pravici razpolaganja za gradnjo, saj sta stranki tako pridobljeno premoženje prevzeli v posest, pravni prednik pa je s tako pridobljenim fizičnim delom premoženja razpolagal in je na tožnika in drugo pogodbeno stranko prenesel pravice, pridobljene s to pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 25.1.1994, s katero je bilo investitorju dano lokacijsko dovoljenje za preureditev kletnih prostorov v gostinski lokal - kitajsko restavracijo na zemljišču parc. št. ... in ureditve vrta na zemljišču parc. št. ... iste k.o. v izmeri 35 m2 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi navaja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini (v nadaljevanju PUP, Uradni list SRS, št. 13/88). Sporna gradnja je v skladu s pogoji PUP iz razlogov, kot jih ugotavlja organ prve stopnje. Pravico razpolaganja z zemljiščem oziroma objektom v katerega posega, je investitor izkazal s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja z dne 23.4.1987. To pogodbo je priznaval tudi tožnikov pravni prednik, ki je svoj del premoženja pridobljenega z navedeno pogodbo, prodal tožniku in I.A. Gostinska dejavnost po svoji naravi ni hrupna, v skladu s pogoji PUP je v 6 točki izreka upoštevana tudi predpisana omejitev glede hrupa.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. S pogodbo o razdružitvi premoženja investitor ni izkazal pravice razpolaganja na nepremičnini, v katero posega. Pogodbe o razdružitvi premoženja očitno tudi pravni prednik tožnika ni priznaval, saj te pogodbe ni želel izvesti v zemljiški knjigi. Ta pogodba ni overjena in tudi geodetska izmera ni bila izvedena. Tožeči stranki ni jasno, zakaj je investitor pripravil osnutek dodatka k pogodbi o razdružitvi, če je z njo vse v redu. Napačna je tudi ugotovitev, da gostinska dejavnost po naravi ni hrupna in da o tem ni potrebno "posebno mnenje". Splošno znano je, da delovni čas takšnih dejavnosti sega pozno v noč, tožnik pa ima okno spalnice v razdalji dveh metrov od vhoda v bodoči gostinski lokal. Prav tako je potrebno upoštevati dejstvo, da investitor namerava organizirati gostinski vrt, v lokacijskem dovoljenju pa ni predvidena nobena protihrupna zaščita. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka odgovora na tožbo ni vložil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za preureditev kletnih prostorov hiše Trubarjeva 50 v Ljubljani v gostinski lokal - kitajsko restavracijo in možnost ureditve manjšega gostinskega vrta na zemljišču parc. št. ... v izmeri 35 m2, ki je ograjen z obstoječo ograjo in fizično ločen od preostalega zemljišča parc. št. .... Ni sporno, da obravnavano zemljišče leži v območju urejanja CO 1/11, katero urejajo že cit. PUP, kjer je takšna gradnja dopustna. Sporno pa je, ali je investitor v skladu z določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90, 48/90) izkazal pravico razpolaganja na zemljišču oziroma objektu, v katerega namerava posegati. Oba upravna organa ugotavljata, da je pravico razpolaganja investitor izkazal s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja z dne 23.4.1987, ki sta jo sklenila investitor in tožnikov pravni prednik. V navedeno ugotovitev tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma. Po citirani pogodbi namreč investitor prejme v izključno last, posest in uživanje hišo, ki stoji na zemljišču parc. št. ... in izključno pravico uživanja 35 m2 dvoriščnega dela zemljišča parc. št. ... ob hiši ... s točno opredeljeno mejo, torej nepremičnino, na katero se nanaša lokacijsko dovoljenje. Tožnikov pravni prednik pa je prejel v izključno last, posest in uživanje hišo ... z drvarnico, ki stoji na zemljišču parc. št. ... in preostali del dvorišča pred stavbo v izmeri 97 m2, kot to pravilno ugotavlja organ prve stopnje. Podpisi na predloženi fotokopiji pogodbe res niso overjeni. Toda tožena stranka pravilno ugotavlja, da je tožnikov pravni prednik s kupno pogodbo sklenjeno med njim, tožnikom in I.A. z dne 27.12.1988 razpolagal s tako pridobljenim fizičnim delom opisane nepremičnine. Zato se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da je tožnikov pravni prednik priznaval pogodbo o razdružitvi, saj je na kupca - tožnika in I.A. prenesel pravice pridobljene z navedeno pogodbo. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi bila pogodba o razdružitvi premoženja z dne 23.4.1987 spremenjena ali razveljavljena. Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na hrup. Na obravnavanem območju je gostinska dejavnost dovoljena in tožniku v zvezi s hrupom tako gre varstvo pravic v obsegu, ki mu ga dajejo cit. PUP, po katerih hrup dejavnosti podnevi ne sme presegati nivoja hrupa 60 dB (A), ponoči pa 45 dB (A). Ta pogoj je v lokacijskem dovoljenju upoštevan (6. točka izreka) in v skladu s tem pogojem bo moral biti izdelan gradbeni projekt. Iz navedenega je razvidno, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. V čem naj bi bila kršena pravila postopka, tožnik ni obrazložil in takšnih kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, tudi sodišče ni našlo. Zato je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.