Jedro

Obtoženčevo ravnanje, ko je s tem da je udarjal s kijem po vozilu oškodovanca in ga s svojim vozilom zaparkiral tako, da ta ni mogel nikamor, z namenom da s tem omogoči soobtoženemu, da ga ta s streli s pištolo umori, je šteti za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja umora, čeprav ta prav za takrat ni bila vnaprej dogovorjena, je pa med obtožencema obstajalo soglasje, da bo do takšnega obračuna s sedaj pokojnim nekoč, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, prišlo.

Izrek

Pritožbi obtoženega M. M. ml. po zagovornici se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje zanj, v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se mu, z uporabo določil 1. točke člena 42 in 1. točke I. odstavka člena 43 KZ z n i ž a izrečena kazen na 8 (osem) let zapora, v preostalem delu pa se ta pritožba, tako kot v celoti pritožbi obtoženega M. M. st. in njegovega zagovornika z a v r n e j o kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi . Obtoženi M. M. st. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila spoznana za kriva, obtoženi M. M. st. storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki II. odstavka 127. člena v zvezi s I. odstavkom 127. in II. odstavkom 16. člena KZ, obtoženi M. M. ml. pa storitve kaznivega dejanja pomoči k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki II. odstavka 127. člena v zvezi s I. odstavkom 127. člena in členom 27.KZ. Obema je bila izrečena kazen zapora, obtoženemu M. M. st. v višini 13 let, obtoženemu M. M. ml. pa v višini 10 let. V to kazen je sodišče prve stopnje, po določilu I. odstavka 49. člena KZ, obema obtožencema vštelo čas prebit v priporu od 2.9.1999 od 19.08 ure dalje. Obtoženemu M. M. st. je bila, skladno I. odstavku 69. člena KZ odvzeta pištola znamke C. z. ... model ..., št. ..., obtoženemu M. M. ml. pa leseni kij v velikosti 80 cm z napisom .... Oškodovana Z. d. A. K. je bila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1,202.403,00 SIT napotena na pravdo. Odločeno je še bilo,da se, po IV.odstavku člena 95 ZKP, oba obtoženca v celoti oprostita povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona. Proti tej sodbi so se pritožili obtoženi M. M. st. sam in po svojem zagovorniku ter obtoženi M. M. ml. po zagovornici. Medtem, ko slednja v vloženi pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 370 ZKP, zagovornik obtoženega M. M. st. izrecno, ta obtoženec sam pa smiselno uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napadata pa, vsaj zagovornik tudi odločbo sodišča prve stopnje o kazenskih sankcijah. Zagovornica obtoženega M. M. ml. tako kot smiselno obtoženi M. M. st. v lastni pritožbi predlagata spremembo izpodbijane sodbe in oprostitev obeh, zgolj podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. To predlaga tudi zagovornik obtoženega M. M. st. s tem, da predlaga vsaj še znižanje izrečene kazni obtožencu, ki ga zagovarja. Pritožba obtoženega M. M. ml. po zagovornici je delno utemeljena, v pretežnem delu pa jo je bilo potrebno, tako kot v celoti pritožbi obtoženega M. m. st. in njegovega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno. Sodišče druge stopnje drugače kot pritožniki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po celoviti analizi vseh za razsojo zadeve pomembnih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje glede obeh obtožencema očitanih kaznivih dejanj, pri čemer ni zagrešilo prav nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji pa je pravilno uporabilo tudi kazenski zakon. Povedanega namreč niso mogla omajati niti obširna pritožbena zatrjevanja vseh treh pritožnikov. Tako je v zvezi z zatrjevanji obtoženega M. M. st., s katerimi ta smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371.člena ZKP reči, da prav v ničemer ne držijo njegove navedbe, da mu sodišče prve stopnje ni dovolilo dokazati svoje in sinove nedolžnosti glede očitanih jima kaznivih dejanj, s čemer bi naj bila oba prikrajšana v svoji pravici do obrambe. Nasprotno, sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in prečitalo ob dokazih, katere je v spis vložil okrožni državni tožilec in jih priskrbelo samo tudi vse tiste listine, katere je predložil obtoženi M. M. st. Res je, da je ta v času postopka prihajal na dan z novimi listinami "dokazi", te navajal tudi v pritožbi in na seji pritožbenega senata, za katere je moč ugotoviti, da se njihovo število bolj ko se odmika čas obravnavanih dogodkov, rapidno povečuje. Ne prinašajo pa ničesar novega, takšnega, kar bi lahko pripomoglo k rešitvi zadeve, saj se vse po vrsti nanašajo na dogodke pred obravnavanimi, o čemer pa je v spisu več kot dovolj podatkov. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko novo zatrjevanih "dokazov" s strani obtoženega M. M. st. ni izvajalo, s čemer pa ni kršilo določil člena 17 ZKP. Čeprav je sodišče po navedenem zakonskem določilu sicer res dolžno preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obtoženca obremenjujejo kot tista, ki mu gredo v korist, to ne pomeni, da mora v posameznem postopku izvesti vse, kar predlagajo stranke. Odločitev o tem kateri dokazi so za razsojo pomembni je v njegovi domeni, pri čemer je to svojo nalogo v danem primeru sodišče prve stopnje opravilo v celoti korektno. Zato je moč zanesljivo trditi, da takšna njegova odločitev ni prav v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Povsem enaka je situacija v zvezi z v pritožbah uveljavljanim pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka člena 731 ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na v postopku izvedene dokaze katere je, kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodne odločbe, pravilno ocenilo in ovrednotilo. Vse navedeno je zapisano v jasnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe zato drugačna ocena izvedenih dokazov oziroma nestrinjanje z njo, kot je to še posebej izraženo v pritožbenih zatrjevanih obtoženega M. M. st. ne predstavlja navedenega pritožbenega razloga. Sodišče druge stopnje, kot je že bilo povedano, ni moglo slediti pritožnikom tudi v njihovih nadaljnjih pritožbenih zatrjevanjih s katerimi ti izpodbijajo pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede obeh obtožencema očitanih kaznivih dejanj, odločilnega za presojo pravilne uporabe ob razsoji uporabljenih določil kazenskega zakona, zlasti tistih posebej izpostavljenih v vloženih pritožbah. Glede teh ugotovitev se sodišče druge stopnje sklicuje na njihovo obširno analizo v razlogih sodbe sodišča prve stopnje katero v celoti sprejema. Zato, v želji da se ne bi ponavljalo, te v tej sodni odločbi ne bo ponavljalo ampak jo dopolnilo le v toliko, kolikor je to potrebno v zvezi z zatrjevanji vseh treh pritožnikov. V celoti pravilna in skladna izvedenim dokazom je trditev sodišča prve stopnje, da je že več let pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj prišlo do nesporazumov med prej v medsebojni slogi živečih družin obtoženega M. M. st. in sedaj pokojnega J. S.. Res je, da člani ene in druge družine za nastali razdor navajajo različne razloge, pri čemer so zatrjevanja S. iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi, zlasti dejstva, da je obtoženi M. M. ml. v tistem času res zašel na pota zaradi katerih se je kot mladoletnik znašel v postopkih pred sodiščem, kot to izhaja iz poročila C. za s. d. (listna št. ...), dejansko prepričljivejša. Da pa ta, kljub ostremu nasprotovanju zlasti obtoženega M. M. st., v resnici držijo, potrjujejo drugi dokazi, predvsem tisti, ki potrjujejo obnašanje slednjega v primerih, ko je bil po lastnem prepričanju, izraženem tudi v pritožbi, dolžan braniti sina. To, če omenimo zgolj primer, ki ga opisuje priča M. B., za katero ni razloga, da ji ne bi bilo moč verjeti, saj konflikta ne zanika niti obtoženi M. M. st., ne le, da ni bilo primerno, ampak, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje takšno, da je z njim škodil in ne koristil mladoletnemu otroku. Ker je torej obtoženi M. M. st. nerazumljivo, predvsem pa agresivno nastopal proti drugim, je verjeti, da je v primeru izrečene kritike sinu tako v še potencirani meri ravnal tudi proti prej prijateljskim članom družine J. S.. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je do napadov, kateri so z leti prerasli v medsebojno fizično obračunavanje pričel obtoženi M. M. st. pa tudi, da J. S. in njegova sinova ob izkoriščanju prilik obtožencev, da z njimi obračunavajo, niso ostali indiferentni, kar potrjujejo podatki spisa, da so bili zaradi medsebojnih obračunov sproženi postopki pri sodniku za prekrške in na sodišču tudi proti njim in ne le proti obtožencema. Gre za ravnanje S., ki je življenjsko razumljivo tako kot njihova težnja rešiti zadevo sporazumno do česar, kljub prošnji, ki jo je na C. za s. d. v V. vložila I. S. (16.2.1998), pa so jo M. odklonili (listna št. ...), ni prišlo, kot tudi dejstvo, da so si v očitni želji zaživeti v miru ustvarili nov dom in se iz bloka, kjer so prej živeli odselili. Prav slednji dve okoliščini sta po prepričanju sodišča druge stopnje pomembni za pravilno razsojo zadeve, saj potrjujeta, da so bili S. tisti, ki so dejansko zaostrene razmere skušali reševati in ne M., kljub pisanju obtoženega M. M. st. na različne naslove s katerimi, glede na njegovo omenjeno ravnanje na Centru za socialno delo očitno ni mislil resno, ampak z njimi le opravičeval svoje pa tudi sinovo početje proti osovraženim sosedom. Zato so pritožbena zatrjevanja obtoženega M. M. st., da nobena od pozvanih inštitucij ni pravočasno reagirala brez pravega pomena. Pomeni pa povedano še nekaj in sicer to, da je iz opisanega ravnanja S. moč razbrati, da so bili oni tisti, ki so se čutili ogrožene s strani M., čeprav je takšen strah, kot je to pojasnil izvedenec dr. G. V. M. obstajali, pač glede na strukturo osebnosti, tudi pri obtoženemu M. M. st. Še več, pri njemu je že precej pred obravnavanim dogodkom obstajalo depresivno - disforzično stanje in znaki prisotne zožene zavesti (listna št. ...), zato se zdi docela nerazumljiva trditev v pritožbi zagovornice obtoženega M. M. ml., da v postopku ni bilo ugotovljeno kdaj je to stanje pri temu obtožencu dejansko nastopilo, zaradi česar tega seveda ni potrebno več ugotavljati. Seveda je takšno stanje obtoženega M. M. st. poznal tudi njegov sin M. M. ml. in se mu v sovraštu do S. in potrebi obračunavanj z njimi v celoti podrejal, saj sicer z njimi ne bi prihajal v konflikte, katere priznava sam, vsaj posredno pa jih, čeprav niso pravnomočno končani, potrjujejo že omenjeni postopki pred sodnikom za prekrške in sodiščem. V opisanem stanju sta se družini M. in S. nahajali dne 2.9.1999, kljub temu, da sta že nekaj časa živeli ločeno. Kot je to že bilo povedano so dokazi v tem delu trdni tako, da dokaznega postopka o navedenih vprašanjih, kljub drugačnemu mnenju obtoženega M. M. st., ni več potrebno dopolnjevati. To pa velja tudi glede za v izpodbijani sodbi ugotovljeni nadaljnji tek obravnavanih dogodkov. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tega, kar se je takrat dejansko zgodilo v celoti pravilno oprlo na razpoložljive dokaze s katerimi sta bila ovržena zagovora obeh obtožencev in izpoved njune žene oziroma matere. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji pritožnikov v tem delu je potrebno kot prvo omeniti, da obtoženi M. M. st. s pavšalnimi zatrjevanji, da pač vsi lažejo in govore po naročilu policije ne more uspeti, pa četudi svoje navedbe podkrepljuje s seveda neproduktivnimi žaljivkami. Po svoje, seveda v korist obtoženih, si takratne dogodke razlagata tudi preostala dva pritožnika, na način, da so ti v nasprotju z dokazi izvedenimi na glavni obravnavi. Pri tem ima sodišče druge stopnje v mislih predvsem trditve zagovornice obtoženega M. M. ml., da je bil pokojni J. S. tisti, ki je s svojim avtomobilom zaparkiral vozilo njegovega očeta, kar naj bi v strahu zanj povzročilo njegovo reakcijo. Gre za trditev, katere ne potrjuje prav noben od izvedenih dokazov, podobno kot tudi ne trditve, da je tega obtoženca pokojni prej skušal povoziti, v posledici česar je nekajkrat zamahnil s kijem, ki ga je imel proti njegovemu vozilu, razen seveda izpovedi njegove matere, ki pa je tako osamljena in zmedena, da ji ni moč verjeti. Nasprotno, izvedeni dokazi so, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje zanesljivo potrdili, da je bil obtoženi M. M. st. tisti, ki je s svojim avtomobilom zadel v vozilo sedaj pokojnega, čemur je sledil umik slednjega, pa njegova vrnitev z vzvratno vožnjo na parkirišče, ter zaparkiranje njegovega vozila s strani drugoobtoženega s sprednje in prvoobtoženega z bočne strani. Pri presoji takšnega stanja je sodišče prve stopnje dejansko našlo dovolj opore v izpovedbah zaslišanih prič, katere res niso izpovedale popolnoma enako, kar po presoji sodišča druge stopnje le še podkrepljuje njihovo verodostojnost. To potrjujejo tudi materialni dokazi, zlasti ugotovitve mesta udarjanja obtoženega M. M. ml. po vozilu, ki posredno potrjujejo, da je vozilo pokojnega dejansko zaparkiral s sprednje strani tako tesno, da se tam, ko je po vozilu udarjal ni mogel gibati. Seveda je pri tem prav vseeno zakaj se je pokojni S., kljub možnosti, da odpelje, vrnil. Karkoli je temu vzrok, naredil je napako. Obtoženca sta očitno njegovo vrnitev izkoristila za dokončni obračun z njim. Tudi pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da ta, glede na dejstvo, da sta starejša M. tistega dne pred lekarno pripeljala z namenom, da v njej dvigneta zdravila, obtoženi M. M. ml. pa prav lahko slučajno, iz vzroka, ki ga navaja, ni bil vnaprej dogovorjen prav za tisti dan, še zlasti, ker ni videti dokaza, da sta obtoženca vedela, da bo tja prišel tudi J. S.. Vendar je, kar pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje možnost, da bo do njega prišlo bila v družini M. prisotna, potreben je bil le še sprožilni moment. Tega se je zavedal tudi obtoženi M. M. ml., sicer takrat vozila pokojnega ne bi zaparkiral in pričel udarjati po vozilu. To njegovo ravnanje skuša obramba prikazati kot zgolj njegovo željo po poškodovanju vozila, kar pa ne bo držalo. Družina M. je bila med sabo preveč povezana, da obtoženi M. M. ml. ne bi vedel, da oče s seboj nosi pištolo in to nabito, s katero bo osovraženo osebo pokončal, za kar mora imeti primerne pogoje. Te mu je s svojim ravnanjem pripravil on, saj je z opisanim početjem pokojnega v vozilo dobesedno priklenil, mu preprečil pobeg, z druge strani pa omogočil očetu, da za tem, ko s svoje strani bočno deblokira vozilo J. S. prične s streljanjem nanj. Da bo oče to res storil pa je obtoženi M. M. ml. iz že prej navedenih razlogov ne le vedel ampak tudi videl, saj so dogodki potekali na parkirišču, torej blizu skupaj, v času, ko je bila vidljivost še dobra. Slednje dokazuje dejstvo izhajajoče iz izpovedi zaslišanih prič, da se je v trenutku, ko je oče pričel s streljanjem s kraja dogodka umaknil. Takšnega ravnanja obtoženega M. M. ml., ko se je ta zavedal zakaj je zaparkiral vozilo pokojnega in udarjal po njemu, saj je to počel zato, ker je hotel, da oče slednjega umori, kjub drugačnemu zatrjevanju v pritožbi njegove zagovornici ni mogoče pravno opredeliti drugače, kot ga je sodišče prve stopnje, zlasti, ko se je tudi on zavedal nizkotnosti nagibov iz katerih je pokojni moral umreti. Seveda ob doslej povedanem ne drže navedbe v pritožbah obtoženega M. M. st. in njegovega zagovornika, da bi naj slednji na pokojnega S. streljal v silobranu. Tudi o tem vprašanju je že podalo prepričljive razloge sodišče prve stopnje, pa je tudi na tem mestu potrebno poudariti, da je obtoženi M. M. st. pričel streljati s pištolo, ki jo je imel za strel že pripravljeno takoj za tem, ko je izstopil iz svojega vozila, torej predno je sploh imel možnost fizično priti v kontakt s sedaj pokojnim. To potrjuje po strokovnjakih ugotovljen način, pa tudi možen vrstni red streljanja, ki je takšen, da ne glede na najdeno steklo, do raznositve katerega je prišlo tudi ob odstranitvi trupla pokojnega iz vozila pred opravo ogleda, negira možnost, da je bil prvi strel opravljen v avtomobilu, kot to meni zagovornik obtoženega M. M. st. Seveda ne drži tudi njegova nadaljnja trditev, da je bilo streljano s pištolo v katerem nabojnik in cev sicer res gre devet nabojev, s toliko naboji. Dejstvo namreč je, da je bilo najdenih le osem krogel in osem tujcev, ki so pripadali obtoženemu M. M. st. zaseženi pištoli, takšnemu številu strelov pa odgovarja še število pokojnemu prizadejanih ran. Ker tudi ni zanesljivega dokaza, da sta bila obtoženi in pokojni prej v medsebojnem fizičnem kontaktu, saj ni verjeti, da bi lahko prišli na oblačilo obtoženca delci, morfološki podobni tistim iz pokojnikovih hlač, saj niti obtoženi M. M. st. ne trdi, da je prišel v kontakt prav z njimi, se tako izkaže, da so dogodki takrat potekali tako, kot trdi obtožba. Takšno ravnanje pa seveda ni ravnanje v silobranu, zaradi česar je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pravilno uporabilo kazenski zakon tudi v tem delu. Seveda pri povedanem ni potrebno posebej obrazlagati zakaj tudi sodišče druge stopnje šteje, da je obtoženi M. M. st. uporabil lastno orožje, ne glede na to, da v postopku ni bilo ugotovljeno kje in kdaj ga je dobil. Povsem brezpredmetna so namreč zatrjevanja obtoženega M. M. st., da naj bi šlo za pištolo last pokojnega, končno tudi zato, ker je bila tista s katero je razpolagal on, to pa je edina o kateri govore objektivni dokazi, bila zasežena njegovemu sinu v času trajanja tega kazenskega postopka. V zvezi z vloženimi pritožbami je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o obema obtožencema izrečenih kazenskih sankcijah. Tudi ono je prišlo do prepričanja, da teža storjenega, pa tudi preostale v izpodbijani sodbe navedene okoliščine zahtevajo njuno strogo kaznovanje in izrek kazni zapora. Ta kazen je bila po prepričanju sodišča druge stopnje obtoženemu M. M. st. odmerjena v povsem primerni višini tudi zato, ker mora ta ob navedenem v sodbi sodišča prve stopnje odražati tudi odnos obtoženca do storjenega, kateri je več kot grajanja vreden, pri čemer se ta še slabša, tudi v odnosu do državnih organov in ljudi, ki so zadolženi za vodenje tega kazenskega postopka, kar je pri človeku - pravniku še toliko bolj obsojanja vredno. Je pa bila ta kazen, po presoji sodišča druge stopnje nekoliko previsoko odmerjena obtoženemu M. M. ml. Pri njemu dejansko gre za mlado osebo, ki si skuša urediti življenje, saj se je med nahajanjem v priporu celo poročil. Že zaradi tega predvsem pa dejstva, da je obtoženec storil kaznivo dejanje kot pomagač, mu je sodišče druge stopnje izrečeno kazen znižalo na osem let zapora, saj takšno omiljeno kazen omogoča že zakon sam. Ker uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Obtoženi M. M. st. s pritožbo ni uspel zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. Obtoženi M. M. ml. pa je s pritožbo delno uspel, zato povprečnine ni dolžan plačati (čl. 98/II ZKP).