Jedro

Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.

Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugi alineji II. točke izreka in v odločitvi o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

-za obdobje od 1. 1. 2025 do 13. 7. 2025 razliko v plači oziroma nadomestilu plače med 15. in 16. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 1.259,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobja od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2024 plača razliko v plači med plačnimi razredi, kot to izhaja iz I. točke izreka. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneskov razlike v plači za posamezne navedene mesece v letih 2018, 2019, 2020, 2021 in 2022, ki jih je toženka že izplačala (prva alineja II. točke izreka, ki ni predmet pritožbe) in za plačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od 1. 1. 2025 do 13. 7. 2025 med 15. in 16. plačnim razredom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (druga alineja II. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.168,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2.Tožnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka zoper zavrnilni del sodbe glede zahtevane razlike v plači za obdobje od 1. 1. 2025 do 13. 7. 2025 in odločitev o stroških postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tudi za izpostavljeno časovno obdobje in priznanja višjih stroškov postopka na prvi stopnji. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik pri oblikovanju (tega dela) tožbenega zahtevka ni upošteval določbe 101. člena Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju,¹ ki določa postopno pridobitev višje plače. Navedeno pomeni, da je tožnik po presoji sodišča prve stopnje zahteval več, kot mu glede na materialno pravo pripada. V kolikor je sodišče menilo, da tožnik ni upravičen do plačila celotne razlike med plačnima razredoma, bi moralo po uradni dolžnosti uporabiti določbo 101. člena ZSTSPJS, samo ugotoviti, do kakšnega zneska je tožnik upravičen, in mu priznati ustrezno manjši znesek, le za presežni del pa tožbeni zahtevek zavrniti. Napačna je tudi odmera stroškov postopka, v okviru katere je sodišče tožniku priznalo premalo število točk za tretjo pripravljalno vlogo in pristop na drugi narok za glavno obravnavo 2. 2. 2026 ne upoštevaje, da je tožnik v navedeni pripravljalni vlogi v skladu s sklepom sodišča ocenil višjo vrednost spora na znesek 6.287,92 EUR, ki jo je sodišče na drugem naroku sprejelo kot novo vrednost spora. Glede na tako vrednost spornega predmeta bi moralo tožniku za tretjo pripravljalno vlogo z dne 5. 1. 2026 priznati 300 točk ter za prisotnost na drugem naroku 200 točk, saj je za odmero nagrade v primeru spremembe vrednosti spornega predmeta od njene spremembe dalje treba upoštevati novo vrednost. Tožnik predlaga kot uvodoma in priglaša pritožbene stroške.

3.Zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na obdobje od 1. 12. 2022 dalje,² in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi za obdobje od 1. 12. 2022 do 31. 12. 2024. S 1. 12. 2022 je tožnik na svojem delovnem mestu z napredovanji dosegel izhodiščni plačni razred, delovnega mesta "višji policist", aprila 2023 pa ga je že presegel. Kljub temu je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za obdobje od 1. 12. 2022 do vključno 31. 12. 2024, tako da je upoštevalo vsa napredovanja tožnika na njegovem delovnem mestu in plačilo po dejanskem delu postopoma povečevalo preko izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta "višji policist", čeprav bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Pri svoji odločitvi se je oprlo na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 39/2022, ki za obravnavano zadevo zaradi drugačnih dejanskih okoliščin ni uporabljivo, ker je tožnik delo višje vrednotenega delovnega mesta opravljal ves čas brez prekinitev in ne v različnih obdobjih kot v izpostavljeni zadevi. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo odstopilo od sodne prakse v zadevah VIII Ips 10/2023 in VIII Ips 14/2025, katerih stališča je razumelo napačno. Tožniku od decembra 2022 dalje ne pripada razlika v plači v višini enega plačnega razreda ne na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju³ ne iz naslova preteklih napredovanj. Skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 14/2025 je upravičen le do izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga je tožnik v decembru 2022 že dosegel, aprila 2023 pa presegel. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično previsokega uspeha tožnika v postopku je napačna odločitev o stroških postopka, v okviru katere je sodišče tožniku tudi neupravičeno priznalo priglašene stroške za posamezne pripravljalne vloge, ki po prepričanju toženke niso bile potrebne. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obdobje od 1. 1. 2025 do 13. 7. 2025 zmotno uporabilo materialno pravo, enak pritožbeni razlog pa je podan pri odmeri višine pravdnih stroškov tožnika. Preostali pritožbeno izpodbijani del prvostopne sodbe je materialnopravno pravilen ter ni obremenjen s po uradni dolžnosti upoštevnimi kršitvami procesnih določb.

7.Tožnik je za obdobje od 1. 7. 2018 do 30. 11. 2022 zahteval plačilo razlike v plači, ki jo je prejemal na delovnem mestu policist SR-NDM in izhodiščnim plačnim razredom delovnega mesta višji policist. Za obdobje od 1. 12. 2022, ko je na svojem delovnem mestu policist SR-NDM že dosegel izhodiščni plačni razred delovnega mesta višji policist ter ga aprila 2023 presegel, pa je zahteval plačilo dodatnega plačnega razreda po drugem stavku prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je tako postavljenemu zahtevku ugodilo na podlagi obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja ustrezno plačilo za opravljeno delo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih).⁵ Za obdobje od 1. 1. 2025 dalje pa ga je zavrnilo, ker tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upošteval določbe 101. člena ZSTSPJS, ki določa postopno pridobitev pravice do višje plače.

8.Bistveno materialnopravno vprašanje, na katerega je moralo sodišče v obravnavani zadevi odgovoriti, je bilo, ali tožniku poleg izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta višji policist v obdobju, ko je z napredovanji na svojem delovnem mestu že dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višjega policista, pripada še en dodatni plačni razred na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS glede na stališča, zavzeta v odločbah VS RS VIII Ips 39/2022, VIII Ips 10/2023 in VIII Ips 14/2025.

9.V zadevah VIII Ips 10/2023 in VIII Ips 14/2025 sta delavca zahtevala, da se jima prizna plačilo za opravljeno višje vrednoteno delo na način, da se jima izhodiščni plačni razred višje vrednotnega delovnega mesta poviša za napredovanja, dosežena na nižje vrednotnem delovnem mestu, za katerega sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da ni podlage za priznanje višjega plačnega razreda iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu. Delavcu za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo pripada plača v višini izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja. Sodišče prve stopnje je navedeno stališče upoštevalo. Do novembra 2022 je tožniku priznalo razliko v plači med plačnim razredom, ki ga je imel na delovnem mestu policist SR-NDM in izhodiščnim plačnim razredom višjega policista. Od decembra 2022, ko je tožnik na delovnem mestu policist SR‑NMD že dosegel izhodiščni plačni razred višjega policista, ter ga v aprilu 2023 presegel, pa je tožniku pravilno priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda. V zadevi VIII Ips 39/2022 je bilo namreč pojasnjeno, da plačilo za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo ob smiselni uporabi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS⁶ vključuje poleg izhodiščnega plačnega razreda plačilo še enega plačnega razreda, kadar javni uslužbenec z napredovanjem na svojem nižjem vrednotenem delovnem mestu doseže oziroma preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotnega delovnega mesta. Odločitve v citiranih zadevah se tako ne izključujejo. Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.

10.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se prvi odstavek 19. člena ZSPJS ne more uporabiti, ker je tožnik delo višje vrednotenega delovnega mesta opravljal ves čas brez prekinitev in ne v različnih obdobjih, kot v izpostavljeni zadevi, kar naj bi pomenilo, da ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati kot več zaporednih premestitev. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 39/2022 pojasnilo, da se določbe ZSPJS, ki se nanašajo na plačilo ob premestitvi na višje delovno mesto, ob izostanku konkretnejše ureditve v primerih odrejanja višje vrednotnega dela brez premestitve, upoštevajo ob njihovi smiselni razlagi. Poleg tega ni mogoče slediti zavzemanju toženke, da naj bi okoliščina tožnikove "dejanske premestitve" (opravljanja višje vrednotenega dela) ves čas brez prekinitev narekovala drugačno obravnavanje kot v primeru dejanskih več zaporednih premestitev. Že VSRS je v izpostavljeni odločbi pojasnilo, da ni bistveno, ali se šteje, da je bilo tožniku delo na višje vrednotenem delovnem mestu odrejeno le enkrat (prvič) ali večkrat.⁷ Sicer pa bi po presoji sodišča druge stopnje izpostavljena kontinuirana in trajna narava odrejanja višje vrednotenega dela še celo tembolj narekovala smiselno uporabo določb o premestitvi.

11.Toženka je tožniku dlje časa odrejala, da mora opravljati delo višjega policista, za kar mu ni zagotovila ustreznega plačila. Tožnik je namreč ves čas prejemal plačilo v višini plačnega razreda policist SR-NDM, upoštevajoč dosežena napredovanja na tem delovnem mestu. V vmesnem času je na delovnem mestu policist SR-NDM z napredovanji dosegel izhodiščni plačni razred višjega policista, vendar to ne pomeni, da od decembra 2022 ni bilo več prikrajšanja pri plačilu za opravljeno delo višjega policista. Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo.⁸ S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.⁹

16.Za obdobje od 1. 1. 2025 dalje (do 13. 7. 2025, kot zahtevano), velja povsem enako kot obrazloženo za predhodno obdobje. Od takrat naprej se sicer uporablja ZSTSPJS, ki pa v 18. členu vsebuje povsem enako določbo kot drugi stavek prvega odstavka 19. člena predhodno veljavnega ZSPJS. Glede na med strankama nesporno dejansko stanje, da je bil tožnik od 1. 1. 2025 do 13. 7. 2025 uvrščen v 15. plačni razred, v istem obdobju pa je bilo delovno mesto višji policist prav tako uvrščeno v osnovni 15. plačni razred (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18), bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 18. člena ZSTSPJS ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku ugoditi tudi v obsegu za to obdobje uveljavljane razlike med 15. in 16. plačnim razredom (dodatno priznanje enega plačnega razreda). Tožnik pravilno izpostavlja neutemeljenost zavrnitve tožbenega zahtevka za to obdobje na podlagi argumenta postopnosti pridobitve pravice do višje plače v skladu s 101. členom ZSTSPJS. Navedena okoliščina postopne pridobitve pravice do višje plače lahko vpliva zgolj na nominalno določitev vrednosti plačnih razredov (ki v zahtevku niti ni bila numerično določena), v ničemer pa ne vpliva na tožnikovo upravičenje do uveljavljane razlike v plači med tema plačnima razredoma v smislu dodatnega priznanja enega plačnega razreda po 18. členu ZSTSPJS. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu ustrezno spremenilo tako, da je toženki naložilo tudi plačilo zahtevane razlike v plači za to obdobje (peta alineja 358. člena ZPP).

17.Ker v preostalem izpodbijanem delu odločitve o glavni stvari niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

18.Obe stranki izpodbijata prvostopno odločitev o stroških postopka. Ti so bili priznani tožniku in naloženi v plačilo toženki. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo stroške tretje pripravljalne vloge z dne 5. 1. 2026 in stroške pristopa na drugi narok ne upoštevaje novo vrednost spornega predmeta, ki je znašala 400 točk. Utemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče to vrednost upoštevati pri vseh procesnih dejanjih od povišanja vrednosti naprej, torej tako pri odmeri stroškov za tretjo pripravljalno vlogo (ki namesto priznanih 225 točk pravilno znašajo 300 točk - 75 % od 400 točk) in nagradi za drugi narok (ta glede na višjo vrednost spornega predmeta znaša 200 točk in ne zgolj priznanih 150 točk). Toženka pa neutemeljeno ugovarja nepotrebnost pripravljalnih vlog tožnika (druge in tretje vloge). Zavzemanje toženke, da so vse nadaljnje vloge tožnika nepotrebne, saj bi lahko ob potrebni skrbnosti njihovo vsebino zajel že v tožbi ali vsaj v prvi pripravljalni vlogi, je neutemeljeno, saj za tak poseg v materialne in procesne dispozicije stranke ni podlage v veljavnih določbah ZPP, s tem bi bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Poleg tega toženka v pritožbi sama priznava, da je tožnik v drugi pripravljalni vlogi podal (kratka) naziranja glede relevantne sodne prakse VSRS, v tretji pripravljalni vlogi pa razširil tožbeni zahtevek in podal novo oceno vrednosti spornega predmeta, ki ji je toženka predhodno oporekala. Ker je tožnik to storil na podlagi poziva sodišča, mu že iz tega razloga ni mogoče oporekati priznanja stroškov za to procesno dejanje. Sicer pa tožniku ni mogoče odrekati pravice, da glede na dejstva in okoliščine, ki se izpostavijo in ugotovijo tekom postopka, spreminja tožbo in prilagaja tožbeni zahtevek. Če je bila sprememba tožbe dopuščena (kot v obravnavani zadevi), je tožnik upravičen tudi do nagrade za pripravljalno vlogo, s katero je tožbo spremenil. Sodišče druge stopnje je po obrazloženem prvostopno odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je tožniku poleg priznanih stroškov na prvi stopnji (ti so znašali 1.580,55 točk - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 24) priznalo dodatnih 75 točk za tretjo pripravljalno vlogo in dodatnih 50 točk za drugi narok. Skupaj priznani stroški tožnika znašajo 1.705,55 točk (prej 1.580,55 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in ob priznanju 22% DDV znaša 1.248,46 EUR, skupaj z že na prvi stopnji priznanimi potnimi stroški tožnika (11,20 EUR) pa 1.259,66 EUR. V tej smeri je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbe tožnika spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).

19.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku, ki je s pritožbo uspel, pa je dolžna povrniti stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo toženke (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniku za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife pripada: 500 točk za pritožbo, 500 točk za odgovor na pritožbo toženke in 20 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 746,64 EUR. Naveden znesek mora toženka tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.