Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne.
Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil odsoten zaradi bolniškega staleža, koriščenja ur in izrabe letnega dopusta), tožnik pa kljub izrecnemu opozorilu toženke ni določno navedel, na katere dneve je prišel prej na delo oziroma na katere dneve naj bi opravil zatrjevane nadure, zato zahtevek iz tega naslova niti ni ustrezno substanciran.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka delno spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v rok 15 dni plačati znesek 192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 dalje do plačila.
Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 49.496,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 422,14 EUR od 1. 11. 2017 dalje, - od zneska 341,76 EUR od 1. 12. 2017 dalje, - od zenska 336,67 EUR od 1. 1. 2018 dalje, - od zneska 261,00 EUR od 1. 2. 2018 dalje, - od zneska 345,98 EUR od 1. 3. 2018 dalje, - od zneska 317,90 EUR od 1. 4. 2018 dalje, - od zneska 329,41 EUR od 1. 5. 2018 dalje, - od zneska 329,41 EUR od 1. 6. 2018 dalje, - od zneska 329,41 EUR od 1. 7. 2018 dalje, - od zneska 329,41 EUR od 1. 8. 2018 dalje, - od zneska 329,67 EUR od 1. 9. 2018 dalje, - od zneska 71,84 EUR od 1. 10. 2018 dalje, - od zneska 15.672,00 EUR od 6. 10. 2018 dalje, - od vsakokratnega zneska 84,00 EUR od vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 10. 2008 zadnji pa 1. 10. 2018, - od zneska 8.000,00 EUR od 6. 8. 2021 dalje.“
II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plača 2.784,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 1.056,00 EUR tečejo od 1. 6. 2018 dalje, od zneska 1.728,00 EUR pa od 6. 10. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska v skupni višini 49.688,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, navedenih v izreku sodbe, do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.096,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).
2. Zoper zavrnilni del sodbe v II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da se je vnaprej odločilo, kako bo razsodilo in da je nekritično sledilo delavcem toženke, ki so nad njim izvajali trpinčenje. Neutemeljeno je verjelo A. A., da nanj ni vpil in ga žalil, tudi verodostojnost B. B. pa je zaradi zaposlitve pri toženki vprašljiva. Iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni sledilo njegovi izpovedi. Napačno je zavrnilo njegove navedbe, da je zaradi težav z ahilovo tetivo C. C. prosil za nove škornje, ki jih ni prejel. V zvezi s tem je nekritično sledilo nasprotni izpovedi C. C. Ugotovitev, da je bil o razgovoru obveščen pravočasno, ni ustrezno utemeljena. Ne drži, da je toženka izrabo letnega dopusta odrejala tudi drugim. Pavšalna sta zaključka sodišča, da je imel tožnik uradni razgovor v marcu (in ne v maju) 2016 ter da mu toženka po tem razgovoru ni odredila, naj bo do nadaljnjega na dopustu. Sodišče je nekritično sledilo toženki, da bi mu v primeru prijave na športni dan ali usposabljanje omogočila zamenjavo, saj mu je bilo rečeno, da ga na prijavnici ne bo nihče zamenjal. Listine v spisu dokazujejo, da je ves čas opozarjal, da mu sodelovanje na teh dogodkih ni bilo omogočeno, pri čemer bi se udeležil kateregakoli termina. C. C. mu je izvajanje vadbe med delovnim časom ponudil šele tedaj, ko je ni bil več sposoben izvajati. Zaradi nezagotovljene zamenjave ni mogel opraviti strelskega usposabljanja, toženka pa mu je zato znižala oceno za leto 2014. V resnici mu je ocene zniževala z namenom, da ji ne bi bilo treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do njegovih trditev, da se je strelskega usposabljanja v novembru 2016 kljub zdravstvenim težavam udeležil le zato, ker mu je D. D. grozil z negativnimi posledicami ter mu očital, da se streljanja izogiba. To potrjujejo njegovi zapisi toženki v predsodnem postopku, do katerih se sodišče ni opredelilo. Iz sodbe ni razvidno, na katerem pojasnilu D. D. temeljijo zaključki sodišča. Pavšalni so zaključki, da je imel možnost izbrati termin usposabljanj in da ga nadrejeni niso silili v usposabljanje po nočni izmeni ter v prostem času. Sodišče je nekritično sledilo navedbam toženke in izpovedima E. E. ter C. C., da od tožnika nista prejela zdravniškega potrdila, pri čemer ni pojasnilo, zakaj v zvezi s tem ne verjame tožniku. Protispisen je zaključek, da bi se pred novembrom 2016 lahko prijavil na kateregakoli od možnih terminov streljanja. Sodišče je nekritično verjelo toženki, da ga ni silila k udeležbi na streljanju in da je bila udeležba na tem streljanju pogoj za opravljanje dela na prijavnici. To, da je poškodbo vodila kot bolezen, predstavlja ravnanje trpinčenja. Tudi neopravljen razgovor v letu 2016 predstavlja ravnanje trpinčenja. Ker je bil zaradi bolezni upravičen do bolniškega staleža, je bila odreditev izrabe letnega dopusta protipravna. A. A., E. E. in C. C. niti niso vedeli, kakšno delo je opravljal, F. F. in G. G. pa sta z njim delala le kratek čas. Ker sodišče glede vzroka za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ni postavilo izvedenca medicinske stroke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. A. A. ga je na razgovoru 11. in 12. 4. 2017 ustrahoval in žalil ter mu zaradi vloženega ugovora zoper službeno oceno očital kršitev vojaške discipline. To izhaja iz zapisnika razgovora, posredno pa tudi izpovedi A. A. in E. E. Opozarja, da so H. H., E. E. in C. C. zaposleni pri toženki, poleg tega je logično, da E. E. protipravnih ravnanj ne bo priznal. Uveljavlja protispisnost in nasprotje med razlogi sodbe glede zaključka, da se očitek A. A. glede kršenja vojaške discipline ni nanašal na vlaganje ugovorov zoper službeno oceno. Omejitev pravice do izjave v ugovoru zoper službeno oceno pomeni grobo kršitev njegovih pravic v postopku pred delodajalcem. Ne drži, da A. A. ni zlorabil svojega položaja. Razlogi v sodbi so v tem delu med seboj v nasprotju. Protispisen je zaključek sodišča, da toženke ni prosil, naj o razgovoru obvesti četnega zaupnika. Za njegovo prisotnost ni bil dolžan poskrbeti sam. Sodišče je posamezne dogodke zmotno presojalo ločeno. Storjenih napak je bilo preveč, da bi šlo za naključje. Nasvet H. H. glede bolniškega staleža je občutil kot prisilo. Ne drži, da ga je toženka prerazporedila le zaradi neopravljenega usposabljanja, saj so nekateri na prijavnici delo opravljali tudi brez tega pogoja. Poleg tega delo, na katero ga je toženka prerazporedila, ni bilo ustrezno. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj mu v zvezi s tem ni verjelo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Z oceno za leto 2014 je bil seznanjen šele v letu 2017. Sodišče je neutemeljeno sledilo E. E., ki v izpovedi ni konkretiziral, kdaj je tožniku poskušal vročiti oceno, ki 1. 4. 2015 še niti ni bila podpisana s strani ocenjevalcev. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče v zvezi s tem ni verjelo tožniku in kateri dokazi potrjujejo izpoved E. E. Zaključek, da dela na prijavnici ni opravljal pravilno, temelji zgolj na pavšalni izpovedi A. A., iz ugotovitev C. C. pa izhaja, da pripomb na njegovo delo ni imel. Sodišče je spregledalo, da je poziv za dopolnitev v postopku v zvezi s šikaniranjem in ugovorom zoper službeno oceno za leto 2017 prejel po poteku roka. S tem, ko je sodbo oprlo na ovadbo, do katere se ni imel možnosti opredeliti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Komisija se ni konkretno opredelila do njegovih trditev glede trpinčenja, v razgovoru 13. 9. 2018 pa mu je bila celo omejena prostost. Sodišče ni pojasnilo, zakaj njegovi izpovedi v zvezi s tem ni verjelo. Pri odločitvi ni zadostno upoštevalo izpovedi nepristranske priče G. G., da je bil A. A. zahteven, nesramen in žaljiv ter da je E. E. ljudem delal krivico. Iz sodbe ne izhaja, kaj je tožnik pri delu naredil narobe, C. C. pa ga je ocenil kot dobrega delavca. Pavšalen je zaključek sodišča, da mu je toženka v letu 2017 delo odrejala skladno z omejitvami. Na delu je moral ogromno prehoditi, zaradi česar se mu je zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da je bil od 17. 11. 2018 dalje v bolniškem staležu. Protispisno je stališče sodišča, da strelsko usposabljanje ne predstavlja nevarne dejavnosti, poleg tega toženka obstoju objektivne odgovornosti sploh ni oporekala. Ker se je streljanja udeležil pod prisilo toženke, je podana tudi njena krivdna odgovornost. Toženka je že pred 29. 11. 2016 razpolagala z zdravniškim potrdilom, tudi sicer pa je bila z njegovim zdravstvenim stanjem seznanjena. Sodišče se do njegovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da tožbeni zahtevek za plačilo nadur ni bil ustrezno substanciran. Vse priče so potrdile, da so na delo običajno prišli 15 min prej in 15 min kasneje odšli, ta čas pa se ni štel v delovni čas. Drugačen zaključek sodišča je protispisen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za 9 dni neizkoriščenega letnega dopusta v letu 2018. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker gre za spor iz delovnega razmerja, bi moralo sodišče toženki ne glede na uspeh naložiti povračilo njegovih stroškov postopka.
3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v pretežnem delu (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila za dva dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, kar je predmet delne spremembe odločitve) pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Pritožba na več mestih zmotno uveljavlja pavšalnost in neobrazloženost zaključkov sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev. Po vsebini gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana, saj je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev navedlo jasne in prepričljive razloge, med katerimi ni nobenih nasprotij. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Ta kršitev je podana v primeru, če sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, tožnik pa z navedbami, s katerimi to kršitev utemeljuje, po vsebini v resnici nasprotuje dokaznim zaključkom in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.
7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je ta dokazni predlog podal v potrditev navedb, da je do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja v letu 2017 prišlo zato, ker mu je toženka v nasprotju z omejitvami iz zdravniškega potrdila odrejala delo, ki je od njega zahtevalo veliko hoje, vendar pa vprašanje morebitne povezave med pretirano hojo in poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnika, o čemer bi mnenje podal izvedenec, ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi A. A., E. E., C. C., F. F. in G. G. pravilno ugotovilo, da delo, na katero je bil tožnik razporejen v letu 2017, ni zahtevalo veliko hoje (tožnik je protipravnost ravnanja toženke utemeljeval le na tej okoliščini),1 za razjasnitev tega dejstva pa ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo.
8. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in poškodbe pri delu, opravljenega nadurnega dela, prikrajšanja iz naslova nižjega nadomestila za čas bolniškega staleža ter nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2017 in 2018. Tožbeni zahtevek je v pretežnem delu zavrnilo kot neutemeljen.2 _Glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu:_
9. Pri presoji utemeljenosti tega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje, in prvega odstavka 47. člena istega zakona, po katerem je delodajalec delavcu dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2008 za določen čas od 7. 10. 2008 do 6. 10. 2018, v obdobju, za katero toženki očita trpinčenje na delovnem mestu, pa je delo opravljal v vojašnici v Postojni kot vojak varnostnik na prijavnici. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova zavrnilo kot neutemeljen, pritožbeno sodišče pa vse dejanske in pravne zaključke v zvezi s tem sprejema kot pravilne in prepričljive.
10. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi vseh ravnanj, ki so po zatrjevanju tožnika predstavljala trpinčenje na delovnem mestu, zadostno obrazložilo, zakaj je izpovedi delavcev toženke ocenilo kot prepričljive, s tem pa je obenem pojasnilo, zakaj ni kot odločilne štelo nasprotne izpovedi tožnika. Tožnikovo nestrinjanje z oblikovano dokazno oceno ne utemeljuje pritožbenega očitka o izrazito pristranski sodbi v korist toženke. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne.
11. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam in izpovedi tožnika, da je nadrejeni A. A. ob dveh dogodkih na prijavnici nanj vpil in ga žalil. Iz 9. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je v zvezi s tem kot prepričljivo ocenilo izpoved A. A., ki je očitano zanikal in izpovedal, da se je arogantno v resnici obnašal tožnik, kar je potrdil tudi B. B., ki je bil ob drugem dogodku prisoten. Pritožba sicer poudarja, da je B. B. še vedno zaposlen pri toženki, vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka, da priča ni zainteresirana za izid tega postopka. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi G. G., da je bil A. A. zahteven in da je E. E. ljudem delal krivico. Izpoved te priče je povzelo v 55. točki obrazložitve sodbe, nato pa ji na podlagi ugotovitev, da iz nje ne izhaja, da bi bil G. G. kdaj priča žaljivemu obnašanju E. E. in A. A. do tožnika, da je bil ta zaradi prejete negativne ocene očitno negativno razpoložen do E. E. ter da neprimernega obnašanja omenjenih nadrejenih delavcev do tožnika ni potrdila nobena druga priča, utemeljeno ni sledilo.
12. Iz 9. točke obrazložitve sodbe nadalje jasno izhaja, da so se očitki A. A. tožniku glede kršitev pri opravljanju dela nanašali predvsem na upravljanje zapornice ter (ne)ustrezno pozdravljanje nadrejenih delavcev, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba o tem nima razlogov. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da tožnik dela na prijavnici ni opravljal pravilno, utemeljilo zgolj na podlagi izpovedi pristranske priče A. A. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved ocenilo kot verodostojno predvsem zato, ker je bila potrjena z izpovedima E. E. (glede neprimernega obnašanja) in I. I. (glede neizvedbe postopka identifikacije pred dvigom zapornice), pritožbenega uveljavljanja, da so ugotovitve sodišča v tem delu v nasprotju z ugotovitvami C. C., ki pripomb na delo tožnika ni imel, pa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti.3
13. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve sodbe podalo prepričljive razloge za ugotovitev, da je imel tožnik razgovor z A. A. 24. 3. 2016 (in ne šele v maju 2016, kot je zatrjeval sam), na podlagi elektronskega sporočila z dne 9. 3. 2016 v prilogi B 56 pa je tudi pravilno zaključilo, da je bil tožnik o razgovoru obveščen pravočasno. Pritožbeno uveljavljanje zmotnosti in neobrazloženosti teh zaključkov zato ni utemeljeno.4 Prav tako je neutemeljeno tožnikovo pritožbeno vztrajanje pri navedbi, da mu je toženka na tem razgovoru odredila, naj bo do nadaljnjega na „prisilnem“ dopustu. Sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je tožnik lanski letni dopust koristil šele od 3. 5. do 9. 5. 2016, te navedbe pravilno ni štelo za dokazane.
14. Pritožba napačno navaja, da je poskus premestitve tožnika v letu 2016 predstavljal ravnanje trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvah, da se je predlog za premestitev nanašal na več pripadnikov (in ne le na tožnika) ter da premestitev tožnika zaradi njegovega nasprotovanja nato ni bila izvedena, čeprav soglasje delavca k premestitvi zaradi delovnih potreb glede na določbe 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), 98a. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ter 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) ni potrebno, sodišče prve stopnje predloga za premestitev tožnika pravilno ni opredelilo kot očitno negativnega ali graje vrednega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno zoper tožnika.
15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je drugim pripadnikom za telesno vadbo pripadala ena ura dnevno, njemu pa je bilo rečeno, da ga za čas vadbe na prijavnici ne bo nihče zamenjal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A. A., E. E., C. C. in J. J. pravilno ugotovilo, da izvajanje vadbe v delovnem času na prijavnici zaradi narave dela nobenemu delavcu ni bilo omogočeno, zaradi česar ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku. S tem, ko je sodišče kot verodostojne ocenilo dokaze, ki ta zaključek potrjujejo, je posredno zavrnilo navedbe in izpoved tožnika, da je bilo izvajanje vadbe onemogočeno le njemu, zato mu pritožba neutemeljeno očita, da se do njegove izpovedi ni ustrezno opredelilo. Poleg tega iz ugotovitev sodbe izhaja, da je C. C. tožniku po njegovem opozorilu ponudil, da lahko enkrat na teden opravlja redno delo namesto izmenskega (kar bi mu omogočilo izvajanje vadbe med delovnim časom), vendar je tožnik to ponudbo zavrnil. V pritožbi sicer navaja, da v času njenega prejema telesne vadbe zaradi zdravstvenih težav niti ni mogel več izvajati, vendar je sodišče prve stopnje glede na naravo spora pravilno štelo kot pomembno že okoliščino, da se je toženka odzvala na tožnikovo pritožbo in mu vadbo med delovnim časom poskušala omogočiti, kar vse ne kaže na graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje zoper tožnika.
16. Čeprav je tožnik izpovedal, da je toženka od njega v letu 2014 zahtevala, naj se udeleži strelskega usposabljanja po nočni izmeni, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka, da se je vseh strelskih in drugih usposabljanj udeleževal le v službenem času, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo na izpovedih C. C. in H. H. Razloge za ta zaključek in za zaključek, da so imeli vsi pripadniki na prijavnici zagotovljeno udeležbo na usposabljanjih na način, da so izbrali med več možnimi termini, je podalo v 21. točki obrazložitve sodbe, zato pritožbeni očitek neobrazloženosti tega dela sodbe ni utemeljen. Tožnik nadalje s pavšalnim sklicevanjem na dokumentacijo v spisu neutemeljeno nasprotuje zaključku, da bi bila tudi njemu v primeru prijave na usposabljanje ali športni dan zagotovljena zamenjava na prijavnici, sicer pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni konkretno navedel, katerih dogodkov se je želel udeležiti, pa mu to ni bilo omogočeno.5
17. Upoštevaje obrazloženo, da je imel tožnik enake možnosti za udeležbo na streljanjih kot ostali pripadniki, v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu je E. E. zaradi neopravljenega strelskega usposabljanja neupravičeno znižal oceno dela za leto 2014 iz 4 na 3. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da mu je toženka ocene zniževala le z namenom, da ji po izteku prejšnje pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo treba skleniti nove, sicer pa toženka te obveznosti v nobenem primeru ne bi imela.6 Sodišče prve stopnje zato v odločitvi toženke, da delovnega razmerja s tožnikom ne bo nadaljevala, pravilno ni prepoznalo ravnanja trpinčenja na delovnem mestu, nasprotno pritožbeno zavzemanje pa ni utemeljeno.
18. Ne drži, da je bil tožnik z oceno dela za leto 2014 seznanjen šele v letu 2017. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot verodostojno ocenilo izpoved E. E., da jo je tožniku poskušal vročiti že v letu 2015, pa je ta ni želel sprejeti, pritožbene navedbe, s katerimi tožnik tej oceni nasprotuje, pa ne vzbujajo dvoma v njeno pravilnost. Za presojo verodostojnosti izpovedi E. E. namreč ni odločilno, da službena ocena 1. 4. 2015 ni bila podpisana s strani ocenjevalcev, kot tudi ne, da ta v izpovedi ni samoiniciativno (tj. ne da bi mu bilo v zvezi s tem postavljeno vprašanje) izpovedal, kdaj in kje je tožniku oceno poskusil vročiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede domnevnih nepravilnosti pri vročanju in podpisovanju službene ocene zavzelo pravilno stališče, da te, četudi bi bile dokazane, same po sebi ne bi zadostovale za zaključek o trpinčenju tožnika na delovnem mestu.
19. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je tožnik toženki že pred strelskim usposabljanjem 29. 11. 2016 izročil zdravniško potrdilo, iz katerega izhajajo njegove omejitve pri obremenjevanju ahilove tetive. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožnik v izpovedi ni znal konkretno opredeliti, komu od nadrejenih delavcev naj bi to potrdilo izročil, in upoštevaje izpovedi E. E. in C. C., ki sta prejem takšnega potrdila zanikala, pravilno zaključilo, da ga tožnik toženki ni predložil, kar je ustrezno obrazložilo v 24. točki obrazložitve sodbe. Pritožba sicer navaja, da je bila toženka s potrdilom oziroma z njegovim zdravstvenim stanjem že pred strelskim usposabljanjem gotovo seznanjena, vendar gre za ugibanje tožnika, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nadrejeni C. C. tožniku prav zaradi njegovih težav z ahilovo tetivo v letu 2017 ponudil zamenjavo starih škornjev z novimi. Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe ta zaključek utemeljilo na izpovedi C. C., ker je bila ta prepričljiva in potrjena z izpovedjo E. E., pavšalen pritožbeni očitek o nekritični dokazni oceni pa ni utemeljen.
20. Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih navedb, da se je strelskega usposabljanja v novembru 2016 kljub zdravstvenim omejitvam udeležil le zato, ker mu je D. D. očital, da se usposabljanja izogiba ter mu pri tem grozil z negativnimi posledicami, izčrpno opredelilo v 23. točki obrazložitve sodbe. Predvsem na podlagi pojasnila D. D.,7 ki je kakršnokoli izvajanje pritiska na tožnika zanikal, je pravilno zaključilo, da toženka tožnika k udeležbi na strelskem usposabljanju ni silila. Tožnik v pritožbi sicer očita, da se v zvezi s tem ni opredelilo do listin in zapisov iz predsodnega postopka, ki naj bi dokazovali nasprotno, vendar tega pritožbenega očitka ob odsotnosti konkretnih navedb glede vrste in vsebine teh dokazov ni mogoče preizkusiti.
21. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove prošnje za opravo uradnega razgovora pri E. E. v letu 2016, ki dvakrat ni bil opravljen zaradi opravičenih razlogov na strani tožnika, toženka pa nato tožnika na razgovor ni ponovno vabila, zavzelo pravilno stališče, da vsako napačno ravnanje nadrejenih delavcev samo po sebi ne daje podlage za zaključek o nedovoljenem ravnanju v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR‑1. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da vseh ugotovljenih napak toženke ni presojalo kot celote. To presojo je opravilo v 59. točki obrazložitve sodbe, v kateri je pravilno zaključilo, da ugotovljene napake, ki so jih pri obravnavi tožnikovih zahtev (napake pri vročanju, neoprava uradnega razgovora po dveh neuspelih poskusih, očitek disciplinske kršitve) storili delavci toženke, ne dajejo podlage za zaključek o trpinčenju tožnika na delovnem mestu.
22. Ob ugotovitvi, da se je toženka z izpolnitvijo vseh potrebnih obrazcev pravočasno odzvala na tožnikovo poškodbo pri delu 29. 11. 2016 (25. točka obrazložitve sodbe), sodišče prve stopnje v njenem ravnanju v zvezi s tem pravilno ni prepoznalo elementov trpinčenja na delovnem mestu. Čeprav drži, da je tožnikovo bolniško odsotnost po tej poškodbi sprva vodila kot odsotnost zaradi bolezni, je v zvezi s tem ključna ugotovitev sodišča, da je do tega prišlo zaradi napačne označbe razloga odsotnosti s strani tožnikove osebne zdravnice, sicer pa je toženka takoj po prejemu obvestila zdravnice, da gre pri tožniku v resnici za poškodbo pri delu, za nazaj za obdobje od 30. 11. do 9. 12. 2016 obračunala razliko med 80 % in 100 % nadomestilom plače. Enako velja za napačno vodenje tožnikove bolniške odsotnosti v obdobju od 24. 1. do 3. 2. 2017, ki je bilo prav tako posledica nepravilno izpolnjenih obrazcev s strani tožnikove zdravnice.
23. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bilo odrejanje izrabe lanskega letnega dopusta pri toženki običajno, da tožnik v letu 2017 zaradi neopravljenega strelskega usposabljanja dela na prijavnici ni mogel opravljati ter da zaradi zdravstvenih omejitev ni mogel opravljati niti ostalih predvidenih aktivnosti, pravilno presodilo, da toženka ni ravnala protipravno, ko mu je v marcu 2017 odredila izrabo preostalega letnega dopusta za leto 2016. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil zaradi bolezni v času od 23. 3. do 30. 3. 2017 upravičen do bolniškega staleža, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to upoštevala tudi toženka in odredbo o izrabi letnega dopusta preklicala.
24. Tožnik v pritožbi s pavšalnim sklicevanjem na „dokumentacijo v spisu“ ter izpovedi A. A. in E. E. neutemeljeno vztraja, da ga je A. A. na uradnem razgovoru 11. in 12. 4. 2017 ustrahoval in žalil. Sodišče prve stopnje je za nasproten zaključek v 31. in 32. točki obrazložitve sodbe podalo jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne kljub pritožbenemu opozarjanju, da so H. H., E. E. in C. C. (na izpovedih katerih temeljijo izpodbijani dokazni zaključki) še vedno zaposleni pri toženki. To je le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene, sodišče prve stopnje pa je izpovedi teh prič, ker so medsebojno skladne in potrjene z vsebino zapisnika o razgovoru v prilogi A 24, pravilno ocenilo kot verodostojne. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da bi mu morala toženka na razgovoru zagotoviti prisotnosti četnega zaupnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik 11. 4. 2017 s strani toženke izrecno poučen, kje lahko dobi podatek o tem, kdo so četni zaupniki, ter da bi ga moral na razgovor povabiti sam, pa njegove prisotnosti tudi ob nadaljevanju razgovora naslednjega dne ni zagotovil, ter upoštevaje določbo četrtega odstavka 38. člena ZSSloV, iz katere ne izhaja, da bi morala navzočnost četnega zaupnika zagotoviti toženka, tožnikovih očitkov v zvezi s tem pravilno ni štelo kot utemeljenih.
25. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je A. A. na omenjenem uradnem razgovoru v aprilu 2017 tožniku kršitev Pravil službe (in vojaške discipline) očital zaradi kršitve prepovedi razpravljanja o odločitvah nadrejenih ter zaradi kršitev pravil hierarhije, poslušnosti do nadrejenih, izpolnjevanja ukazov in obnašanja, ne zaradi vlaganja ugovorov zoper službene ocene, za kar se zavzema pritožba. Ker so povzete ugotovitve sodišča skladne z vsebino zapisnika razgovora v prilogi A 24 in izpovedjo A. A., pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje nasprotja med razlogi sodbe v delu, v katerem sodišče povzema izpoved priče A. A.,8 saj med izpovedjo te priče, da je tožnik v ugovorih sovražno nastrojen do nadrejenih, in njegovo nadaljnjo izpovedjo, da tožniku ni očital vlaganja ugovorov zoper službeno oceno, ni nobenega nasprotja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje A. A. tožniku na tem razgovoru sicer res ne bi smel očitati (tudi) kršitve vojaške discipline, saj se obstoj te lahko ugotovi le v disciplinskem postopku, ki zoper tožnika ni bil uveden, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je nadrejeni delavec v razmerju do tožnika zlorabil svoj položaj. Sodišče prve stopnje je ta zaključek s prepričljivimi razlogi, med katerimi ni nobenih nasprotij, obrazložilo v 33. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno.
26. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je nasvet H. H., naj gre v primeru težav v bolniški stalež, občutil kot prisilo. Sodišče prve stopnje tega nasveta ob ugotovitvah, da H. H. niti ni bila tožniku nadrejena delavka in da ni razloga, da bi si želela, da gre tožnik v bolniški stalež, pravilno ni opredelilo kot graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. 27. Ker je toženka tožnika že v avgustu 2017 poslala na redni zdravniški pregled z namenom ocene njegove delazmožnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga v istem letu ni bila dolžna poslati še na en zdravniški pregled. Pravilen je tudi zaključek, da toženka tožniku v letu 2017 ni odrejala dela, ki bi bilo v nasprotju z njegovimi zdravstvenimi omejitvami, ki je obširno obrazložen v 39., 40. in 65. točki obrazložitve sodbe. Glede na navedeno tožnik v pritožbi napačno navaja, da ga je toženka premestila na neustrezno delovno mesto, sicer pa v letu 2017 formalno sploh ni bil premeščen. Ne drži, da bi lahko tožnik tudi po poškodbi v novembru 2016 opravljal delo na prijavnici. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil pogoj za opravljanje tega dela opravljeno strelsko usposabljanje, ki ga tožnik v letih 2016 in 2017 ni opravil, pritožbene navedbe, da to pri drugih delavcih ni bila ovira za delo na prijavnici, pa zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti.9
28. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da mu je bila v notranjem postopku glede očitanega trpinčenja na delovnem mestu kršena pravica do izjave, ker toženka pri sestavi poziva za dopolnitev navedb v zvezi s tem ni upoštevala možnosti, da mu ta morda ne bo vročen takoj. Iz 47. točke obrazložitve sodbe sicer res izhaja, da ta možnost ni bila upoštevana (tožnik je bil s pozivom z dne 9. 3. 2018 pozvan, naj prijavo dopolni do 20. 3. 2018, tožnik pa je poziv prevzel šele 27. 3. 2018), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da tožnik navedb ni dopolnil niti po izteku roka ter da je toženka zaradi njegovega opomina pred tožbo v juniju 2018 ustanovila posebno komisijo, ki je natančno preučila prijavo v zvezi s trpinčenjem, preverila vse očitane kršitve, pregledala več listin ter opravila razgovore s številnimi delavci toženke in tožnikom, pravilno zaključilo, da je na vse tožnikove prijave ustrezno reagirala in jih tudi ustrezno vsebinsko obravnavala. Sodišče prve stopnje je predvsem v 51. in 53. točki obrazložitve sodbe podalo prepričljive razloge za zaključek, da obnašanje članov komisije na razgovoru 13. 9. 2018 ni bilo neprimerno in da komisija tožnika ni protipravno zadrževala v prostoru, kjer je potekal razgovor. Iz zapisnika tega razgovora (B 8) in izpovedi predsednika komisije K. K. izhaja, da je bilo tožniku na razgovoru le pojasnjeno, naj počaka na zapisnik, takoj zatem pa mu je bilo omogočeno, da je lahko zapustil prostore, česar tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravne omejitve prostosti.
29. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka tožnikovo prijavo zaradi trpinčenja na delovnem mestu obravnavala tudi v smeri suma storitve kaznivega dejanja ter zadevo odstopila pristojnemu tožilstvu, ki je ovadbo zavrglo. Kot je razvidno iz 49. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje te ugotovitve sprejelo na podlagi izpovedi A. A., to, da je verodostojnost izpovedi te priče med drugim utemeljilo tudi z okoliščino, da je na narok za glavno obravnavo prinesel sklep o zavrženju ovadbe in ga želel celo vložiti v spis (zaradi česar po oceni sodišča ni verjetno, da bi si izpovedano izmislil), pa ne pomeni, da sodba temelji na listinskem dokazu, do katerega se tožnik ni imel možnosti opredeliti. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem zato ni podana.
_Glede zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova poškodbe pri delu ter za plačilo prikrajšanja pri plači zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja:_
30. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnika, iz katerih izhaja, da poškodba kolena 29. 11. 2016 ni bila posledica rokovanja s strelivom, temveč premika iz stoječega v ležeč položaj s počepom oz. pokrčenjem nog, pravilno presodilo, da se tožnik ni poškodoval pri nevarni dejavnosti in da zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Pritožba v zvezi s tem napačno navaja, da toženka obstoju te odgovornosti ni nasprotovala, saj je že v odgovoru na tožbo izrecno prerekala vse navedbe tožnika o tem, da je odgovorna za njemu nastalo škodo. Poleg tega (ne)opredelitev dejavnosti kot nevarne v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) pomeni pravno presojo, ki je pridržana sodišču, in ne ugotavljanja dejstva, na kar se nanaša določba 214. člena ZPP o domnevi priznanja neprerekanih dejstev. Ker, kot že obrazloženo v 19. točki obrazložitve te sodbe, toženka pred izvedbo strelskega usposabljanja, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni bila seznanjena z njegovimi zdravstvenimi omejitvami, in ker ga k udeležbi na tem usposabljanju ni silila, je pravilna tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni podana niti krivdna odškodninska odgovornost toženke, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.
31. Glede na prav tako že obrazloženo, da toženka tožnika v letu 2017 ni razporedila na delo, ki bi bilo v nasprotju z njegovimi zdravstvenimi omejitvami (tožnik je neustreznost dela utemeljeval le z navedbo, da je moral veliko prehoditi, kar ne drži – glej 7. in 27. točko obrazložitve te sodbe), je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja v tem letu ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženke, zato njena krivdna odškodninska odgovornost iz tega naslova ni podana. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in nižjim nadomestilom plače, ki ga je prejel v času bolniške odsotnosti, je zato materialnopravno pravilna in ji pritožba neutemeljeno nasprotuje.
_Glede zahtevka za plačilo nadurnega dela za čas primopredaje:_
32. Pritožba prav tako neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da mu je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil odsoten zaradi bolniškega staleža, koriščenja ur in izrabe letnega dopusta), tožnik pa kljub izrecnemu opozorilu toženke ni določno navedel, na katere dneve je prišel prej na delo oziroma na katere dneve naj bi opravil zatrjevane nadure, zato zahtevek iz tega naslova niti ni ustrezno substanciran. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi C. C., E. E., J. J. in L. L. pravilno ugotovilo, da je bilo pri toženki sicer res običajno, da se ob menjavi naslednji pripadnik seznani z dogajanjem v prejšnji izmeni, vendar pa čas trajanja te seznanitve ni bil predpisan, pripadniki pa po končanju izmene niso ostajali na delu zaradi primopredaje. Pritožba tem ugotovitvam sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče ob odsotnostih konkretnih navedb, kateri delavci toženke naj bi izpovedali, da so prišli na delo 15 minut prej in 15 minut kasneje odšli, o njihovi pravilnosti nima pomislekov.
_Glede zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2018:_
33. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za 9 (od zahtevanih 27) dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Tožniku ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da mu je za to leto pripadalo 27 dni letnega dopusta ter da je bil pri toženki pred iztekom delovnega razmerja v oktobru 2018 zaposlen polnih 9 mesecev, skladno z določbo prvega odstavka 161. člena ZDR-1 pripada nadomestilo za 20 dni letnega dopusta (in ne le za 18 dni, kot je odločilo sodišče prve stopnje), ki jih zaradi bolniške odsotnosti ni mogel izrabiti. Glede na navedeno je pritožba v tem delu delno utemeljena, zato ji je sodišče prve stopnje delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za 2 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 v višini 192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 dalje do plačila. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč toženka v postopku na prvi stopnji vtoževanemu nadomestilu za en dan neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 v višini 96,00 EUR (tj. 12,00 EUR x 8 ur) ni obrazloženo nasprotovala, kot tudi ni nasprotovala teku zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnik v zvezi s tem zahtevkom vtoževal od 6. 10. 2018 dalje.
_Glede stroškov postopka:_
34. Ker je tožnik tudi po odločitvi pritožbenega sodišča uspel s sorazmerno majhnim delom zahtevka (uspel je z zneskom 2.976,00 EUR od vtoževanih 52.472,00 EUR, kar predstavlja le 6 % uspeh), je kljub delni spremembi sodbe na pritožbeni stopnji pravilna odločitev sodišča prve stopnje, naj toženki skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP povrne potrebne stroške postopka v višini 1.096,80 EUR (pritožba prisojenim stroškom po višini ne nasprotuje). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki ne glede na uspeh naložiti povračilo njegovih stroškov postopka, saj za takšno odločitev ni pravne podlage. Tudi v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar sicer ni predmet obravnavanega spora,10 delodajalec v primeru neuspeha delavca skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) krije (le) svoje stroške postopka, in ne tudi stroškov postopka delavca.
35. Ker glede na vse navedeno pritožba v preostalem delu ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
36. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker je tožnik v tem postopku uspel le v neznatnem delu (z zneskom 192,00 EUR od izpodbijanih 49.688,00 EUR, kar predstavlja pritožbeni uspeh v deležu 0,4 %), skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.
1 Pritožba sicer pavšalno uveljavlja, da A. A., E. E. in C. C. niti niso vedeli, kakšno delo je tožnik opravljal, vendar pritožbeno sodišče glede na to, da gre za njemu nadrejene delavce, pritrjuje nasprotni ugotovitvi sodišča prve stopnje. 2 Delno je ugodilo le zahtevku za plačilo nadomestila za 11 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 in 18 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, kar ni predmet pritožbenega preizkusa. 3 Iz pritožbe ni mogoče razbrati, na katere ugotovitve C. C. se ta pritožbena navedba nanaša. 4 Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje so za presojo utemeljenosti očitkov o trpinčenju na delovnem mestu sicer bistvene ugotovitve o tem, da je toženka storila vse, da bi se tožnik razgovora lahko udeležil, ne glede na to, kdaj je bil z njim seznanjen. 5 V pritožbi sicer navaja, da se je želel udeležiti vseh usposabljanj in športnih dni, vendar tovrstne splošne navedbe ne omogočajo presoje konkretnih (časovno in krajevno opredeljenih) ravnanj v smislu trpinčenja na delovnem mestu. 6 Glej odločbi VSRS VIII Ips 86/2008, VIII Ips 14/2014. 7 Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve sodbe izrecno zapisalo, da se pojasnilo D. D. nahaja v prilogi B 56, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni jasno, na katerem pojasnilu temeljilo njegovi zaključki. 8 Po vsebini gre sicer za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne za uveljavljanje postopkovne kršitve. 9 Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik že v postopku na prvi stopnji ni konkretno navedel, kdo naj bi delo na prijavnici opravljal brez opravljenega strelskega usposabljanja. 10 Sodišče prve stopnje je po razdružitvi zadev s sklepom I Pd 1205/2018 z dne 18. 6. 2019 v tem sporu odločalo le še o denarnih zahtevkih zoper toženko, spor o prenehanju delovnega razmerja pa se je vodil pod drugo opravilno številko.