Jedro

Ker z zaslišanjem stranke oziroma prič kot izvajanjem dokazov ni mogoče sanirati manjkajoče trditvene podlage, ki mora biti navedena za utemeljitev predloga, se tožnik v tem smislu ne more z uspehom sklicevati na v vlogi za obnovo postopka (nesubstancirano) predlagana zaslišanja priče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 351-157/2015-12 z dne 22. 1. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba) je Upravna enota Ilirska Bistrica kot prvostopenjski organ zavrnila tožnikovo zahtevo za obnovo postopka odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (v nadaljevanju: NDUP) zaradi nelegalne gradnje gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 222/1 k.o. ... in še odločila, da stroškov postopka ni bilo.

2. Po tem, ko je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju tudi: toženka) z odločbo, št. 35113-5/2016-2-10652-06 z dne 11. 5. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), pod 1. točko izreka odpravilo prvostopenjsko odločbo, pod 2. točko izreka zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 351-9/2014-34 (1304) z dne 28. 11. 2014 (v nadaljevanju: odločba z dne 28. 11. 2014), in pod 3. točko odločilo, da stroškov postopka ni.

3. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik po pooblaščencu dne 6. 11. 2015 priporočeno po pošti prvostopenjskemu organu poslal vlogo za obnovo postopka odmere NDUP, v kateri je navedel, da obnovo predlaga zaradi pridobitve novih dokazov, in sicer izvedeniškega mnenja, št. TV-8/2015-im z dne 3. 11. 2015, ki ga je izdelal sodni izvedenec mag. A.A., ter fotografij objekta v času gradnje, za katere je izvedel šele sedaj, kar potrjuje priložena izjava odgovorne nadzornice B.B., predstavnice podjetja X. d.o.o. Toženka povzame nadaljnji potek postopka in pojasni, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka odmere NDUP, končanega z dokončno in tudi pravnomočno odločbo z dne 28. 11. 2014, s katero je bilo tožniku kot zavezancu zaradi neskladne gradnje gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 222/1 k.o. ... odmerjeno NDUP na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). In sicer je bila obnova postopka predlagana iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Toženka citira določbe 1. točke prvega odstavka 263. člena, 265. člena ter prvega in tretjega odstavka 267. člena ZUP in pojasni, da je prvostopenjska odločitev oprta na presojo, da dokazi tožnika niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne, zanj ugodnejše odločbe.

4. Toženka v svoji obrazložitvi poudarja, da se kot novi dokazi v smislu določbe 1. točke 260. člena ZUP štejejo le dokazi, ki so obstajali že pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanje ni vedelo ali jih ni bilo mogoče uporabiti. Predlagatelj lahko uporabi nov dokaz le, če ga brez svoje krivde ni mogel uporabiti ali navesti v rednem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Da sta morala novo dejstvo in nov dokaz, če naj bi pomenila obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, obstajati že v času prvega odločanja, potrjuje tudi obširna enotna sodna praksa (prim. sodba tega sodišča, št. I U 172/2013 z dne 5. 9. 2013). Glede na navedeno, kot obrazloži toženka, prvostopenjski organ utemeljeno ni upošteval s strani tožnika predloženih dokumentov Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 13. 1. 2016, ki prikazujejo stanje evidence zemljiškega katastra za nepremičnino s parc. št. 222/1 k.o. ... na dan 13. 1. 2016. Prav tako v času prvega odločanja še ni obstajalo izvedeniško mnenje št. TV-8/2015-im z datumom izdelave 3. 11. 2015, ki torej tudi ni nov dokaz iz 1. točke 260. člena ZUP. Novega dokaza v smislu te določbe ZUP po mnenju toženke ne pomenijo niti tožnikovemu predlogu priložene fotografije predmetne gradnje, ki jih je posnela nadzornica B.B. in za katere naj bi po priloženi izjavi nadzornice tožnik izvedel šele 13. 10. 2015. Glede tega toženka izpostavlja, da mora po 27. členu ZGO-1 investitor poskrbeti za strokovno nadzorstvo nad gradnjo, zato bi tožnik kot investitor moral vedeti za dejanja nadzornice oziroma bi nedvomno lahko izvedel za njeno fotografiranje gradnje; če ni, se to ni zgodilo brez njegove krivde, zato predmetnih fotografij ni mogoče upoštevati kot nov dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče obnoviti postopek. Ker glede na povedano obnovitveni razlog ni verjetno izkazan in tako že formalni pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP niso izpolnjeni, je treba na podlagi drugega odstavka tega člena ZUP predlog za obnovo postopka zavreči. Toženka je po navedenem, ob upoštevanju prvega odstavka 252. člena ZUP, odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. Glede na pritožbene navedbe toženka dodaja, da je obnova postopka po ZUP izredno pravno sredstvo in da je zaradi pravne varnosti zakonsko predpisane pogoje za dovolitev obnove treba razlagati ozko. Če ti pogoji niso izpolnjeni, stranka ne more uveljavljati ugovorov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, napačno uporabljenem materialnem pravu in kršitvah pravil postopka, s kakršnimi je mogoče uspeti v postopkih z rednimi pravnimi sredstvi. S slednjimi sicer tožnik ni uspel in je tako odločba o odmeri NDUP z dne 28. 11. 2014, glede katere se predlaga obnova, postala tudi pravnomočna 2. 10. 2015, ko je tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo to sodišče s sodbo št. III U 32/2015-7 zavrnilo. Prav tako glede na tretji odstavek 238. člena ZUP ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbi priloženo izjavo GURS z dne 1. 2. 2016, ki v času prvostopenjskega odločanja (22. 1. 2016) še ni obstajala. Toženka nadalje tožniku pojasnjuje, da je predmet tega postopka presoja zakonitosti prvostopenjske odločbe, zato ne more upoštevati navedb, naj se v pritožbenem postopku pregleda druge zadeve; niti postopki, ki jih navaja tožnik, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, ki je samostojen in od navedenih neodvisen upravni postopek.

6. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predvsem zaradi bistvene kršitve določb postopka, kot tudi zaradi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe ZGO-1 kot materialnega prava. Sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih izpodbijano odločbo odpravi in ugodi predlogu za obnovo postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

7. Kot navaja tožnik v tožbi, je sicer pravilno stališče, da je obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo treba obravnavati restriktivno, vendar postopanje obeh upravnih organov v tej zadevi ni le restriktivno, ampak izredno togo. Izvedeniško mnenje izvedenca A.A. z dne 3. 11. 2015 je res nastalo po pravnomočnosti odločbe z dne 28. 11. 2014, vendar se ugotovitve in zaključki izvedenca nanašajo na dejansko stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odločbe z dne 28. 11. 2014. Tožnik namreč od tega dne dalje na predmetnem gospodarskem poslopju ni izvedel nobenih posegov in tako stanje objekta ostaja nespremenjeno. Izvedeniško mnenje ni samostojen dokaz, ampak predstavlja skup dejstev, ki so obstajala že pred izdajo odločbe z dne 28. 11. 2014; šele s pomočjo izvedeniškega mnenja, sicer novega dokaza, pa je tožnik izvedel o teh dejstvih. Ta se nanašajo na vprašanje, ali je sporni objekt (skedenj) grajen istočasno z gospodarskim poslopjem in ali je skedenj z njim konstrukcijsko povezan. Odgovor na to je bistvenega pomena pri določitvi površin oziroma prostornin, ki so relevantne za obračun NDUP. Glede na zaključke iz izvedeniškega mnenja bi moral prvostopenjski organ NDUP odmeriti le od površin samega skednja (kot neskladnega dela objekta) in ne od celotnega gospodarskega poslopja, kot je storil v odločbi z dne 28. 11. 2014. 8. Tožnik zavrača tudi stališča toženke glede fotografij, ki jih je ob gradnji objekta posnela nadzornica. ZGO-1 v 4. točki prvega odstavka 2. člena nadzornika gradnje določa kot enega od udeležencev pri graditvi objektov (poleg investitorja, projektanta, izvajalca in revidenta). Ob tem, da je nadzornik samostojni udeleženec pri graditvi objektov, je neumestno pričakovati, da bi tožnik kot investitor v vsakem trenutku spremljal vsako njegovo dejanje. Nasprotno, običajno nadzornik o pomembnih okoliščinah glede gradnje obvešča investitorja. Tožnik zato zavrača očitek o nepozornem zbiranju procesnega gradiva in dodaja, da je nadzornica fotografije pripravljala za potrebe nadzora in ne kot dokazno gradivo za upravni postopek odmere NDUP. Kot dokaz za svoje trditve v tožbi navaja izpodbijano odločbo, prvostopenjsko odločbo in odločbo z dne 28. 11. 2014, izvedeniško mnenje izvedenca A.A., št. TV-8/2015-im z dne 3. 11. 2015, fotografije kot priloge k navedenemu mnenju, zaslišanje nadzornice B.B. kot priče in zaslišanje tožnika.

9. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

10. Tožnik je v nadaljnji vlogi v juliju 2017 sodišče seznanil z ugotovitvami upravne inšpektorice v zadevi št. 0610-617/2012/25 (zapisnik z dne 21. 6. 2017) glede nepravilnosti prvostopenjskega organa pri vodenju raznih postopkov, ki so povezani s spornim objektom. V dne 6. 3. 2018 poslani vlogi pa je pojasnil, da je pri ponovni preučitvi odločbe z dne 28. 11. 2014 ugotovil, da obseg neskladne gradnje ni naveden v izreku, ampak zgolj v obrazložitvi, kar navaja kot novo ugotovitev oziroma malomarnost upravnega organa pri vodenju postopka. Prvostopenjski organ je NDUP odmeril za celotno zgradbo, čeprav bi po sodni praksi in napotkih pristojnega ministrstva moral ugotoviti dele objekta, kjer so neskladja, in NDUP odmeriti od teh delov. Gre za arbitrarno postopanje, s čimer so kršena temeljna načela ZUP in 14. člen Ustave Republike Slovenije. Pri vodenju zadeve št. 351-157/2015 prvostopenjski organ tožniku ni omogočil ustne obravnave, odločil je brez zaslišanja predlaganih udeležencev v postopku in brez postavitve izvedenca. Navedeno je tožnik ugotovil, ko se je zadevi podrobneje posvetil po prejemu zapisniku o opravljenem nadzoru upravne inšpekcije z dne 21. 6. 2017, iz katerega izhaja, da so bile v postopkih kršene pravice tožnika, ki zato prosi, da naj sodišče upošteva navedena nova dejstva in nove dokaze.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu. Sodišče lahko sledi tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenim razlogom za odločitev, ki so predstavljeni v njenem povzetku (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

13. Na podlagi 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (torej z odločbo, dokončno v upravnem postopku), obnovi, če je podan kateri izmed v tem členu taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Kot pravilno poudari že toženka, je obnova postopka po ZUP izredno pravno sredstvo, ki, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, omogoča poseg v dokončno odločbo (ki je lahko tudi že pravnomočna). Zaradi upoštevanja pomena instituta dokončnosti (in pravnomočnosti) oziroma zaradi pravne varnosti je treba pogoje za dovolitev obnove razlagati ozko (tako že sodba tega sodišča, št. I U 172/2013 z dne 5. 9. 2013).

14. Tožnik se je v svojem predlogu za obnovo postopka skliceval na obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni že v prejšnjem postopku. Kot izhaja iz stališč na podlagi citirane določbe oblikovane ustaljene sodne prakse ne le tega, ampak tudi Vrhovnega sodišča, morata novo dejstvo in nov dokaz obstajati že v času prvega odločanja, da bi lahko pomenila obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP (prim. sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 421/2009 z dne 13. 5. 2010). Novo dejstvo je moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Prav tako velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času prvega odločanja, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Če ni ničesar novega v dejanskem stanju, tudi morebitni nov dokaz ne more pripeljati do drugačne odločitve (sodba Vrhovnega sodišča, št. VIII Ips 315/2016 z dne 7. 3. 2017). Pri uveljavljanju obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP pa je treba nadalje upoštevati tudi določbo drugega odstavka 261. člena ZUP, po kateri sme zaradi okoliščin iz (med drugimi) 1. točke 260. člena tega zakona, stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka.

15. Ob upoštevanju navedenega je toženka pravilno presodila, da izvedeniško mnenje, izdelano (kot izhaja iz njegovega datuma) šele dne 3. 11. 2015, torej po izdaji odločbe z dne 28. 11. 2014, na katero se nanaša tožnikov predlog za obnovo postopka, ni nov dokaz v smislu določbe 1. točke 260. člena ZUP. Glede na opisano zakonsko ureditev in stališča sodne prakse tožnik tudi ne more uspeti z razlogovanjem, da izvedeniško mnenje ni samostojen dokaz, ampak pomeni le skup že pred izdajo odločbe z dne 28. 11. 2014 obstoječih dejstev. Ko v tožbi navaja, da se izvedeniško mnenje nanaša na stanje, kakršno je obstajalo že pred izdajo omenjene odločbe, saj tožnik od 28. 11. 2014 dalje na spornem objektu ni izvajal nobenih del, to po presoji sodišča kvečjemu potrjuje izpodbijano odločitev. Tožnik namreč ne utemelji, vsekakor ne v zadostni meri, da oziroma zakaj tovrstnega izvedeniškega mnenja že v postopku prvega odločanja brez svoje krivde ni mogel predložiti. Kar obenem pomeni, da tudi pogoj iz drugega odstavka 261. člena ZUP ni izpolnjen. Pogoj iz te določbe ZUP ni izpolnjen niti glede s predlogom za obnovo postopka predloženih fotografij objekta, ki jih je, kot navaja tožnik, posnela nadzornica B.B.. Za to presojo ni ključno, ali sta (bila) investitor in nadzornik po določbah ZGO-1 samostojna udeleženca pri graditvi objektov, ampak je bistveno, da tožnik ni uspel konkretno glede na okoliščine primera utemeljiti, zakaj se že pri prvem odločanju o odmeri NDUP kot investitor pri nadzornici ni mogel, oziroma ne bi mogel, pozanimati in ne imel možnosti pridobiti zadevne fotografije. Da bi storil kaj v tej smeri, oziroma da mu nadzornica omenjenih fotografij takrat ne bi hotela ali ne bi mogla dati in zakaj, namreč tožnik niti ne zatrjuje, kaj takega ne izhaja niti iz predlogu priložene izjave B.B. z dne 19. 10. 2015. Ker z zaslišanjem stranke oziroma prič kot izvajanjem dokazov ni mogoče sanirati manjkajoče trditvene podlage, ki mora biti navedena za utemeljitev predloga (glej 265. člen ZUP), se tožnik v tem smislu ne more z uspehom sklicevati na v vlogi za obnovo postopka (nesubstancirano) predlagana zaslišanja izvedenca A.A., nadzornice B.B. in izvajalca del C.C., pa tudi ne na predlagano zaslišanje svojega pooblaščenca (v pritožbi) oziroma svoje zaslišanje (v tožbi). Glede na povedano je toženka pravilno zaključila, da obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP ni verjetno izkazan in zato prvostopenjsko odločbo odpravila ter tožnikov predlog za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP zavrgla.

16. Sodišče dodaja, da navedbe, ki jih je tožnik podal v tem upravnem sporu v tožbi sledečih vlogah, in njim priložene listine do drugačne odločitve v zadevi ne morejo voditi. Predmet tega upravnega spora je presoja izpodbijane odločbe in v njej vsebovane odločitve o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka odmere NDUP. Odločba Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 351-173/2013-39 (1303) z dne 22. 12. 2014, in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-88/2014/34-00641108 z dne 6. 2. 2015, se nanašata na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, torej na drug postopek. Različna pojasnila v zvezi z vprašanji s področja graditve objektov, vključno z razvrščanjem objektov glede na zahtevnost gradnje in z odmero NDUP, ter navodila pristojnega ministrstva upravnim enotam, na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Razlogi za to izhajajo že iz obrazložitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek na strani 9). Glede na predhodno obrazložitev te sodbe in tudi glede na določbo 52. člena ZUS-1 (po kateri se lahko v tožbi navedeni novi dokazi upoštevajo le, če so obstajali v času upravnega odločanja) na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na zapisnik upravne inšpektorice, št. 0610-617/2012/15 z dne 21. 6. 2017, in njeno obvestilo, št. 0610-95/2014/15 z dne 5. 7. 2017, že glede na datume teh dokumentov.

17. Po vsem navedenem sodišče sodi, da izpodbijana odločba ni nična, ampak je pravilna in ima podlago v zakonu, pa tudi v postopku njene izdaje ni bilo nepravilnosti, ki bi terjale odpravo izpodbijane odločbe. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. V obravnavanem upravnem sporu gre za presojo procesne odločitve, ki temelji na ustrezno presojenih spisih zadeve. Tožnik ni podal takšnih navedb, s katerimi bi glede na zavzeta pravna stališča lahko izpodbil ugotovitve, ki so bistvene za sprejeto odločitev. V tožbi ni navedel novih dejstev ali novih dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo, oziroma ki bi glede na obrazloženo bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.