Jedro

Sodna poravnava, ki se izpodbija, je bila sklenjena v nepravdnem postopku za določitev meje. Čeprav se pravno sredstvo, s katerim se lahko doseže razveljavitev sodne poravnave, imenuje “tožba“ za razveljavitev sodne poravnave, je to izredno pravno sredstvo. Ne gre za samostojno tožbo, pač pa postopek v okviru nepravdnega postopka za določitev meje.

Predlagatelj sodno poravnavo izpodbija, ker da je bila sklenjena v zmoti. Napake volje, kamor sodi zmota, se presojajo po pravilih OZ in mora predlagatelj, da bo lahko uspel s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, zatrjevati in dokazati, da je bil v bistveni in opravičljivi zmoti. Tudi, če je stranka v bistveni zmoti, lahko doseže razveljavitev poravnave le, če dokaže, da je pri njeni sklenitvi ravnala s potrebno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Litiji v nepravdni zadevi N 14/2011 dne 23. 11. 2011, odločitev o stroških pa pridržalo do dokončne odločitve v nepravdnem postopku.

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec (v postopku označen kot tožena stranka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Zakon določa, da se evidentirajo le spremembe, z izpodbijano sodno poravnavo pa ni bilo dogovorjenih sprememb. Zaključki, na katerih sodišče temelji svojo odločitev, so zato materialnopravno zmotni. Na naroku je izvedenec P. Z. pokazal katastrsko mejo in zakoličil mejo po predlogu tožnika (pravilno predlagatelja), sodnik je z izvedencem in strankama pregledal potek sporne meje, izračunana je bila sporna površina. Tožnik se je na naroku na kraju samem strinjal s predlagano mejo oziroma mejo po katastru in s služnostjo. S sodno poravnavo je bila tako potrjena obstoječa meja. Kot urejena meja se mora evidentirati predlagana oziroma katastrska meja. Zmoten je zato zaključek sodišča, da sodna poravnava ni izvršljiva. Zato, da bi se dogovorjena meja označila s trajnimi mejnimi znamenji ni bilo potrebe, ker ni bila dogovorjena nova meja. Predlagatelj ni nikoli zatrjeval, da bi bil tudi njegov pooblaščenec – odvetnik v zmoti oziroma da bi bila oba s pooblaščencem v zmoti. Razen lastne trditve ni ponudil nobenega dokaza za zmoto in ta ni dokazana. Dejstva, da je imel predlagatelj pooblaščenca, da je univerzitetno izobražen, da je razpolagal s skico terenske izmere z legendo, da si je izgovoril služnost, ponujajo edini možen zaključek, da ni bil v zmoti. Sodišče bi moralo dopustiti dokaz z zaslišanjem izvedenca P. Z.. Zaradi procesnih kršitev je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodna poravnava, ki se izpodbija, je bila sklenjena v nepravdnem postopku za določitev meje. Čeprav se pravno sredstvo, s katerim se lahko doseže razveljavitev sodne poravnave, imenuje “tožba“ za razveljavitev sodne poravnave, je to izredno pravno sredstvo, urejeno v 392. in 393. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Člen 393 napotuje na uporabo določb, ki urejajo obnovo postopka. Ne gre za samostojno tožbo, pač pa postopek v okviru nepravdnega postopka za določitev meje. V obravnavani zadevi gre torej za nepravdni postopek predlagatelja J. A. P. in nasprotnega udeleženca E. M. K..

6. Razlogi za izpodbijanje sodne poravnave so dvojni: materialnopravni in procesni. Glede na trditveno podlago predlagatelj sodno poravnavo izpodbija, ker da je bila sklenjena v zmoti, torej iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 392. člena ZPP. Napake volje, kamor sodi zmota, se presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na določila 46. člena OZ mora predlagatelj, da bo lahko uspel s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, zatrjevati in dokazati, da je bil v bistveni in opravičljivi zmoti. Glede na trditveno podlago predlagatelj zatrjuje svojo zmoto o predmetu poravnave, ki je lahko upoštevna le tedaj, če se nanaša na „okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila“ (prvi odstavek 46. člena OZ). Tudi, če je stranka v bistveni zmoti, lahko doseže razveljavitev poravnave le, če dokaže, da je pri njeni sklenitvi ravnala s potrebno skrbnostjo (drugi odstavek 46. člena OZ). Že zgolj lahka malomarnost predstavlja odmik od zahtevane skrbnosti (prim. komentar M. Dolenca k 46. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, izdala GV Založba leta 2003, str. 341-350).

7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj opravičljivosti zmote predlagatelja sploh ni ugotavljalo. V posledici je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da gre za izredno pravno sredstvo, vloženo v nepravdnem postopku za določitev meje. Izvede naj vse tiste predlagane dokaze, ki se nanašajo na za razsojo relevantne trditve pravdnih strank. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dejstvo ali je poravnava izvršljiva, za razsojo o tožbi za izpodbijanje sodne poravnave, ni relevantno. Relevantno pa je, ali je bila zatrjevana zmota bistvena in opravičljiva. Pri presoji opravičljivosti zmote ne gre spregledati, da je bil predlagatelj zastopan po odvetniku. Relevantne dokaze naj prvostopno sodišče dokazno oceni skladno z metodološkimi napotili iz 8. člena ZPP.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.