Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Namen določbe 29. člen SPZ je varovanje zapuščine v korist dedičev, svoj namen pa doseže v tistih primerih, kadar nobeden od dedičev nima dejanske oblasti nad zapustnikovo stvarjo, zapuščino pa je treba zaščititi pred posegi tretjih. Tožnik in njegova žena M. M. sta bila soposestnika sporne nepremičnine, po smrti svoje žene pa je tožnik postal dejanski posestnik te nepremičnine v celoti. Toženec je kot sodedič M.M. v trenutku njene smrti sicer pridobil zakonito soposest, ki pa ne more konkurirati močnejši, dejanski tožnikovi posesti. Posestno varstvo je v prvi vrsti namenjeno varovanju obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zato toženčeva zakonita soposest ne more biti enakovredna tožnikovi dejanski posesti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti stanovanja v 1. nadstropju in pritličju hiše na naslovu G. s tem, da je v to stanovanje vdrl in zasedel njegove prostore s svojo družino, iz prostorov stanovanja odstranil tožnikove stvari in vanje vnesel svoje in družinske stvari. Tožencu je sodišče naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje, poleg tega pa mu je prepovedalo s takšnim ali podobnim ravnanjem v bodoče posegati v tožnikovo posest prostorov omenjenega stanovanja.
Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo materialno pravo glede posesti dediča in nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede dejanske oblasti nad sporno nepremičnino. Toženec je kot dedič po materi M. M., ki je bila soposestnica spornega stanovanja, s trenutkom njene smrti pridobil posest na tem stanovanju, ki je enako močna kot posest tožeče stranke. Toženec ni bil detentor, saj je tudi po smrti M. M. posest izvrševal zase. Toženec je kot posestnik imel pravico do samopomoči zaradi nasilnega odvzema posesti nad sporno nepremičnino s strani tožnika, ko je le-ta samovoljno zaklenil vrata v prvo nadstropje. Tožnik ni nasprotoval toženčevim navedbam o samopomoči, zato se štejejo ta dejstva za priznana. Ker sodišče ni štelo teh dejstev za priznana je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženec imel poleg posesti dediča tudi dejansko oblast nad sporno nepremičnino. Nepravilna je ugotovitev, da se je toženec le občasno gibal v prvem nadstropju. Toženec je s svojo družino pred in po smrti M. M. živel v celotni hiši. K M. M. ni prihajal le na obisk, saj je šlo za eno življenjsko skupnost. Toženčeva žena je z M. M. opravljala vsa gospodinjska opravila. Toženec je z družino večji del dneva preživel v nadstropju. Priče so povedale, da je imel toženec stvari zgoraj pred smrtjo M. M., po njeni smrti pa so samo spali dol, uporabljali pa celo hišo. Glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in samimi listinami, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Neprepričljivi so zaključki sodišča, da je bil toženec le delni posestnik oziroma detentor, saj je sporno nepremičnino uporabljal v enakem obsegu in na enak način kot tožnik. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec spoštoval navodila tožeče stranke. Toženec se je umaknil le zato, ker ni želel, da ga tožnik udari ali pretepe, nato pa kliče policijo in toženca krivo ovadi. Toženec ni izdelal nove kopalnice v pritličju zaradi tožnika temveč zato, ker je bilo stranišče v pritličju popolnoma nehigiensko in neprimerno. Toženec je ves čas uporabljal zgornjo kopalnico. Toženec ni bil le povabljen na kosilo, ampak je šlo za del družinskega rituala. Toženec ni imel razloga, da bi kot posestnik spraševal tožnika za to, če lahko uporabi sobo N. M., ki se je na sodišču predstavila kot uporabnica te sobe. Toženec je bil ves čas soposestnik sporne nepremičnine, tožnik pa je to soposest neupravičeno motil. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitev prvega sodišča o odločilnih dejstvih za to pravdo (zadnje posestno stanje sporne nepremičnine in nastalo motenje). V tem pogledu je njegova dokazna ocena vestna in celovita ter v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tej smeri jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Toženec v pritožbi analizira posamezne izvedene dokaze in ponuja svoje videnje dejanskega stanja, na podlagi tega pa trdi, da ni motil tožnika v njegovi posesti sporne nepremičnine. Toženec ne more uspeti s svojo pritožbeno kritiko, odgovor nanjo pa je že zajet v izčrpnih razlogih izpodbijanega sklepa. Glede na posamezne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritožbeno sodišče dodaja razlogom izpodbijanega sklepa, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.
Toženec se ne more uspešno sklicevati na 29. člen SPZ. Namen te določbe je varovanje zapuščine v korist dedičev, svoj namen pa doseže v tistih primerih, kadar nobeden od dedičev nima dejanske oblasti nad zapustnikovo stvarjo, zapuščino pa je treba zaščititi pred posegi tretjih. Tožnik in M. M. sta bila soposestnika sporne nepremičnine, po smrti svoje žene pa je tožnik postal dejanski posestnik te nepremičnine v celoti. Toženec je kot sodedič M. M. v trenutku njene smrti sicer pridobil zakonito soposest, ki pa ne more konkurirati močnejši, dejanski tožnikovi posesti. Posestno varstvo je v prvi vrsti namenjeno varovanju obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zato toženčeva zakonita soposest ne more biti enakovredna tožnikovi dejanski posesti.
Po smrti M. M. je tožnik izvrševal svojo posest na tej nepremičnini dobri dve leti pred toženčevim motilnim dejanjem. Toženec je pred obravnavanim motenjem živel v stanovanju v pritličju tudi po materini smrti. Občasno toženčevo prihajanje (ali njegovih družinskih članov) v sporno stanovanje v prvem nadstropju (praktično le tedaj, kadar tožnika ni bilo doma) na obiske k materi, na kosilo, zaradi uporabe kopalnice (z dovoljenjem matere, na kar je pristajal tudi tožnik) ali zaradi igre otrok s starimi starši tudi po naravi stvari same ni moglo pomeniti toženčeve soposesti zgornjega stanovanja. Za eno samo življenjsko skupnost toženčevih staršev in toženčeve družine ni moglo iti. Toženec ni souporabljal sporne nepremičnine s tožnikom, predno je izvršil motilno dejanje, saj je stanoval v pritličju. N. M. se je odselila iz hiše staršev že okoli leta 2000 in od tedaj naprej ni bila več njena soposestnica (nobenega pomena ni imela okoliščina, da je v svoji nekdanji sobi pustila posamezne stvari, ki jih očitno ni več rabila, saj jih ni vzela s seboj). Tudi toženčevo posedovanje ključev zgornjih prostorov nima nobenega pomena za zatrjevanje toženčeve soposesti na spornem stanovanju. Da ta ni obstajala nedvomno kaže tudi okoliščina, da je toženec po materini smrti izdelal novo kopalnico v pritličju, saj bi bilo takšno ravnanje (ob tem, da toženec zatrjuje neprimernost spodnjih prostorov za bivanje) povsem neracionalno, če bi toženec res bil soposestnik spornega stanovanja v nadstropju. Tožnik pri tem ni nikoli opustil posesti te nepremičnine, ko se je preselil v D., te ugotovitve pa pritožba tudi ne izpodbija. Izpovedbe prič, na katere se toženec sklicuje v pritožbi, ne potrjujejo toženčeve trditve o soposesti zgornjih prostorov, saj iz njihovih izpovedb izhaja, da je toženec z družino bival v pritličju. Kasneje (očitno po motilnem dejanju) pa se je preselil v sporno stanovanje. Razen tega pa je v tem pogledu ilustrativna zlasti izpoved N. M. (kot bližnji sorodnici pravdnih strank so ji domače razmere med vsemi pričami nedvomno najbolj znane), da toženec ni nikoli živel v zgornjih prostorih.
Ker toženec ni bil niti soposestnik sporne nepremičnine se že iz tega razloga ne more uspešno sklicevati na zatrjevano samopomoč. Ne glede na to je sicer tožnik v svojih vlogah nasprotoval tudi toženčevim trditvam o samopomoči in je toženčeva drugačna trditev protispisna. Toženec ni obrazložil trditve o kršitvi določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, splošne oziroma nekonkretizirane navedbe pa ne terjajo obrazloženega odgovora. Očitki o storjenih kršitvah določb postopka so zato neutemeljeni.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. odstavek 350. člena, 353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).