Jedro

Glede na višino taksne obveznosti, dohodke in premoženje dolžnika je sodišče očitno ocenilo, da s plačilom taks v predmetnem izvršilnem postopku ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja dolžnik in njegov družinski član, zato dolžnika plačila taks ni oprostilo.

Za izpolnitev dolžnikove obveznosti po izvršilnem naslovu ne zadošča, da se dolžnik le izseli iz stanovanjske hiše, ki je bila pravnomočno izročena novemu lastniku, temveč mora stanovanjsko hišo tudi izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, to pa lahko stori le s predajo ključev stanovanjske hiše novemu lastniku.

Upnik ima proti dolžniku izvršilni naslov zgolj za izpraznitev in izročitev družinske stanovanjske hiše, ne pa tudi za izročitev ostalih nepremičnin iz sklepa o izročitvi.

Glede na to, da sklep o izročitvi nepremičnin kupcu predstavlja le izvršilni naslov proti dolžniku kot osebi, ki ji je bil postavljen rok za izselitev iz stanovanjske hiše, ne pa tudi proti drugim osebam, ki stanovanjsko hišo uporabljajo brez pravne podlage, lahko izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše velja le v razmerju do dolžnika, ne pa tudi do drugih oseb, ki bi se nahajale v hiši. Če je bila najemna pogodba s tretjo osebo sklenjena, preden sta upnika v izvršilnih postopkih, iz katerih izhaja izvršilni naslov, pridobila zastavno pravico na predmetni nepremičnini, upnik v predmetnem izvršilnem postopku kot novi lastnik nepremičnine tretji osebi ne more odpovedati najemne pogodbe pred potekom zakonskih in pogodbenih odpovednih rokov.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika J.O. v tistem delu, v katerem je bila s sklepom o izvršbi z dne 24. 1. 2008 dovoljena izpraznitev in izročitev tistega dela parcele št. X, ki v naravi predstavlja dvorišče in garažo, ter parcele, ki v naravi predstavlja njivo, obe vpisani v vložek Y k.o. Z v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Z, ugodi, sklep o izvršbi v tem delu v razmerju do dolžnika J.O. razveljavi in predlog za izvršbo v tem delu v razmerju do dolžnika J.O. zavrne; - v 3. točki izreka pa v razmerju do dolžnika J.O. spremeni tako, da upnik in dolžnik sama krijeta stroške ugovornega postopka; V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je glede odločitve o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks v razmerju do dolžnika J.O. in glede zavrnitve ugovora dolžnika J.O. zoper sklep o izvršbi z dne 24. 1. 2008, v tistem delu, v katerem je bila dovoljena izpraznitev in izročitev stanovanjske stavbe na parceli št. X, vpisani v vložek Y k.o. Z v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Z), potrdi.

Upnik in dolžnik J.O.

sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sklenilo, da se dolžnikov ne oprosti plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks v tem postopku. V 2. točki izreka je zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 27. 2. 2008 kot neutemeljen, v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa dolžnikoma naložilo, da sta dolžna upniku povrniti 7,93 EUR ugovornih stroškov.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu ZPP. Razlogi izpodbijanega sklepa so v celoti pomanjkljivi in zato nepreverljivi, poleg tega pa so razlogi sklepa tudi nejasni, nerazumljivi in v večjem delu v nasprotju sami s seboj ter s spisovnimi podatki. Sodišče sprejema povsem napačne zaključke glede vsebine izvršilnega naslova, zlasti glede obveznosti dolžnikov po njem. Z vztrajanjem na stališču, da sta bila dolžnika po izvršilnem naslovu poleg izselitve iz nepremičnine upniku dolžna izpolniti tudi druge obveznosti, poizkuša sodišče zgolj sanirati svoje poprejšnje nezakonito ravnanje pri izdaji sklepa o izvršbi. Izvršba na podlagi izvršilnega naslova se lahko dovoli zgolj in samo v okviru in mejah izvršilnega naslova, pri čemer v konkretnem primeru izvršilni naslov dolžnikoma nalaga zgolj in samo izselitev iz stanovanjske hiše, ne pa tudi drugih obveznosti, zlasti ne obveznosti, da pisno obvestita upnika o svoji izselitvi in izpraznitvi premičnin. Dovoljevanje izvršbe zoper dolžnika tudi z drugimi sredstvi oz. v širšem obsegu, kot to izhaja iz izvršilnega naslova, je nezakonito. Sodišče v celoti spregleda dejstvo, da sta se dolžnika iz sporne nepremičnine dejansko izselila pred podajo predloga za izvršbo, torej sta svojo obveznost do upnika po izvršilnem naslovu izpolnila v celoti in prostovoljno. Nepremičnina je bila upniku izročena že s samim sklepom, upnik pa pred vložitvijo pravnega sredstva ni ravnal s potrebno skrbnostjo in se ni prepričal o stanju in okoliščinah glede njemu lastne nepremičnine, torej glede dejanske izpolnitve svoje terjatve, zato ne more biti upravičen do pravnega varstva. Prelaganje odgovornosti za ravnanje upnika na dolžnika ni in ne more biti utemeljeno in upoštevno. V luči povsem zmotne presoje napravlja sodišče povsem napačne zaključke o tem, da ugovor dolžnikov ni utemeljen. Nesporno je, da je terjatev upnika do dolžnikov prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe in pred podajo upnikovega predloga za izvršbo, in sicer s samo izpolnitvijo, torej je nedvomno podan ugovorni razlog, ki po 55. členu ZIZ preprečuje izvršbo. Povsem neutemeljeni so tudi očitki sodišča dolžnikoma, da nista poskrbela za to, da se iz predmetne nepremičnine izselijo morebitne tretje osebe in njihovi predmeti, zaradi česar naj bi slednja nad nepremičnino še vedno imela posredno posest. Takšna dolžnost dolžnikov iz izvršilnega naslova ne izhaja. Dolžnika sta v zvezi s tretjimi osebami v svojem ugovoru sodišče zgolj opozorila na dejstvo, da se po njunem védenju v nepremičnini nahajajo premičnine v lasti tretjih oseb, ki nepremičnino uporabljajo na podlagi drugih pravnih naslovov (obstoječih že v času pred izdajo predmetnega izvršilnega naslova in s katerimi je bil upnik pisno seznanjen), pri čemer sama dolžnika nikoli nista imela nobene podlage in pooblastila za to, da tretje osebe sama odstranita, zlasti pa takšne podlage ne more predstavljati predmetni izvršilni naslov. Postopek izvršbe v skladu s 175. členom ZIZ nima vpliva na najemno razmerje, to namreč ne preneha, ampak novi lastnik vstopi v vse pravice in obveznosti najemodajalca. Povsem neutemeljena je tudi odločitev sodišča glede neoprostitve dolžnikov plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks. Sodišče namreč v izpodbijanem sklepu ne navaja razlogov za svojo odločitev oz. so ti nejasni, tako da pravilnosti in utemeljenosti izpodbijane odločbe v tem delu nikakor ni moč preizkusiti, zaradi česar je izpodbijani sklep tudi v tem delu nezakonit. Pritožbenemu sodišču zato dolžnik predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je izvršilno sodišče vezano na izvršljivo sodno odločbo , vse dokler ni takšna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena ali razveljavljena. Dolžnika že v svojem ugovoru nista zatrjevala in dokazala nobenega pravno pomembnega dejstva, ki preprečuje izvršbo na podlagi 55. člena ZIZ, prav tako v pritožbi zoper izpodbijani sklep nista predložila nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da je pravnomočna odločba sodišča spremenjena ali razveljavljena. Dolžnika sta bila dolžna predati upniku nepremičnino v posest, kar pomeni nepremičnino izprazniti in jo izročiti upniku oz. se izseliti iz stanovanjske hiše in upniku izročiti ključe. To sta bila dolžna storiti sama, zato te obveznosti ne more opraviti kdo drug. Dolžnika te obveznosti nista izpolnila v predpisanem 60-dnevnem roku, zato je bil upnik prisiljen vložiti predlog za izvršbo, saj vsak poseg v okviru izvršilnega postopka v zaklenjenem prostoru lahko opravi le izvršitelj v skladu s 3. odst. 49. člena ZIZ in na način, kot ga določa 1. odstavek 221. člena ZIZ. Zatrjevanje dolžnikov, da se v nepremičnini na podlagi "pogodbe real-estate-lease agreement" nahajajo premičnine v lasti tretjih oseb, ni pritožbeni razlog, s katerim bi dolžnika lahko izpodbijala sklep o ugovoru, saj odstranitev premičnin, ki niso last obeh dolžnikov, iz nepremičnine, ne posega v dolžnikove pravice. V primeru, da se bo med izvršbo izkazalo, da ima na odstranjenih premičninah nekdo tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, bo lahko ta oseba zaščitila svoje interese z ugovorom tretjega na podlagi 64. člena ZIZ. Pritožbenemu sodišču zato upnik predlaga, naj pritožbo dolžnika zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju: ZIZ).

Pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi, nejasni, nerazumljivi in v večjem delu v nasprotju sami s seboj ter s spisovnimi podatki, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno navedlo razloge o odločilnih pravno relevantnih dejstvih, tako da je izpodbijani sklep mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sicer s sprejeto odločitvijo in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ne strinja v celoti (kot bo razvidno v nadaljevanju), vendar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1) Glede neoprostitve plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks Odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožnika ne oprosti plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks je pravilna in obrazložena v zadostni meri. Glede na to, da je dolžnik navedel, da ne poseduje ničesar, kar bi prinašalo dohodke, nepremičnina, katere lastnik je, pa je obremenjena s hipoteko in številnimi izvršbami, je bilo za sodišče prve stopnje bistveno ugotoviti, ali dolžnik in njegov član gospodinjstva prejemata redne dohodke in kolikšna je njihova povprečna višina, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V svoji obrazložitvi je namreč ugotovilo, da je v mesecu januarju 2008 pokojnina na enega člana gospodinjstva v gospodinjstvu dolžnikov znašala za več kot 20% več, kot je takrat znašala povprečna neto pokojnina v državi po podatkih ZPIZ. Sodišče prve stopnje je torej kot odločilni kriterij za svojo odločitev glede (ne)oprostitve plačila stroškov postopka pravilno upoštevalo premoženjsko stanje vseh članov dolžnikovega gospodinjstva, in pravilno ocenilo, da dolžnik po svojem splošnem premoženjskem stanju zmore plačilo stroškov izvršilnega postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine (1. odstavek 168. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato dolžnika plačila stroškov predmetnega izvršilnega postopka ni oprostilo.

Ker je višina rednih mesečnih prejemkov tudi kriterij za oprostitev plačila sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 30/1978 s spremembami; v nadaljevanju: ZST), je sodišče znesek pokojnine na člana gospodinjstva upoštevalo tudi pri odločitvi o neoprostitvi plačila sodnih taks. Glede na višino taksne obveznosti, kot izhaja iz podatkov spisa oz. iz 1. točke 22. člena ZST (5.000 točk – kar je najnižja vrednost zahtevka po Tar. št. 1), dohodke in premoženje dolžnika, je sodišče očitno ocenilo, da s plačilom taks v predmetnem izvršilnem postopku ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja dolžnik in njegov družinski član (1. odstavek 13. člena ZST), zato dolžnika plačila taks ni oprostilo.

Tako ne drži pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča glede neoprostitve plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks povsem neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so povsem jasno navedeni ključni razlogi za odločitev sodišča, tako da je mogoče preizkusiti pravilnost in utemeljenost izpodbijane odločitve. Ker torej pritožba dolžnika glede odločitve o neoprostitvi plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu (to je v izpodbijani 1. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

2) Glede dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi Ne drži pritožbena navedba, da je dolžnik svojo obveznost do upnika po izvršilnem naslovu izpolnil v celoti in prostovoljno, zaradi česar bi bil podan ugovorni razlog po 8. točki 1. odstavka 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo.

Tudi v primeru, da se je dolžnik iz stanovanjske hiše na naslovu XXX dejansko izselil, še preden je upnik vložil predlog za predmetno izvršbo, dolžnik ni izkazal, da bi stanovanjsko hišo tudi izročil upniku. Dolžnik sicer res ni imel dolžnosti, da obvesti upnika, da je izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu, vendar pa bi moral poskrbeti za to, da bi upniku predal stanovanjsko hišo v posest. Po 2. odstavku 192. člena ZIZ sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ki vsebuje rok, do katerega se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, predstavlja izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine proti dolžniku. Glede na navedeno za izpolnitev dolžnikove obveznosti po izvršilnem naslovu ne zadošča, da se dolžnik le izseli iz stanovanjske hiše, ki je bila pravnomočno izročena novemu lastniku, temveč mora stanovanjsko hišo tudi izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, to pa lahko stori le s predajo ključev stanovanjske hiše novemu lastniku (npr. z osebno izročitvijo ključev novemu lastniku ali s položitvijo ključev pri sodišču, o kateri pa mora upnika v skladu s 3. odstavkom 302. člena Obligacijskega zakonika tudi obvestiti). V 221. členu ZIZ, ki določa način izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin, je navedeno, da se ta vrsta izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari. Iz načina, kako izvršitelj opravi izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, je mogoče logično sklepati, da mora tudi dolžnik, če želi prostovoljno izpolniti svojo obveznost, ravnati enako kot izvršitelj, v nasprotnem primeru njegova obveznost ne velja za izpolnjeno. V 2. točki izreka pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izročitvi nepremičnine, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov, je sicer res navedeno samo, da sta se dolžnika dolžna iz stanovanjske hiše izseliti v 60 dneh od prejema tega sklepa, vendar pa glede na to, da celoten sklep o izročitvi nepremičnine kupcu po določbi 2. odstavka 192. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine proti dolžniku, pojma izselitev ni mogoče razlagati tako ozko, kot ga tolmači pritožnik, saj bi to bilo v nasprotju z namenom zakona. Določilo 2. odstavka 192. člena ZIZ je bilo v zakon vključeno ravno iz razloga, da kupec nepremičnin s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnin, s čimer pridobi lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah, pridobi tudi izvršilni naslov zoper dolžnika na izpraznitev stanovanjske hiše in da v ta namen ni potrebna posebna pravda.

Predvideva se namreč, da kupec zahteva izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše, ker dolžnik po njeni prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku nima več pravne podlage za njeno uporabo (prim. sklep VSL III Cp 1775/06 z dne 12.04.2006).

Ker dolžnik v svojem ugovoru niti ne zatrjuje, da je stanovanjsko hišo oz. ključe od te hiše v roku za izselitev predal upniku kot novemu lastniku hiše , temveč ugovarja, da izročitev hiše v posest upniku po izvršilnem naslovu sploh ni bila njegova dolžnost, je očitno, da svoje obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnil v celoti in pravočasno.

Pritrditi pa gre stališču pritožnika, da je sodišče prve stopnje predmetno izvršbo dovolilo v širšem obsegu, kot to dovoljuje zakon. Ob preizkusu izpodbijane odločitve po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje predmetne izvršbe ne bi smelo dovoliti v predlaganem obsegu, saj v skladu z že omenjeno določbo 2. odstavka 192. člena ZIZ sodišče s sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu odloči le o roku za dolžnikovo izselitev iz družinske stanovanjske hiše, ne pa tudi o roku za dolžnikovo izročitev ostalih nepremičnin, ki jih je sodišče s sklepom o izročitvi prav tako izročilo novemu lastniku (v konkretnem primeru gre za v vložku Y k.o. Z vpisano parcelo št. X, v delu, v katerem ta v naravi predstavlja dvorišče in garažo, ter v istem zemljiškoknjižnem vložku vpisano parcelo št. X2, ki v naravi predstavlja njivo). Upnik ima torej proti dolžniku izvršilni naslov zgolj za izpraznitev in izročitev družinske stanovanjske hiše, ne pa tudi za izročitev ostalih nepremičnin iz sklepa o izročitvi (prim. sklep VSL III Cp 1283/2006 z dne 22. 3. 2006). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika v tistem delu, v katerem je bila s sklepom o izvršbi z dne 24. 1. 2008 dovoljena izpraznitev in izročitev tistih nepremičnin na parc. št. X in X2, ki v naravi predstavljajo dvorišče, garažo in njivo, ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu v razmerju do dolžnika razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu v razmerju do dolžnika zavrnilo (po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je dolžnikovo pritožbo v delu, v katerem je dolžnik izpodbijal odločitev sodišča o svojem ugovoru, potrdilo.

Pritožnik tudi pravilno opozarja, da iz izvršilnega naslova ne izhaja njegova obveznost, da poskrbi tudi za to, da se iz nepremičnine izselijo morebitne tretje osebe in njihovi predmeti. Glede na to, da sklep o izročitvi nepremičnin kupcu predstavlja le izvršilni naslov proti dolžniku kot osebi, ki ji je bil postavljen rok za izselitev iz stanovanjske hiše, ne pa tudi proti drugim osebam, ki stanovanjsko hišo uporabljajo brez pravne podlage, lahko namreč izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše velja le v razmerju do dolžnika, ne pa tudi do drugih oseb, ki bi se nahajale v hiši. Proti takšnim osebam mora upnik najprej vložiti t.i. vrnitveno oz. vindikacijsko tožbo po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002; v nadaljevanju: SPZ), s katero zahteva izročitev hiše v svojo posest in s tem izselitev drugih oseb in njihovo izpraznitev hiše. Kajti šele pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, s katero pravdno sodišče zahtevku lastnika na izročitev hiše ugodi, predstavlja izvršilni naslov za izselitev teh drugih oseb.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik ni poskrbel, da bi se iz stanovanjske hiše izselile tretje osebe oz. njihovi predmeti, saj mora odnos s tretjimi osebami urediti dolžnik sam, tako ni pravilna. Prav tako ne zaključek sodišča, da obveznosti iz najemne pogodbe zavezujejo le dolžnika, ne pa tudi upnika, oz. da dolžnik ni imel pravice, da svoje obveznosti prenese na upnika kot sedanjega lastnika nepremičnine. V 175. členu ZIZ, na katerega se pravilno sklicuje pritožnik, je določeno splošno pravilo, da najemno razmerje s prodajo stvari, ki je predmet najema, ne preneha, temveč kupec stvari stopi v pravice in obveznosti najemodajalca. Le v primeru, da je najemno razmerje nastalo po pridobitvi upnikove zastavne pravice oz. zemljiškega dolga na nepremičnini, lahko kupec stvari ne glede na zakonske in pogodbene roke odpove najemniku pogodbo o najemu z odpovednim rokom enega meseca (skoraj identična je tudi določba 3. odstavka 153. člena SPZ). Če je bila torej najemna pogodba s tretjo osebo, ki jo je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil dolžnik, sklenjena, preden sta upnika v izvršilnih postopkih, iz katerih izhaja izvršilni naslov (iz sklepa o domiku z dne 18. 10. 2005 pod A3 je razvidno, da sta bila to izvršilna postopka In XXX in In XXX pred Okrajnim sodiščem v Z), pridobila zastavno pravico na predmetni nepremičnini, upnik v predmetnem izvršilnem postopku kot novi lastnik nepremičnine tretji osebi ne more odpovedati najemne pogodbe pred potekom zakonskih in pogodbenih odpovednih rokov. Kot že rečeno, pa tudi ne more zahtevati izselitve tretjih oseb iz stanovanjske hiše na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin, saj omenjeni sklep predstavlja izvršilni naslov za izselitev in izpraznitev stanovanjske hiše le za dolžnika.

3) Glede ugovornih stroškov Upoštevajoč dejstvo, da je dolžnik po odločitvi pritožbenega sodišča s svojim ugovorom uspel s približno polovico ugovornih navedb, je upnik dolžniku stroške z ugovorom zoper sklep o izvršbi povzročil deloma neutemeljeno (6. odstavek 38. člena ZIZ), stroški, ki jih je imel nato upnik s svojim odgovorom na ugovor, pa so bili posledično za izvršbo potrebni (5. odstavek 38. člena ZIZ), saj bi sicer sodišče ob odločanju o dolžnikovem ugovoru v skladu s 1. odstavkom 58. člena ZIZ štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Glede na podane okoliščine primera je zato pritožbeno sodišče odločilo, da je najpravičneje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

4) Glede pritožbenih stroškov Ker je odgovor na pritožbo zgolj fakultativna procesna vloga, ki v konkretnem primeru ni pripomogla k rešitvi pritožbe (za izvršbo torej ni bila potrebna), je pritožbeno sodišče odločilo, da mora upnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ in 5. odstavek 38. člena ZIZ).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel v celoti, temveč je bil njegov uspeh približno 50%, je pritožbeno sodišče odločilo, da je pravično, da tudi dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).