Jedro

Razloge za odpoved stanovanjskega razmerja je treba ugotoviti glede na čas uveljavljanja zahteve za prodajo stanovanja po 117. čl. stanovanjskega zakona, ne pa glede na kasnejše razmere.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik pravico do odkupa stanovanja. Ugotovilo je, da je tožnikova žena solastnica polovice hiše, kar predstavlja etažno stanovanje v izmeri 64 m2, poleg katerega je še prizidek. Hiša je skoraj dograjena. To predstavlja razlog za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato glede na določbo 128. čl. stanovanjskega zakona nima pravice zahtevati odkupa stanovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je za sojenje odločilno stanje v času, ko je tožnik zahteval odkup stanovanja. Kasnejše razpolaganje s stanovanjem, ki ga je tedaj imela v lasti tožnikova žena, ne more vplivati na tožnikovo pravico do odkupa stanovanja, v katerem ima stanovanjsko pravico.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo iz vseh razlogov, pred vsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predlagal zaslišanja hčerke in zeta in da drugačno stališče izpodbijane sodbe ni točno. Sicer pa vztraja pri svoji trditvi, da je bila dejanski kupec dela hiše njegova hčerka. Meni, da je odločilen datum sklenitve darilne pogodbe med ženo in hčerko. Trdi, da je bil ogled stanovanja pomanjkljiv in da stanovanje ni primerno za dve družini. Za pravilno uporabo določbe 128. čl. stanovanjskega zakona je potrebno ugotoviti, ali je novo stanovanje primerno v smislu 7. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer v celoti soglaša s pravnim stališčem, izraženim v dosedanjem sojenju, da je namreč za odločitev v tej zadevi merodajno stanje v času, ko je tožnik uveljavljal odkup stanovanja in ko je tožena stranka njegovo zahtevo zavrnila. Če je tedaj tožnikova žena imela v lasti primerno stanje, so podani razlogi po 2. odst. 128. čl. stanovanjskega zakona za zavrnitev zahteve za odkup stanovanja.

Vendar je treba to stališče upoštevati dosledno. Doslej je bilo ugotovljeno, da je bila v času, ko sta pravdni stranki odločali o prodaji stanovanja, tožnikova žena lastnica dela hiše. Ni pa bilo ugotovljeno, v kakšnem stanju je bil ta del hiše takrat, niti ni raziskano, kakšna je bila vloga toženčeve hčerke pri nakupu dela hiše in njene preureditve, zlasti kdo je to financiral in s kakšnim namenom. Ta dejstva pa so odločilna za pravilno uporabo 117. in 128. čl. stanovanjskega zakona, kajti razloge za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih je treba ugotoviti glede na čas uveljavljanja zahteve za prodajo stanovanja po 117. čl. stanovanjskega zakona, ne pa glede na kasnejše razmere, kot sta zaradi materialno pravno napačne časovne povezave med določbama 2. odst. 128. čl. stanovanjskega zakona in 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih to ugotavljali sodišči prve in druge stopnje. Pravilna uporaba materialnega prava torej terja ugotovitev obstoja odpovednih razlogov v času uveljavljanja nakupa stanovanja, pri čemer je treba odpovedne razloge ugotoviti popolno in v celoti.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odst. 395. čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.