Jedro

Vloga tožeče stranke je bila, kot navedeno, vložena tako na drugi dejanski kot na drugi pravni podlagi in zato sodišče zaključuje, da ne gre za isto upravno stvar. Tožena stranka je zato svojo odločitev sprejela ob napačni uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Koper št. 214-1959/2016-2 z dne 22. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopni organ) zavrgla prošnjo tožeče stranke, državljana Združenih držav Amerike, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva, vloženo na podlagi 38. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je dne 15. 11. 2016 prejela prošnjo tožeče stranke, ki jo je po pošti priporočeno posredovala A., h kateri je bil priložen sporazum, ki sta ga sklenili A. ter tožeča stranka kot raziskovalec za opravljanje raziskovalnega dela na projektu ..., overjena fotokopija potnega lista tožeče stranke in plačilne liste za mesec avgust, september in oktober 2016, ki se glasijo na tožečo stranko. Z vpogledom v uradno evidenco je ugotovila, da je bila z odločbo Upravne enote Koper, št. 214-1763/2015-16 z dne 28. 10. 2016, zavrnjena prošnja tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delu v Republiki Sloveniji. Ugotovila je še, da predmetna upravna zadeva ob vložitvi novega predloga še ni postala pravnomočna.

2. V postopku podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki se je zaključil z zavrnilno odločbo z dne 28. 10. 2016, je bila predožena pogodba o zaposlitvi, sklenjena med B. in tožečo stranko za delovno mesto ..., za opravljanje raziskovalnega dela za določen čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, k prošnji z dne 15. 11. 2016 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva pa priložen sporazum med tožečo stranko in A. za raziskovalno delo na projektu. To kaže, da gre za isto upravno stvar, sicer oprto na drugo pravno podlago. Glede na navedeno, je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo zavrgla.

3. Tožena stranka je z odločbo 2141-93/2016/2 (1312-03) z dne 4. 1. 2017 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopnega organa kot neutemeljeno zavrnila.

4. Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da gre v predmetni vlogi za drugačno dejansko stanje zadeve kot v predhodni vlogi. V predhodni vlogi se je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje utemeljevala na pogodbi o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, v novi vlogi pa se prošnja za izdajo dovoljenja za začasno bivanje utemeljuje na Sporazumu ..., sklenjenem med A. in tožečo stranko in iz katerega izhaja, da se bo projekt izvajal tako, da bo tožeča stranka pretežni čas leta, predvidoma kar devet mesecev, bivala v Kopru. Iz tega izhaja, da obravnavana zadeva temelji na drugačnem dejanskem stanju in tudi na drugi pravni podlagi, saj je bila predmetna vloga vložena na podlagi 38. člena ZTuj-2, medtem ko je bila predhodna vloga vložena na podlagi 37. člena ZTuj-2 z namenom pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Dodatno navaja, da gre v primeru prošnje tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in v primeru prošnje za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva za isto upravno zadevo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj-2. V primeru obeh prošenj se odloča o pravici tujca do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka meni, da pravilnost odločitve v navedeni upravi zadevi potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 489/2002, v kateri je navedeno sodišče zavzelo stališče, da obstoj vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomeni procesno predpostavko, ki ovira uvedbo novega upravnega postopka za sprejem v državljanstvo, pa čeprav vloga temelji na drugi pravni podlagi.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva po 38. členu ZTuj-2 in se pri tem oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ zavrže zahtevo ob njenem predhodnem preizkusu, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložena kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 15. 11. 2016 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Prošnja je bila vložena zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva, in sicer na podlagi sporazuma, ki sta ga A. in tožeča stranka sklenili v skladu z devetim odstavkom 27. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZDRD). Ta v prvem odstavku določa, da morajo raziskovalne organizacije za opravljanje raziskovalne in razvojne dejavnosti zagotoviti ustrezno usposobljene raziskovalce. Ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 27. člena ZRRD se za zagotovitev le-teh lahko sklepajo sporazumi o gostovanju z raziskovalci iz tretjih držav. Iz sporazuma, sklenjenega med A. in tožečo stranko izhaja, da bo raziskovalni obisk tožeče stranke potekal od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za obdobje enega leta, in sicer zaradi opravljanja raziskovalnega dela na projektu ....

9. Tožbeni ugovor tožeče stranke, da je bila prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bila zavrnjena, dana na drugi pravni in dejanski podlagi, je utemeljen. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki izdala zavrnilno odločbo v postopku izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (37. člen ZTuj-2). V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru vložila vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožeče stranke zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva po 38. členu ZTuj-2, to pa je na drugi pravni podlagi. Tožeča stranka je sicer res prvotno vlogo vložila zaradi opravljanja raziskovalnega dela na A., vendar pa je dejansko stanje, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila nov predlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, tako kot pravna podlaga različno. V prvotnem postopku je tožeča stranka vlogo vložila na podlagi pogodbe o delovnem razmerju s tožečo stranko, v konkretnem postopku pa na podlagi že navedenega sporazuma, ki ima pravno podlago v 27. členu ZRRD. Vloga tožeče stranke je bila, kot navedeno, torej vložena tako na drugi dejanski kot na drugi pravni podlagi in zato sodišče zaključuje, da ne gre za isto upravno stvar. Tožena stranka je, glede na navedeno, svojo odločitev sprejela ob napačni uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Glede na navedeno je neutemeljeno njeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 489/2002, saj temelji na drugačni situaciji, ki ni primerljiva s konkretno situacijo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan kljub drugačni dejanski in pravni podlagi.

10. Sodišče ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo na podlagi dokazov, ki so se že nahajali v upravnem spisu, novih dokazov pa niti tožeča stranka niti tožena stranka nista predlagali.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi petega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR + 22 % DDV) glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.