Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če vrnitev premoženja ni verjetno izkazana, ker lastnine na nepremičninah tuji državljani ne morejo pridobiti, ni osnove za izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja in lastninskega preoblikovanja podjetij.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora občine Gornja Radgona, št. ... z dne 29. 4. 1993, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo začasne odredbe, ker je bilo ugotovljeno, da po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ni pogojev za izdajo odredbe.
V tožbi tožeča stranka navaja, da je nepravilna odločba tožene stranke glede zahteve, s katero želi tožnik zavarovati svoje nepremično premoženje. Glede na to, da zahteva samo vrnitev premoženja v naravi in ne gre za novo pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, pri njem namreč ni mogoče upoštevati določbe 16. člena ustavnega zakona, po kateri ne morejo pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah na območju Republike Slovenije tuje osebe. Ker ima vloženo tožbo pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki lahko odloči drugače, kot je z odločbo št. ... z dne 10. 3. 1993 odločila tožena stranka meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranka razveljavi (pravilno odpravi).
V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in pri njej vztraja ter predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) že v 1. odstavku 9. člena določa, da se s tem zakonom ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja, med njimi tudi tistih, ki se izvajajo v skladu s predpisi o denacionalizaciji, v 12. členu pa določa, da lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja.
Ker je že prvostopenjski organ na podlagi listin v spisu ugotovil, da tožnik, ki je bil jugoslovanski in tudi slovenski državljan v času nacionalizacije premoženja, v času denacionalizacijskega postopka ni bil oziroma ni državljan Republike Slovenije, ker mu je prejšnje državljanstvo prenehalo zaradi odpusta, je napravil tudi pravilen zaključek, da pravna podlaga njegovega predloga za vrnitev nepremičnega premoženja v naravi ni verjetno izkazana in da zato tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč avstrijski državljan in kot tak glede na veljavne predpise ne more pridobiti niti lastninske niti druge stvarne pravice na nepremičninah na območju Republike Slovenije. To je določeno tako v 16. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) kot tudi v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91). Pri tem ni pomembno, kot to meni tožnik, ali bi bil naslov pridobitve nepremičnega premoženja vrnitev nekoč prej odvzetega premoženja ali pa bi bilo premoženje na novo pridobljeno, saj tujci, razen z dedovanjem, ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin. Zato je tudi upravičeno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V pritožbenem postopku je ob upoštevanju povedanega tožena stranka samo še ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita in je zato v skladu z določbo 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo.
Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita tudi po mnenju sodišča. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).