Jedro

Tožeča stranka ni mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 12/I člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur.l. RS, št. 18/93) določa, da vloga (zahteva) za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Urbanističnega inšpektorata občine Uprave inšpekcijskih služb z dne 9.3.1993, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku kot investitorju odredil, da mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe odstraniti leseno brunarico, primerno za občasno bivanje, tlor. dim. 4,00 x 4,00 m, in drvarnico z ropotarnico tlor. izmer 5,50 x 3,50 m, vključno s točkovnimi temelji vred, in zemljišče parc. št. 378/1 vzpostaviti v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 3/91, 18/93 in 47/93). V danem primeru je prvostopni organ ugotovil, da tožnik v enem mesecu po prejemu inšpekcijske odločbe z dne 24.3.1992 ni vložil vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja, kot mu je bilo to naloženo v 2. točki citirane odločbe v skladu z 2. odstavkom 74. člena ZUN. To dejstvo potrjuje tudi tožnik v pritožbi proti prvostopni odločbi. S tem je bil izpolnjen eden izmed pogojev po 3. odstavku 74. člena ZUN in je po mnenju tožene stranke prvostopni organ utemeljeno izdal prvostopno odločbo. Ne more pritrditi tožnikovi pritožbeni navedbi, da gre v danem primeru za začasni montažni objekt, za katerega bi zadostovala le priglasitev del. Predmetne lesene brunarice, namenjene prebivanju človeka, po mnenju tožene stranke ni možno uvrstiti med objekte, za katere po določbah odloka o pomožnih objektih (Uradni vestnik, št. 17/86) zadostuje priglasitev del, kot tudi ne med druge objekte, za katere po 51. členu ZUN ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Prav tako tudi predmetne drvarnice ni možno uvrstiti med objekte, za katere na podlagi navedenih določb ni potrebno lokacijsko dovoljenje, saj ta ne leži ob stanovanjski hiši, kar bi sicer v skladu s 1. točko 2. člena citiranega odloka o pomožnih objektih predstavljalo razlog, da bi za drvarnico zadostovala priglasitev del. Tudi če temu ne bi bilo tako, je prvostopni organ pri pristojnem občinskem upravnem organu občine ugotovil, da tožnik v roku enega meseca ni vložil priglasitve del za katerega od predmetnih objektov tako, da njegova pritožbena navedba tudi iz tega razloga ne more spremeniti prvostopne odločbe. Prav tako tudi tožnikova pritožbena navedba, da ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje po prejemu inšpekcijske odločbe z dne 24.3.1992, ker je še v teku postopek za pridobitev lastninske pravice na delu zemljišča, po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev v pritožbenem postopku. Tožnik bi vsekakor moral vložiti vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, kot mu je bilo to naloženo s citirano prvostopno inšpekcijsko odločbo, ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Saj se prav v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja ugotavlja, ali so za to izpolnjeni pogoji. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi na podlagi 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi poudarja, da gre za leseno brunarico. Ta objekt nima temeljev, ampak stoji na stebrih. Po svoji gradbeni zasnovi to ni stalna stavba. Tako stavbo bi lahko kvečjemu uvrstili v provizorij ali začasni objekt. Ne glede na to opozarja, da ima občina seznam vseh gradenj, ki nimajo lokacijskega dovoljenja. V tem seznamu je navedeno, naj se ta brunarica legalizira. Tako je tudi odločeno. Njemu je bilo le naročeno, da se ta objekt delno prilagodi "krajinskim zahtevam" glede barve strehe. Pravočasno je zahteval v roku, ki ga določajo spremembe in dopolnitve ZUN, legalizacijo tega objekta in je tudi plačal depozit. To je naredil zaradi tega, da ne bi povzročal nepotrebnih postopkov. Pojasnjuje, da je imel že nekoč postavljeno brunarico na istem zemljišču. To brunarico so mu podrli, češ da je črna gradnja. Zato je prijavil gradnjo, vplačal depozit in predlagal izdajo ustreznega dovoljenja. Storil je vse, kar določa zakon o spremembah in dopolnitvah ZUN. Dokler pa ni dokončno zaključen postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ki bo legaliziral obstoj objekta, po njegovem mnenju ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta. Pripominja še, da njegova brunarica stoji na navedenem zemljišču že osem let. Na tem zemljišču je že stala stavba kot stalni objekt. Zato je to zemljišče že po samem namenu stavbno. Zmotno je stališče tožene stranke, da lesena brunarica ni objekt, za katerega bi bilo možno priglasiti dela in jo označiti kot pomožni objekt. Tak objekt nikakor ne more biti okvalificiran kot objekt, ki je namenjen za prebivanje. Glede na sedanje stanovanjske in sanitarne standarde je možno le začasno zadrževanje v tem objektu glede na vremenske in druge pogoje. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena cit. ZUN. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da v predpisanem enomesečnem roku tožnik ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja na parc. št. 378/1, kot mu je to naložil inšpekcijski organ v predhodni ustavitveni odločbi z dne 24.3.1992, ki je bila tožniku vročena dne 27.3.1992. Da tožnikova vloga dejansko ni bila vložena, izhaja iz podatkov v upravnih spisih, pa tudi tožnik tega ne izpodbija. Zato je prvostopni organ pravilno izdal prvostopno odločbo in je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi, saj sta za to imela podlago v navedeni določbi citiranega zakona, ki sta jo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni upošteval prvega inšpekcijskega ukrepa in ni v enem mesecu zaprosil za lokacijsko dovoljenje za navedeni objekt, ki ga je zgradil brez lokacijskega dovoljenja.

Po presoji sodišča je tudi pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki ga sodišče ne ponavlja, da v danem primeru ne gre za začasni montažni objekt, za katerega bi zadostovala le priglasitev del. Zato so v zvezi s tem neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Tožnik tudi ni mogel uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 1. odstavek 12. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, št. 18/93) določa, da vloga za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).