Jedro

Drugotožena stranka ne more biti neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, če je nepremičnine, v katere je tožeča stranka vlagala, kupila od lastnika le-teh, to je prvotožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi drugotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, parc. št. xx in yy, obe k.o. AA., vpisani pri vl. št. zz v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki in se navedena prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki. Začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po izvršljivosti izvršilnega naslova, izdanega v postopku, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VI Pg 4425/2009 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je prvostopenjsko sodišče pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena drugotoženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz navedb pritožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe, le-to uveljavlja v zavarovanje s podrednim zahtevkom uveljavljane denarne terjatve zoper drugotoženo stranko. Denarno terjatev v skupnem znesku 273.330,08 EUR po obsežni tožbeni naraciji predstavlja 145.850,00 EUR plačane kupnine za nakup 100 % poslovnega deleža tretjetožene stranke v prvotoženi stranki po pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 5. 1. 2007, v preostalem delu 127.480,80 EUR pa predstavlja tožnikov vložek (v delu in materialu) v nepremičnine, katerih lastnica je bila prvotožena stranka. Ker pa je na podlagi med prvotoženo in drugotoženo stranko sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 13. 7. 2009 prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah, v katere je tožeča stranka vlagala, na drugotoženo stranko, zoper slednjo uveljavlja vtoževano denarno terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, če bi sodišče ugotovilo, da izpodbijana kupoprodajna pogodba, sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko ni nična.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji verjetnosti denarne terjatve, uveljavljane zoper drugotoženo stranko, nekritično sledilo tožeči stranki. Kot je razvidno iz tožbe, je tožeča stranka kupnino za nakup poslovnega deleža v prvotoženi stranki plačala četrtotoženi stranki, torej je ta kupnina (145.850,00 EUR) prešla v premoženjsko sfero slednje. Da bi bil izveden nadaljnji prenos te kupnine na drugotoženo stranko, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Za plačilo te kupnine torej drugotožena stranka ni bila obogatena. Za neupravičeno obogatitev gre po 190. členu OZ v primeru, če je kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega ali če je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Sporne nepremičnine je drugotožena stranka pridobila v last na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s prvotoženo stranko, po kateri je bila, kot tožeča stranka sama zatrjuje, dogovorjena visoka kupnina 740.000,00 EUR. Na podlagi tako sklenjene pogodbe ima torej prvotožena stranka zoper drugotoženo stranko obligacijskopravni zahtevek na plačilo kupnine, če doslej še ni bila plačana. Drugotožena stranka torej ne more biti neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, če je nepremičnine, v katere je tožeča stranka vlagala, kupila od lastnika le-teh, torej prvotožene stranke. Da je dogovorjena kupnina glede na dejansko vrednost nepremičnin (čeprav obogatenih z delom in materialom tožeče stranke) prenizka, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Kupnino za z delom in materialom tožeče stranke oplemenitene nepremičnine je – bo torej plačala drugotožena stranka prvotoženi stranki. Protivrednost prodanih nepremičnin je – bo prejela prvotožena stranka, zato ni mogoč zaključek, da je drugotožena stranka tista, ki je neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke. Za primer, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ničnost pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, pa bo drugotožena stranka po 1. odst. 87. člena OZ dolžna prejete nepremičnine vrniti prvotoženi stranki. Tako se pokaže, da denarna terjatev zoper drugotoženo stranko, ki je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 270. člena ZIZ, ni verjetno izkazana.

Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, uperjenega zoper drugotoženo stranko, je že iz navedenega razloga pravilna. Čim pa terjatev tožeče stranke zoper drugotoženo stranko ni verjetno izkazana, tudi nevarnosti za uveljavitev te terjatve ne more biti. Zato se kot nerelevantni izkažejo vsi pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti nevarnosti, da bo uveljavitev denarne terjatve zaradi ravnanja drugotožene stranke onemogočena ali precej otežena, kot tudi o neizkazanosti trditev tožeče stranke, da s predlagano začasno odredbo drugotožena stranka ne bo utrpela nobene škode.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP ter 15. členom ZIZ in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.