Jedro

Tožnikov izostanek z dela na dan, ko je zaspal in je zamudil na delo, ni tak razlog, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je zaradi opisanega ravnanja podala tožena stranka, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sklep o izredni odpovedi delovnega razmerja z dne 14. 4. 2009 nezakonita in se razveljavi (točka 1) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10.4.2009, temveč mu je trajalo z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, do dne 22. 6. 2009 (točka 2), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vključno od 11. 4. 2009 do 22. 6. 2009 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 3. 2009 v skupni višini 1.419,40 EUR bruto in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto plače v skupni višini 1.026,81 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 290,60 EUR od 19. 5. 2009 do plačila, od zneska 426,23 EUR od 19. 6. 2009 do plačila in od zneske 309,98 EUR od 19. 7. 2009 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 3). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 4,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi ni opredelila pritožbenih razlogov, vendar iz pritožbe izhaja, da se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).V pritožbi navaja, da so bili odpovedni razlogi utemeljeni, glede na tožnikov odnos do dela, ki ga je kazal s tem, da je šele dobra dva tedna po nastopu dela, v času preizkusne dobe, zaradi zabave zjutraj zaspal in ni prišel na delovno mesto, tako da ga je cela ekipa delavcev čakala za odhod v Koper. Prav tako bi njegovo psihično stanje (neprespanost in alkohol) lahko ogrozilo tako njegovo življenje in zdravje, kakor tudi življenje in zdravje sodelavcev. Tudi postopek izredne pogodbe iz delovnega razmerja (verjetno: izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je po pritožbenem mnenju povsem zakonit, saj zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 83. členu izrecno določa, da mora delodajalec omogočiti zagovor, razen, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Ker lahko delodajalec ugotovi, da delavec v času preizkusne dobe ni uspešno opravil svojega dela, delavec takem primeru nima pravice do zagovora v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba navaja, da je povsem logično, da delavec v času poskusnega dela za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima zagovora, saj bi to pomenilo, da ima delavec najprej možnost zagovora, če pa neuspešno opravi poskusno delo, pa ne. V takem primeru bi tako moral delodajalec delavcu v času poskusne dobe omogočiti več pravic, kot ob izteku poskusne dobe. Glede na to, da je delavec vsak dan poskusne dobe na preizkušnji in da delodajalec vsak dan sproti ugotavlja, ali je delavec primeren za delo, tako takemu delavcu v času poskusne dobe ni potrebno dati možnosti zagovora, ker od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tako po mnenju pritožbe pravica do zagovora delavcu v času preizkusne dobe skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR ne gre. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje) prvostopnemu sodišču. V obeh primerih tožena stranka zahteva povračilo celotnih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da delavcu v času poskusnega dela pravica do zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR ne gre. V 5. odstavku 125. člena ZDR je določeno, da v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave, po 4. odstavku istega člena pa lahko delodajalec ob poteku poskusnega dela, če ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tako sta v tem členu določeni dve možnosti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer izredna odpoved med trajanjem poskusnega dela iz razlogov za izredno odpoved, ki so določeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, in izredna odpoved ob poteku poskusnega dela zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Teh primerov pa zakon, ko govori o primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, o neuspešno opravljenem poskusnem delu, o izrecni odklonitvi delavca, da opravi zagovor ali o delavčevem neodzivu na povabilo na zagovor, ne našteva taksativno. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006 in sodbe opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7. 12. 2004 izhaja, da postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki in tudi ni nekakšen dokazni postopek. Zagovor delavca je njegova pravica, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Bistvo pravice do zagovora je v tem, da se delavcu zagotovi možnost sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako je dolžnost delodajalca, da delavcu zagovor omogoči. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, s čemer je bila njegova pravica do zagovora kršena.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o utemeljenosti odpovednega razloga, ki naj bi bile v tožnikovem odnosu do dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov izostanek dne 14. 4. 2009, ko je zaspal in ni pravočasno prišel na delo, ni takšen razlog, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče do izteka odpovednega roka oz. časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama.