Jedro

Za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT je ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Ker so bili prvemu tožencu stroški odmerjeni po začetku stečajnega postopka, ob začetku slednjega niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odmerilo pravdne stroške v predmetni zadevi, saj je bil sklep o stroških, ki ga je sodišče izdalo skupaj s sodbo, z dne 7.6.2013, s sklepom tukajšnjega sodišča Cpg 90/2014, z dne 3.4.2014, razveljavljen in vrnjen sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovni odmeri stroškov je prvostopno sodišče odločilo, da je tožeča stranka glede na uspeh v pravdi, kjer je uspela le s 14,41 % svojega zahtevka, dolžna prvemu in drugemu tožencu nerazdelno v 15-tih dneh povrniti 2.310,22 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila. Do tega izračuna je sodišče prišlo tako, da je obračunalo vse stroške tožeče stranke in stroške, ki sta jih v pravdi imeli toženi stranki ter glede na uspeh v pravdi ugotovilo, da bi bila tožeča stranka od vseh priglašenih stroškov glede na uspeh s svojih zahtevkom upravičena do 958,46 EUR (celotne stroške je odmerilo na 6.651,33 EUR), toženi stranki pa bi bili upravičeni do povrnitve 3.268,68 EUR (celotne stroške je odmerilo na 3.819,00 EUR, in sicer 1.654,90 EUR po tar. štev. 3100 in 1.527,60 EUR po tar. štev. 3102 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT , oboje povečano za DDV), kar pomeni, da tožeča stranka po pobotu teh terjatev dolguje toženima strankama še 2.310,22 EUR pravdnih stroškov.

Zoper to odločitev se je tožeča stranka pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijala jo je po višini in navedla, da je prvostopno sodišče toženima strankama priznalo stroške zastopanja kot nagrado po tarifni štev. 3100 ZOdvT, čeprav sta toženca edino pripravljalno vlogo, ki je bila vložena v spis (dne 30.8.2012), napisala sama in jima ta strošek sploh ni nastal. Čeprav zakon navaja, da nagrada nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, je mogoče to razumeti tako, da zastopnik pridobi pravico do nagrade le v primeru, če je bila vloga po sprejemu pooblastila z njegove strani tudi narejena. Ker v konkretnem primeru temu ni tako, oz. ker je vloga brez datuma, tega niti ni možno ugotoviti. Ne more pa biti zastopnik upravičen do nagrade za postopek v zvezi v vlogo, ki jo je stranka sestavila sama, preden je dala pooblastilo odvetniku. Kdaj je bila vloga sestavljena, pa tudi ni mogoče ugotoviti. Nadalje je pritožba prvostopnemu sodišču očitala, da ni upoštevalo, da je bil po izdaji sodbe dne 19.6.2013 začet nad prvo toženo stranko stečajni postopek, v okviru katerega je bila tožeči stranki priznana terjatev v višini 61.639,66 EUR. Ta terjatev je obstajala pred začetkom stečajnega postopka, enako je pred začetkom stečajnega postopka obstajala tudi terjatev na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke prvotoženi stranki. Sodišče je s sodbo sicer napačno odločilo o stroških, vendar so ti stroški vsaj v določenem delu obstajali. Zato bi moralo sodišče upoštevati 261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ugotoviti pobot terjatve tožeče stranke do prve tožene stranke s terjatvijo prvotožene stranke do tožeče stranke iz naslova pravdnih stroškov. Pritožba je predlagala, da se izpodbijano odločbo spremeni.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, štev. Su 72/2013, z dne 8.11.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Čeprav ima pritožba najverjetneje prav, ko zatrjuje, da sta toženi stranki pripravljalno vlogo, ki je bila v spis vložena 30.8.2012 (l. štev. 155), napisali sami (saj je na njej odtisnjen podpis, ki bi ustrezal imenu drugega toženca, zagotovo ni na njej žiga in podpisa pooblaščenega odvetnika), vendar pa je za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo (1). Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.

V predmetnem postopku je pooblaščenec tožene stranke prejel pooblastilo 6.6.2012 in od tedaj dalje je, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, prejemal vsa sodna pisanja (vabila, vlogo nasprotne stranke, sklepa o stroških za pričo in za sodnega tolmača, prepis zvočnega zapisa naroka za glavno obravnavo), torej tudi sodna pisanja, ki jih je moral proučiti, se s stranko posvetovati in se odločiti, ali bo zoper njih uveljavljal pravna sredstva. Iz navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je ne glede na to, ali je pripravljalno vlogo res pripravil pooblaščenec, ali sta jo pripravili stranki sami, že zaradi drugih opravil, ki jih je v postopku nedvomno opravil, upravičen do nagrade za postopek po navedeni odvetniški tarifi, in je v tem delu pritožba neutemeljena.

Utemeljena tudi niso pritožbena zatrjevanja, da bi se morali stroški tega pravdnega postopka pobotati s priznano terjatvijo tožeče stranke iz stečajnega postopka nad prvim tožencem. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Do takrat krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka (152. člen ZPP) Sodišče se namreč šele z odločbo o odmeri stroškov (iz 163. člena ZPP) opredeli, ali priglašeni stroški sploh spadajo med pravdne stroške, ali so bili potrebni za pravdo, kolikšni so ti stroški po višini in v kakšnem deležu jih je pravdna stranka glede na uspeh v pravdi dolžna kriti. Vse to pa je sodišče v konkretnem primeru odmerilo šele z izpodbijanim sklepom. Terjatev za plačilo stroškov je torej prvemu tožencu nastala šele 9.5.2014, stečajni postopek nad prvim tožencem pa je začel 19. 6. 2013, kar pomeni, da ob začetku stečajnega postopka niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Nikakor pa ni mogoče šteti, da je bila odločitev o stroških že vsebovana v sodbi z dne 7.6.2013, saj je bil stroškovni sklep iz te sodbe razveljavljen in prva tožena stranka ni imela ob izdaji sodbe nobene terjatve do tožeče stranke (iz naslova stroškov), ki bi se lahko z njeno terjatvijo pobotala.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: glej 1. odst. OPOMBE 3 k 3. delu Tarife.