Jedro

Postopek ob podaji prošenj ni bil voden tako, kot to določajo zahteve iz 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU.

Četudi Procesna direktiva II v slovenski pravni red še ni bila implementirana, čeprav se je rok za to že iztekel je v konkretnem primeru potrebno upoštevati posredni učinek Procesne direktive. Posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče, v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-200/2012/19 (1312-12) z dne 15. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika z dne 27. 11. 2015 na podlagi 2. in 4. alineje 55. člena v povezavi s 54. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je o prošnji odločila izključno na podlagi 1. in 7. alineje 23. člena ZMZ po ugotovitvi, da je tožnik podal nasprotujoče si izjave o osebnem imenu, rojstnih podatkih, naslovu zadnjega bivališča v izvorni državi, kraju obiskovanja osnovne šole, doseženi stopnji izobrazbe, imenih družinskih članov, ki živijo v izvorni državi ter glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, saj je po ugotovitvi tožene stranke spreminjal izjave v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in v tej zvezi kar trikrat podal nasprotujoče si izjave s tem, da je za odhod iz izvorne države navajal slabe življenjske in družinske razmere, nadalje verske razmere ter aktivnosti njegovega brata, ki se je ukvarjal s terorizmom, nadalje pa še, da se je sam ukvarjal s kaznivimi dejanji tihotapljenja bakra iz Alžirije v Tunizijo, kar je v odsotnosti tožnika privedlo do kazenske obsodbe na 30-letno zaporno kazen, enako pa tudi njegovega prijatelja A.A., s katerim sta skupaj tihotapila baker iz Alžirije v Tunizijo in ki jo že prestaja, medtem ko je sodbo za tožnika sprejela njegova mati.

3. Dalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da dvomi v navedbe tožnika, da je bil na tako visoko zaporno kazen obsojen zato, ker da je Tunizija odkupovala baker in ga nato preko posrednikov prodajal Izraelu, ki je sovražnik Alžirije, saj je tožnik baker prodajal le v Tunizijo, ne pa v Izrael. Tožnik pa navedene sodbe ni predložil toženi stranki, niti nobenih drugih dokazov, ki bi potrdili njegove izjave v povezavi z omenjeno sodbo, za katero je pri podaji svoje druge prošnje za mednarodno zaščito povedal, da jo bo iz izvorne države poskušal pridobiti skupaj z osebnimi dokumenti, vendar jih v danem roku ni predložil, niti ni zaprosil za podaljšanje tega roka. Zato se toženi stranki poraja utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo in tudi o višini zaporne kazni. Ker za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov, se kot njegov edini dokaz upoštevajo njegove izjave. Tožena stranka pa ne verjame njegovim navedbam, ker nobenega izmed številnih nasprotij v svojih izpovedbah o osebnem imenu, rojstnem datumu, kakor tudi glede samega razloga preganjanja ni podkrepil z listinskimi dokazi.

4. Glede na številčnost ugotovljenih kontradiktornosti in izjemno lahkoto, s katero se zapleta v vedno nove laži, mu glede navedb o razlogih, zaradi katerih vlaga prošnjo v RS, po oceni tožene stranke ni mogoče verjeti. Nadalje meni, da je s svojimi izjavami vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in zato ne sprejema kot verodostojnih tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države, saj njegove navedbe šteje za malo verjetne v številnih podrobnostih, predvsem glede razloga preganjanja. Toženi stranki navedeno zadošča za sklep, da je tožnik lažno predstavil razloge, zakaj v RS prosi za mednarodno zaščito, ker od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan, tožena stranka pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in se bo pri tem potrudil, da bi bile njegove izjave vseskozi skladne in verjetne, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ker po ugotovitvi tožene stranke tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče šteti, da gre v tožnikovem primeru na podlagi izjav, ki jih je navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, ki tako ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in v azilni praksi.

5. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker v ključnih razlogih oziroma dogodkih, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, prihaja do neskladij, ki jim kot takim ni mogoče dati prednosti. Če bi se tožniku navedeni dogodki resnično zgodili, tožena stranka meni, da bi morale biti njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, vendar v konkretnem primeru niso.

6. Ob presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tožena stranka ob sklicevanju na izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 103/2012 z dne 8. 3. 2012 meni, da v konkretnem primeru tudi ni mogoč zaključek, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena. Ker pa tožniku ni mogoče verjeti ne o njegovih osebnih podatkih niti glede razloga preganjanja, pa tožena stranka ocenjuje, da tudi tožnikovih zadržkov pred vrnitvijo v Alžirijo ni mogoče povezati z razlogi resne škode, zato tudi sklepa, da tožniku v Alžiriji ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Kot splošno znano še navaja, da v Alžiriji tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, ker bi v nasprotnem primeru mediji o tem množično poročali, navedeno pa ji je znano tudi v zvezi z njenim delovnim področjem ter odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države znano, in sicer, da varnostna situacija v Alžiriji ni takšna, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

7. Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi in uveljavlja tožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Ker sama tožena stranka navaja, da je v prošnji odločala izključno na podlagi 1. in 7. alineje 23. člena ZMZ ter tako prišla do ugotovitev za zavrnitev njegove prošnje, tožnik meni, da ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, ker je očitno zanemarila dejstvo, da je ugotovila dva dejanska stanja, in sicer eno na podlagi prošnje z dne 10. 8. 2012 in drugo dejansko stanje na podlagi prošnje z dne 27. 11. 2015, medtem ko bi za pravilno in zakonito odločbo morala tožena stranka ugotoviti resnično dejansko stanje tako, da bi tožniku v zvezi z njegovimi izjavami z dne 10. 8. 2012 postavila primerna vprašanja oziroma predočila vsebino njegove izjave z dne 10. 8. 2012, česar ni storila, pač pa je v izpodbijani odločbi izpostavila nasprotujoče si izjave tožnika z dne 10. 8. 2012 in 27. 11. 2015 ter tako prišla do zaključka iz 4. alineje 55. člena ZMZ. Pri tem je opustila dolžno ravnanje, saj ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, tudi ne v smislu 3. odstavka 7. člena ZMZ, po mnenju tožnika na njegovo škodo, češ da je po zakonu upravičen, da se ugotovi resnično dejansko stanje. Zato tožnik meni, da se tožena stranka ob zavrnitvi njegove prošnje ne more sklicevati na 4. alinejo 55. člena ZMZ, češ da ni naredila vsega potrebnega, da bi se ugotovilo resnično dejansko stanje, ki je bilo zmotno ugotovljeno, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer 4. alineja 55. člena ZMZ in kršena določila upravnega postopka. Nadalje toženi stranki tožnik očita, da je glede uporabe 2. alineje 55. člena kot podlage za zavrnitev njegove prošnje ravnala prav nasprotno kot v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ tako, da se je opredelila le glede dejstev, ki jih je tožnik navajal v svoji prošnji z dne 27. 11. 2015, pri čemer je spregledala dejstva, ki jih je navajal dne 10. 8. 2012 in tako očitno popolnoma spregledala uporabo 7. alineje 23. člena ZMZ, po kateri bi morala upoštevati vsa dejstva, ki jih je navajal tožnik, saj bi le tako lahko prišla do zaključka, ali so navedena dejstva tožeče stranke res nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita, zato pri njej vztraja. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite z dne 27. 11. 2015 ob sklicevanju na določila 2. in 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zakonodajalec je z določbo 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, z določbo 4. alineje 1. odstavka 55. člena pa je določil, da lahko pristojni organ pritožbo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije, ki je za mednarodno zaščito v RS prvič zaprosil dne 10. 8. 2012 in ponovno dne 27. 11. 2015, kar izrecno potrjuje v tožbi.

12. Sporno pa za tožnika ostaja, ali je tožena stranka pravilno sprejeto odločitev na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v dejanskem pogledu utemeljila zgolj na podlagi tožnikovih navedb v njegovi ponovni prošnji z dne 27. 11. 2015, brez upoštevanja tožnikove izjave ob vložitvi njegove prve prošnje z dne 10. 8. 2012, medtem ko je prav nasprotno svojo odločitev na podlagi 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v dejanskem pogledu utemeljila z upoštevanjem in primerjanjem tožnikovih izjav v obeh njegovih prošnjah z dne 10. 8. 2012 in z dne 27. 11. 2015, pri čemer se je izrecno sklicevala zgolj na dve določili iz 23. člena ZMZ, in sicer izključno na 1. in 7. alinejo 23. člena ZMZ. Za tožnika je sporno tudi, ali je tožena stranka sploh imela podlago za sprejeto odločitev brez osebnega razgovora tako, da bi tožniku v zvezi z njegovimi izjavami z dne 10. 8. 2012 postavila primerna vprašanja, oziroma, da bi se mu predočila vsebina njegove izjave z dne 10. 8. 2012. Po presoji sodišča navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožnik ni imel možnosti celovito predstaviti razlogov za vložitev svoje prošnje, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. To pa nadalje daje podlago tudi za zaključek, da postopek ob podaji prošenj ni bil voden tako, kot to določajo zahteve iz 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II). Skladno z določili 14(2)(a) in (b) člena Procesne direktive II se osebni razgovor o vsebini prošnje sicer izjemoma lahko opusti, kadar lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca, ali če organ za presojo meni, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. To pa obenem pomeni, da 2. odstavek 14. člena Procesne direktive II ne izključuje opustitve razgovora v drugih primerih, torej tudi ne v konkretnem primeru na podlagi okoliščin iz 2. in 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, na katerih temelji izpodbijana odločba.

13. Zahteve za osebni razgovor so predpisane v 15. členu Procesne direktive II in sicer je v tretjem odstavku tega člena določeno, da morajo osebni razgovori potekati v razmerah, da lahko prosilci razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo, pri čemer mora organ upoštevati osebne in splošne okoliščine prošnje. Vsebino osebnega razgovora pa določa 16. člen Procesne direktive II. Slednji določa, da mora organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito prosilcem zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU (Obravnavanje dejstev in okoliščin), kar vključuje tudi možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjava prosilca.

14. Četudi Procesna direktiva II v slovenski pravni red še ni bila implementirana, čeprav se je rok za to že iztekel in sicer dne 20. 7. 2015 iz 1. odstavka 51. člena Procesne direktive II, kar pomeni, da tako v času odločanja tožene stranke in tudi sodišča zakonodajalec še ni implementiral Procesne direktive II v veljavni ZMZ, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati posredni učinek Procesne direktive. Enako stališče je sodišče doslej že večkrat zavzelo v svojih odločitvah v primerljivih zadevah, na primer v sodbi I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2015 in I U 7/2016 z dne 13. 1. 2016. Navedlo je še, da posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče, v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek. Navedlo je tudi, da to načelo ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa. Prav tako je navedlo, da ti dve načeli, konkretno citirani določili 15. in 16. člena Procesne direktive II, ne ovirata uporabe načela posrednega učinka direktive. Navedeno nadalje daje tudi podlago za zaključek, da postopek ob podaji prošenj ni bil voden tako, kot to določajo zahteve iz 15. in 16. člena Procesne direktive II.

15. Sodišče še opozarja, da pospešeno obravnavanje prošnje po Procesni direktivi II ne pomeni odločanje o prošnji brez osebnega razgovora (člen 31(8) Procesne direktive II). Ker tožena stranka teh določb ni upoštevala, ampak je upoštevala samo določila ZMZ, je izpodbijana odločba tudi z vidika obveznosti uporabe prava EU nezakonita.

16. Po povedanem je sodišče na podlagi 2. in 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožniku predočiti ugotovljene neskladnosti v njegovih izjavah ter po potrebi zastaviti več konkretnih pravno relevantnih vprašanj oziroma podvprašanj, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1)