Jedro

Če je tožnica tožencu plačala dogovorjene zneske po sodni poravnavi, se šteje, da je toženec podal svojo izjavo volje v skladu s sodno poravnavo takrat, ko je tožnica izpolnila svojo obveznost po sodni poravnavi (tretji odstavek 238. člena ZIZ). Glede na to tožnica ni izkazala pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je pravilno opozorilo že prvo sodišče, tožnica tudi ni izkazala, da bi bila navedena sodna poravnava razveljavljena, zato še vedno zavezuje obe pravdni stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, ko mu terjatev še ni nastala. Tožnica utemeljuje svojo nedenarno terjatev na sklenjeni sodni poravnavi, katere toženec ne spoštuje, saj zahtevanega soglasja ne želi podati. Iz sodne poravnave je razvidno, da se je toženec zavezal še isti dan po prejemu denarnih zneskov podati soglasje za priklop električne energije. Toženec je sprožil izvršilni postopek tudi zoper tožnico na podlagi sklenjene sodne poravnave, sodišče pa je predlogu za izvršbo ugodilo in tožnici zarubilo denarna sredstva. Toženec kljub prejemu denarnih sredstev ni podal dogovorjenega soglasja za priklop električne energije in tega ne želi storiti. Tožnica s predlagano začasno odredbo uveljavlja od toženca dolžnost podati izjavo volje, in sicer soglasje za priklop oziroma sklenitev nove pogodbe z dobaviteljem električne energije, na podlagi katere bo dopusten ponovni priklop na električno omrežje. Tožnica je po vpogledu v zadevo IV P 1351/2020 ugotovila, da je toženec naslovil na sodišče preklic poravnave že 14. 7. 2021, toženec pa je po obvestilu sodišča, da preklic sodne poravnave ni mogoč, vložil tožbo za preklic poravnave in zahteval njeno razveljavitev ter nadaljevanje pravdnega postopka. Tako ne drži zaključek prvega sodišča o neizkazanosti razveljavitve poravnave.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tožbi uveljavlja denarno terjatev, poleg tega zahtevka pa je podala še predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo povezuje z zatrjevano nedenarno terjatvijo (za izdajo soglasja za izvedbo priklopa električne energije oziroma za sklenitev nove pogodbe o oskrbi z električno energijo z družbo E., d.d. kot dobaviteljem). Smiselno je razumeti tožbene navedbe tako, da želi tožnica v tej tožbi uveljavljati več tožbenih zahtevkov, pri čemer v tožbi doslej uveljavlja le tožbeni zahtevek za denarno terjatev, za prej omenjeno nedenarno terjatev pa je tožnica še pred vložitvijo (postavitvijo) nedenarnega tožbenega zahtevka predlagala izdajo začasne odredbe (267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Predlagana začasna odredba torej ne zasleduje zavarovanja vtoževane denarne terjatve. Glede zatrjevane nedenarne terjatve, s katero tožnica povezuje svoj predlog za izdajo začasne odredbe, pa je prvo sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1351/2020 na naroku 13. 7. 2021 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se med drugim dogovorili, da je tožnica (A., d.o.o.) dolžna plačati tožencu (B. B.) posamezne denarne zneske (bodisi kot solidarna dolžnica, bodisi kot edina dolžnica), toženec pa se je zavezal, da bo istega dne, ko tožnica izvrši plačilo dogovorjenih zneskov, posredoval tožnici svoje soglasje za priklop električne energije za nepremičnino, katere najemnica je tožnica, oziroma za sklenitev nove pogodbe z dobaviteljem električne energije o oskrbi te nepremičnine z električno energijo.

7. To pomeni, da tožnica poseduje sodno poravnavo kot izvršilni naslov, na podlagi katere bi tožnica lahko dosegla izdajo toženčevega soglasja za priklop električne energije oziroma za sklenitev nove pogodbe z dobaviteljem električne energije, to pa takoj, ko bi izpolnila svojo obveznost iz sodne poravnave oziroma plačala dogovorjene zneske. Če je tožnica tožencu plačala dogovorjene zneske po sodni poravnavi, se šteje, da je toženec podal svojo izjavo volje v skladu s sodno poravnavo takrat, ko je tožnica izpolnila svojo obveznost po sodni poravnavi (tretji odstavek 238. člena ZIZ). Glede na to tožnica ni izkazala pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je pravilno opozorilo že prvo sodišče, tožnica tudi ni izkazala, da bi bila navedena sodna poravnava razveljavljena, zato še vedno zavezuje obe pravdni stranki.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).