Jedro

Čeprav tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, saj je predlog vložil pred njeno objavo, pri odločanju o njegovem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1, posledično pa tudi ne Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki določa način izračuna in prikaza območja za določitev strank. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še nedokončnem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-109/2011-6-BM z dne 30. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku odločanja o pritožbi družbe A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) odpravila sklep Upravne enote Kranj št. 351-752/2010-3 z dne 21. 1. 2011 in zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-153/2010-13 z dne 21. 6. 2010. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik predlagal obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v postopku, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje investitorju A. za gradnjo transformatorske postaje TP ... vikendi (v nadaljevanju TP) na zemljišču parc. št. 120/2 k.o. ... Pri tem je navajal, da je lastnik zemljišča parc. št. 121/1 k.o. ..., ki je od zidu predvidene TP oddaljeno le 2 m. Vplivno območje TP bi moralo biti oddaljeno najmanj 2 m od zunanje ograje postaje in ne od zidu objekta. Pritožbeni organ svojo svojo odločitev opira na 4. člen Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/2008, v nadaljevanju Uredba). Meni, da je bilo v skladu z navedenim členom vplivno območje pravilno zarisano v pasu dvometrske oddaljenosti od tlorisne projekcije TP, vanj pa tožnikovo zemljišče ne sodi. V zadevi tudi ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, ki je razveljavila prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Razveljavljeni del zakona se namreč ne uporablja za razmerja, ki so nastala, preden je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno. Sporno gradbeno dovoljenje z dne 21. 6. 2010 je namreč postalo pravnomočno 3. 7. 2010, kar pomeni, da je bilo o razmerju iz gradbenega dovoljenja pravnomočno odločeno do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ima kot lastnik zemljišča, katerega posestna meja je od TP oddaljena manj kot 2 m, kar je izkazal tudi z geodetsko meritvijo na terenu, izkazan pravni interes. Meni, da bi morala izpodbijana odločba v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09 upoštevati zakonodajo, ki je veljala ob izdaji odločbe in ne z ustavno odločbo razveljavljeno pravno podlago. Poudarja, da se je vplivno območje po Odredbi (pravilno: uredbi) o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za TP določalo v oddaljenosti najmanj 2 m od zunanje ograje TP in ne od zidu objekta. Če ograje ni, kot je to v obravnavanem primeru, je vpliva kvečjemu več, kar ni mogoče razlagati v škodo stranke. Toženka pri odločanju ni upoštevala ugotovitev geodetske odmere, ki jo je tožnik vložil takoj, ko je z njo razpolagal in s katero je dokazal, da je oddaljenost TP celo manj kot 2 m od njegove meje. Toženka bi morala upoštevati tudi, da veljavni prostorski dokument določa odmik 4 m od posestne meje, za katero ni potrebno soglasje soseda mejaša. Glede na 46. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo, ki je prizadet z razveljavljenim predpisom, zahteva odpravo posledic takega akta tudi po pravnomočnosti in je to razlog za obnovo postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zavrne pritožbo investitorja A. d.d. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da bi bila odprava izpodbijane odločbe v škodo tako njej kot investitorki kot tudi prebivalcem ..., saj je zaradi nepravnomočnosti gradbenega dovoljenja ogrožena gradnja elektroenergetskega omrežja na tem območju. Meni, da bi tožnik na podlagi omenjene ustavne odločbe lahko vložil predlog za obnovo postopka le do izteka 30-dnevnega roka po objavi ustavne odločbe. Poleg tega tožnikov namen očitno ni v tem, da bi sodeloval kot stranka v obnovljenem postopku, ampak da bi izločil sporno trafo postajo iz elektro omrežja, zaradi česar bi ogrozil oskrbo z električno energijo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnik vložil zahtevo za obnovo postopka 23. 12. 2010, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 21. 1. 2011 dovolil obnovo in da je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo z dne 30. 9. 2011 omenjeni sklep odpravil ter zavrgel tožnikov predlog. Odločitev je oprl na 1. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1, po kateri so imeli pravico udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci tudi lastniki nepremičnin, na katere sega območje za določitev strank. Ker je pritožbeni organ ugotovil, da je bilo to območje v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno in da v njem tožnikova nepremičnina ne leži, tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku, s tem pa tudi ne navedenega obnovitvenega razloga.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je Ustavno sodišče pred odločitvijo pritožbenega organa z odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11 z dne 18. 3. 2011) v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, v 2. točki pa določilo osebe, ki smejo na podlagi te odločbe predlagati obnovo postopka in odločilo, da pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu.

Iz navedenega izhaja, da je Ustavno sodišče kot podlago za odločanje o predlogih za obnovo postopka določilo predpise, veljavne v času odločanja. S tem je izključilo uporabo predpisov oz. določb, veljavnih v času izdaje gradbenega dovoljenja, ki so določali, kdo se sme udeleževati postopka kot stranski udeleženec in ki so sicer podlaga za presojo o utemeljenosti obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Ali drugače: čeprav se obstoj tega obnovitvenega razloga ugotavlja na podlagi predpisov, ki so veljali v času vodenja postopka, katerega obnova se predlaga, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavljene določbe ZGO-1 – čeprav gre lahko tudi za obnovo pravnomočno končanih postopkov – ne uporabljajo.

Čeprav tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj je predlog vložil pred njeno objavo, pri odločanju o njegovem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1, posledično pa tudi ne Uredbe, ki določa način izračuna in prikaza območja za določitev strank. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še ne dokončnem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe. Poleg tega o tožnikovem pravnem položaju, temelječem na zatrjevani pravici do udeležbe v postopku, do učinkovanja navedene razveljavitve ZGO-1 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za primer, ko bi tožnik že v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahteval, da se mu omogoči udeležba, pa bi bila ta zahteva do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1 pravnomočno zavrnjena. V tem pogledu je uporaba razveljavljenih določb ZGO-1 izključena tudi z vidika 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Po 43. členu ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (v konkretnem primeru torej 19. 3. 2011), oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Ker je utemeljeno tožbeno stališče, da bi moral upravni organ upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09-34, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral odločiti o pritožbi A. d.d. in pri tem upoštevati, da tožnikove vloge ne bo mogoče zavreči iz razloga, ker njegova nepremičnina ne leži v območju za določitev strank. Če bo zadeva vrnjena na prvo stopnjo, naj organ tožnika pozove, da vlogo za obnovo postopka dopolni s konkretno navedenimi okoliščinami, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes v smislu 43. člena ZUP.

Tožnik je v tožbi navedel stroške tega postopka, ni pa zahteval njihovega vračila. Sodišče brez postavljenega zahtevka ni imelo podlage, da bi odločilo o tem, kdo je dolžan kriti stroške tega postopka. Pri tem dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).