Jedro

Predlagatelj v pritožbi utemeljeno opozarja, da je procesne pomanjkljivosti po pravilih ZZK-1 mogoče odpraviti z ugovorom (primerjaj četrti odstavek 146. člena ZZK-1). Če je že prvostopenjsko sodišče štelo, da zaradi tega, ker listini, ki sta bili v obravnavani zadevi podlaga za vpis, nista spojeni na ustrezen način, bi predlagatelju moralo omogočiti, da to pomanjkljivost odpravi, saj v ugovornem postopku predlagatelj te možnosti ni imel, ker je bilo pred tem njegovemu predlogu za vpis v celoti ugodeno.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se zato izpodbijani sklep z dne 21.8.2015 razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica s sklepom z dne 2.2.2015 na nepremičninah, ki so navedene v uvodu tega sklepa dovolila vpis lastninske pravice v korist nasprotne udeleženke N.Č. Zoper takšno odločitev je ugovor vložila nasprotna udeleženka. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče njenemu ugovoru ugodilo in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice spremenilo, tako da je zemljiškoknjižni predlog zavrglo. Štelo je namreč, da niso podane procesne predpostavke za predlagano vknjižbo, ker je ugotovilo, da listini, ki sta v obravnavani zadevi podlaga za vpis, nista bili spojeni na način, kot to določa 35. člen Zakona o notariatu, da posledično niso izpolnjeni predpisi o obličnosti. Ugotovilo je tudi, da nasprotna udeleženka ob overitvi zemljiškoknjižnega dovolila ni bila prisotna, s tem pa po mnenju prvostopenjskega sodišča tudi ni bil izpolnjen pogoj po četrtem odstavku 33. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ker zakon notarja pooblašča, da mora z vpogledom v listino preveriti pravilnost podatka o EMŠU osebe, v korist katere se vpis dovoljuje. stališče prvostopenjskega sodišča je, da potrdilo o stalnem bivališču ne predstavlja javne listine v smislu 24. člena ZZK-1 in 3. člena Zakona o osebni izkaznici, ker nima fotografije in zato ni mogoče preveriti istovetnosti osebe. Zaradi ugotovljenih procesnih pomanjkljivosti se prvostopenjsko sodišče ni opredeljevalo do ostalih ugovornih navedb nasprotne udeleženke.

2. Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožujeta predlagatelj in nasprotna udeleženka.

3. Predlagatelj, ki sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da z učinkom z dne 21.1.2015 dovoli vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah, ki so navedene v uvodu tega sklepa oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej izpostavlja, da nezakonitost izpodbijanega sklepa izhaja že iz navedbe v njegovi obrazložitvi, saj je sodišče navedlo: „ugovor se zavrne kot neutemeljen". Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Sicer pa meni, da bi prvostopenjsko sodišče ugovoru nasprotne udeleženke lahko ugodilo zgolj v primeru utemeljenosti katerega od ugovornih razlogov, ki jih je podala nasprotna udeleženka. Namesto tega pa je prvostopenjsko sodišče ugovoru neutemeljeno ugodilo in to izključno iz razlogov, na katere se nasprotna udeleženka v ugovoru sploh ni sklicevala. V zemljiškoknjižnih postopkih je sodišče na podlagi 146. člena ZZK-1 po uradni dolžnosti dolžno pazit zgolj na izpolnitev izrecno predpisanih oz. taksativno naštetih procesnih predpostavk za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu. Ker pa pri morebitni nespojenosti zemljiškoknjižnega dovolila z dne 21.2.2013 in pogodbe o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 21.2.2013 po pravilih 35. člena Zakona o notariatu ter pri preverbi pravilnosti EMŠO nasprotne udeleženke z vpogledom v potrdilo o stalnem prebivališču namesto z vpogledom v njeno osebno izkaznico, ne gre za pomanjkanje nobene od procesnih predpostavk po 146. členu ZZK-1, je bil sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 2.2.2015 povsem pravilen in zato prvostopno sodišče ugovoru nikakor ne bi smelo ugoditi, saj za to ni bilo nikakršnih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko zatrjuje, da zemljiškoknjižno dovolilo z dne 21.2.2013 in pogodba o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 21.2.2013 nista bili spojeni po pravilih 35. člena Zakona o notariatu. Navedena obličnost, ki je sicer res predpisana po 35. členu Zakona o notariatu, namreč ne predstavlja nobene procesne predpostavke po 146. členu ZZK-1, saj je namreč po 3. točki prvega odstavka 146. člena ZZK-1 v zvezi z listinami, ki so podlaga za predlagani vpis, predpisano zgolj to, da so predlogu priložene listine pretvorjene v elektronsko obliko. Spojenost listin, ki so podlaga za predlagani vpis, zato niti v določbi 3. točke prvega odstavka 146. člena ZZK-1 niti kjerkoli drugje ni predpisana kot procesna predpostavka za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu. Sicer pa je predlagateljica iz previdnosti to domnevno pomanjkljivost zemljiškoknjižnega predloga odpravila in pritožbi prilaga obe prej omenjeni listini, skenirani po tem, ko sta bili spojeni po pravilih 35. člena Zakona o notariatu. Procesne pomanjkljivosti je namreč po pravilih ZZK-1 mogoče odpraviti z ugovorom, česar pa predlagatelj v tem primeru, ko je bilo njegovemu predlogu, ki je bil brez procesnih pomanjkljivosti, itak ugodeno, ni mogel storiti. Napačno je prvostopenjsko sodišče tudi štelo, da bi moral notar pravilnost EMŠO nasprotne udeleženke preveriti z vpogledom v njeno osebno izkaznico ali drugo javno listino s fotografijo. Iz četrtega odstavka 33. člena ZZK-1 ne izhaja, da bi bilo potrebno podatek o EMŠO preveriti z vpogledom v listino s fotografijo. Na podlagi navedenega pritožnik meni, da za zavrženje zemljiškoknjižnega predloga ni nikakršnih razlogov, saj so izpolnjene vse po 146. členu ZZK-1 predpisane procesne predpostavke. Sicer pa predlagatelji posebej izpostavlja dejstvo, da gre pri ugovoru nasprotne udeleženke dejansko za zlorabo procesni pravic, saj se namreč slednja z upiranjem predlaganemu zemljiškoknjižnemu vpisu zgolj želi izogniti izvršbi na njeno nepremičnino, v kateri biva, in želi iz razloga oškodovanja upnikov in predlagatelja ohraniti obstoječe neurejeno zemljiškoknjižno stanje.

4. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tudi nasprotna udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zemljiškoknjižni predlog zavrne. Meni, da odločitev sodišča, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrže, napačna. V konkretnem primeru ne gre več za presojo obstoja formalnih procesnih predpostavk za odločanje v konkretnem predlogu, temveč že za vsebinsko presojo popolnosti in pravilnosti samega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je podlaga za predlagani vpis. Gre pravzaprav že za presojo samih pogojev za dovolitev vpisa in v primeru, če pogoji za dovolitev vpisa niso izpolnjeni, bi moralo zemljiškoknjižno sodišče predlog zavrniti in ne zgolj zavreči. Nasprotna udeleženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Predlagatelj v pritožbi utemeljeno opozarja, da je procesne pomanjkljivosti po pravilih ZZK-1 mogoče odpraviti z ugovorom (primerjaj četrti odstavek 146. člena ZZK-1). Če je že prvostopenjsko sodišče štelo, da zaradi tega, ker listini, ki sta bili v obravnavani zadevi podlaga za vpis, nista spojeni na ustrezen način, bi predlagatelju moralo omogočiti, da to pomanjkljivost odpravi, saj v ugovornem postopku predlagatelj te možnosti ni imel, ker je bilo pred tem njegovemu predlogu za vpis v celoti ugodeno. Predlagatelj je pritožbi priložil obe prej omenjeni listini, skenirani potem, ko sta bili spojeni po pravilih 35. člena Zakona o notariatu. Utemeljeno pa pritožba graja tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral notar pravilnost EMŠO nasprotne udeleženke preveriti z vpogledom v njeno osebno izkaznico ali drugo javno listino s fotografijo. Navedeno iz določbe četrtega odstavka 33. člena ZZK-1 ne izhaja, saj zadostuje, da notar podatek o EMŠO osebe, v katere korist se vpis dovoljuje, preveri na podlagi javne listine, v kateri je ta podatek vpisan (drugi odstavek 24. člena ZZK-1) in v overitveni klavzuli navede listino, na podlagi katere je preveril ta podatek.

7. Tako se izkaže, da razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče zavrglo zemljiškoknjižni predlog niso utemeljeni. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa se do ugovornih razlogov nasprotne udeleženke sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje (5.točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). V ponovljenem postopku naj zemljiškoknjižna sodnica odgovori na ugovorne navedbe nasprotne udeleženke in ponovno odloči o vpisu.