Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati, da so bili trije individualni delovni spori združeni v skupno obravnavanje. Združen postopek pomeni, da gre sedaj samo za eno zadevo, tako da bi moralo sodišče prve stopnje nadalje za ugotovitev osnove, od katere se odmeri nagrada za zastopanje, sešteti vrednost vseh treh tožbenih zahtevkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del prvostopenjskega sklepa v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 179,20 EUR zniža na 154,43 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek (1. točka izreka) in tožnikom naložilo, da toženi stranki plačajo stroške postopka in sicer vsak 179,20 EUR v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, tožnika M.G. in M.B. v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožniki pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navajajo, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso, ki je v podobnem primeru razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 907/2010 z dne 2. 12. 2010, saj je sodišče prve stopnje v citirani zadevi tožbeni zahtevek zavrnilo, v primerljivem sklep Pdp 976/2010 pa je pritožbeno sodišče odločilo o stroških postopka zaradi umika tožbe. Tožniki so upravičeni do povračila stroškov postopka, saj je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa ni izkazala, da je tožbeni zahtevek izpolnila še pred vložitvijo tožbe. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja o zahtevkih tožnikov ni odločila v predpisanem roku, zato so tožniki zaradi varovanja svojih koristi morali vložiti tožbe. Tožniki so tožbe umaknili po izpolnitvi tožbenega zahtevka oziroma po tem, ko so ugotovili, da je tožbeni zahtevek izpolnjen, saj jih tožena stranka o izpolnitvi ni posebej obveščala. Tožniki ugovarjajo tudi o odmeri stroškov v višini 179,20 EUR za vsakega tožnika, saj je takšna odmera v nasprotju s tarifo glede na to, da nagrada pripada le za en postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniki sicer uveljavljajo pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navajajo, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa. Iz vsebine pritožbe sicer izhaja, da tožniki smiselno uveljavljajo zmotno uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožniki so tožbo sicer res umaknili potem, ko je tožena stranka izpolnila manjši del tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je ob predpostavki, da so tožniki uspeli le z neznatnim delom prvotnega zahtevka, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so toženi stranki dolžni povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznaten del tožbenega zahtevka in sicer v višini, kakršno je tožnikom ves čas ponujala. Tožniki so s tožbo prvotno zahtevali izplačilo dodatka v višini 75 % vsakomesečne osnovne bruto plače in še plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic v višini 500,00 EUR, tožena stranka pa jim je izplačala dodatek v višini največ 6 %. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ta dodatek v višini največ 6 % pomeni v odstotek spremenjen prvotno ponujeni dodatek v višini 5,00 EUR bruto za vsak dan opravljanja nalog, vezanih na predsedovanje 2008, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki uspeli le z neznatnim delom tožbenega zahtevka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nedopustno odstopilo od sodne prakse, kakršna naj bi bila razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2001. Res je sicer, da je tudi v citirani zadevi šlo za izplačilo dodatka za povečan obseg dela z ocenjeno vrednostjo spora 4.000,00 EUR, vendar se dejanske ugotovitve v citiranem sklepu, kakor tudi v sklepu sodišča prve stopnje, bistveno razlikujejo od dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu. V sklepu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1568/2009 z dne 21. 6. 2010, ki je bil potrjen s citiranim sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 976/2010, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. V tem sklepu, enako pa velja tudi za sklep opr. št. Pdp 976/2010, ni nobene navedbe, ki bi kazala na to, da je tožena stranka izpolnila le manjši del tožbenega zahtevka. Nasprotno pa izpodbijani sklep vsebuje izrecno ugotovitev, da je tožena stranka tožnikom med postopkom plačala le tisto, kar jim je bilo že prej ponujeno v dogovorih z dne 2. 6. 2008, torej pred začetkom postopka pri delodajalcu in pred sodnim postopkom in kar so tožniki odklonili, ter da so tožniki zahtevali dodatek v višini 75 %, tožena stranka pa jim je priznala (in očitno tudi izplačala) le dodatek v višini največ 6 %. Ob tako različnih ugotovitvah o potrebnosti tožbe je lahko različna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka, čeprav je seveda možno, da je tožena stranka tudi delavcu iz zadeve opr. št. Pdp 976/2010 po vložitvi tožbe izplačala manjši del vtoževanega zneska.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP in ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 158. člena ZPP o povrnitvi stroškov postopka v primeru umika tožbe, pravilno odločilo, da so tožniki toženi stranki dolžni povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Prvi odstavek 158. člena ZPP namreč določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožniki so tožbo umaknili potem, ko je tožena stranka izpolnila le neznaten del tožbenega zahtevka, zato so na podlagi prvega odstavka 157. člena ZPP in 154. člena ZPP toženi stranki dolžni povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka.

Pač pa tožniki utemeljeno uveljavljajo, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati, da so bili trije individualni delovni spori združeni v skupno obravnavanje. Prvi odstavek 20. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) določa, da se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Združen postopek pomeni, da imamo sedaj samo eno zadevo, zato je za ugotovitev osnove, od katere se odmeri nagrada, potrebno sešteti vrednost vseh treh tožbenih zahtevkov. Vsi trije tožniki so vrednost svojih zahtevkov ocenili na 4.000,00 EUR in ker se nagrada odmerja po stanju ob umiku tožbe, je potrebno šteti, da gre le za eno zadevo, pri čemer je vrednost predmeta, od katerega se odmerja nagrada 12.000,00 EUR. Ob upoštevanju takšne vrednosti spora nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3 znaša 443,30 EUR, k temu je potrebno prišteti še pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, oziroma skupno 463,30 EUR. Glede na to, da je ocenjena vrednost vseh zahtevkov enaka, je vsak od tožnikov toženi stranki dolžan povrniti eno tretjino utemeljeno priglašene nagrade, kar znaša 154,43 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in stroške postopka, ki jih je toženi stranki dolžan povrniti vsak od tožnikov, znižalo z zneska 179,20 EUR na znesek 154,43 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.