Jedro

Položaj solidarnega poroka je namreč izenačen s položajem glavnega dolžnika, zato zanj praviloma ne morejo veljati krajši zastaralni roki (porok odgovarja za veljavno in zapadlo obveznost dolžnika).

Izrek

Pritožba s zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo odločilne delu razsodilo, da ostane sklep o izvršbi VL 93578/2014 z dne 10.7.2014 v veljavi, tako da je tožena stranka znesek 27.346,84 s pripadki dolžna plačati družbi B2 Kapital d.o.o., toženi stranki pa mora povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede zastaranja. Gre za razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, zato terjatev tožeče stranke do tožene zastara v treh letih, predlog za izvršbo je bil torej vložen prepozno. Taka je jezikovna in teleološka razlaga določbe 1034. člena OZ, zlasti v zvezi z določbo 1024. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki med osebnimi ugovori poroka določa tudi ugovor zastaranja terjatve proti poroku. Ker je zastaranje že nastopilo, tudi ne more biti pretrgano z dejanjem proti glavnemu dolžniku. Pritožnik še meni, da se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno kot nesporno ugotovilo, da je bila višina terjatve nesporna, prav tako ni nesporno, da se je tožena stranka veljavno zavezala kot solidarni porok. Z opisanim ravnanjem je po mnenju pritožnice sodišče kršilo tudi določbo 8. člena ZPP, zlasti pa njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS.

V odgovoru na pritožbo je stranski intervenient predlagal zavrnitev pritožbe in predložil pravnomočen sklep o izvršbi zoper glavnega dolžnika, ki ga je prejel 25.11.2015. Tožena stranka je nato v zvezi s predloženim sklepom opozorila, da določba o pretrganju zastaranja ne velja, če je terjatev že pred tem zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Ker je ugotovilo, da je potrebno uporabiti splošni zastaralni rok pet let in ker od zapadlosti terjatve glavnega dolžnika še ni zapadlo pet let, niso relevantne navedbe v zvezi s pretrganjem zastaranja. Prav tako je iz podatkov spisa razvidno, da je tožena stranka v okviru izvršilnega postopka ugovarjala glede višine (da ji ni znano, kako je tožeča stranka prišla do vtoževanih zneskov), vendar je v dopolnitvi tožbe tožeča stranka svojo terjatev podrobno pojasnila, tožena stranka pa v zvezi s temi pojasnili ni imela več nobenih ugovorov, zato višina dejansko ni bila sporna. Sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo, da je nesporno, da velja poroštvena izjava, temveč je posebej poudarilo, da je veljavnost izjave sporna. S spornim vprašanjem (ali je bil tedanji prokurist tožene stranke pooblaščen za sprejem take zaveze) se je v sodbi tudi ukvarjalo. Posledično so neutemeljeni očitki kršitve ustavnih pravic.

V tej zadevi je odločilno vprašanje, kakšna je pravilna uporaba materialnega prava glede zastaranja. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbo 1034. člena OZ, ki loči med zastaranjem obveznosti subsidiarnega poroka in zastaranjem obveznosti solidarnega poroka. Za slednjega velja prvi odstavek, to je, da njegova obveznost zastara hkrati z obveznostjo glavnega dolžnika in to tudi v primeru, kot je obravnavani, ko za dolžnika velja daljši zastaralni rok kot bi veljal, če bi isto pogodbo (ki je zavarovana s poroštvom) sklenila upnik in porok. Položaj solidarnega poroka je namreč izenačen s položajem glavnega dolžnika, zato zanj praviloma ne morejo veljati krajši zastaralni roki (porok odgovarja za veljavno in zapadlo obveznost dolžnika). Določba 1034. člena OZ je jasna in ne potrebuje dodatne razlage. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje na določbo 1024. člena, saj ta ne govori o ugovorih solidarnega poroka, temveč o ugovorih porokov na splošno. Glede na določbo drugega odstavka 1034. člena OZ ima zato le subsidiarni porok tudi ugovor zastaranja obveznosti v razmerju med njim in upnikom, ne pa tudi solidarni porok in dolžnik. Po določbi 1017. člena OZ porok (tako solidarni kot subsidiarni) odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova obveznost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Ti lažji pogoji pa bi morali biti določeni v zakonu (kot je bilo zgoraj ugotovljeno, za solidarnega poroka niso) ali pa posebej dogovorjeni (na kar se nobena od strank ne sklicuje). Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo zato materialno pravo v zadevi uporabljeno pravilno.

Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo (glede na stanje v zadevi, vsebino sodbe, pritožbe in odgovora na pritožbo strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek tega postopka).