Jedro

Leasing pogodba za nakup avtomobila je bila sklenjena tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank, zato gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za katerega pravdni stranki v razmerju do tretjih odgovarjata solidarno. Tožnica s plačilom dolga leasing hiši ni poravnala zgolj svoje poroštvene obveznosti, temveč tudi svojo obveznost v zvezi s skupnim premoženjem. Zato je, upoštevajoč ugovor toženca, upravičena terjati od svojega bivšega zakonca le toliko, kolikor plačilo presega njen delež na skupnem premoženju.

Sodna poravnava o delitvi skupnega premoženja onemogoča (zgolj) kasnejše ugotavljanje dodatnega skupnega premoženja v pravdi ali določanje drugačnih prispevkov k skupnemu premoženju. Ne izključuje pa odločitve o morebitnih dodatnih obveznostih pravdnih strank v zvezi s skupnim premoženjem do tretjih ter v njunem medsebojnem razmerju, ki s sodno poravnavo niso bili zaobjeti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 20.738,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.959,63 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, tj. v I. točki izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženec. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker ga ni zaslišalo. Opozarja, da je pred razpisanim narokom pravočasno obvestil sodišče, da se obravnave iz zdravstvenih razlogov ne bo mogel udeležiti. K predlogu za preložitev naroka je tudi priložil zdravstveno dokumentacijo. Ker je kljub temu sodišče prve stopnje narok opravilo, mu je onemogočilo sodelovanje v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico, bi moralo tudi njega. Vztraja, da so bila med pravdnima strankama urejena vsa sporna razmerja. Leasing pogodba je bila podpisana 11. 7. 1994, gre za pogodbo, ki je bila sklenjena v času trajanja zakonske zveze oziroma skupnega življenja. Tožnici je zato moral biti ob podpisu poravnave v nepravdnem postopku znan obstoj te pogodbe. Kljub temu se je strinjala, da so s podpisom sporazum med njima urejena vsa razmerja in posledično ni upravičena zahtevati ničesar več. Kot stranka je na glavni obravnavi zanikala, da bi karkoli vedela o tej pogodbi, kar pa ne drži. Če bi bil zaslišan, bi lahko zadevo v tem delu dodatno pojasnil. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva od toženca plačilo oziroma regres zneska, ki ga je kot solidarna porokinja po leasing pogodbi, sklenjeni z leasing hišo za nakup avtomobila, plačala za toženca kot glavnega dolžnika, ki svoje obveznosti po leasing pogodbi ni izpolnil. 6. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da: - sta pravdni stranki razvezana zakonca, - da je bila leasing pogodba sklenjena v času trajanja njune zakonske zveze, - da sta pravdni stranki v postopku zaradi delitve skupnega premoženja sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da je razdeljeno vse skupno premoženje in poravnane vse obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo na podlagi določbe 1024. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2), v skladu s katero lahko solidarni porok zahteva od glavnega dolžnika vse tisto, kar je zanj plačal. Obenem je ugotovilo, da obravnavana obveznost iz naslova poroštvene pogodbe ni bila predmet sodne poravnave med strankama.

8. Gre za dejanski zaključek, ki je sicer v pritožbi izpodbijan, vendar zgolj z opozarjanjem, da je bila obveznost prevzeta tekom zakonske zveze. To pa ni zadosten indic, ki bi pri sodišču druge stopnje vzbudil dvom v pravilnost dokazne ocene, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Toženec sicer v tej zvezi graja tudi neizvedbo njegovega zaslišanja, vendar neutemeljeno. Sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženca pravilno vabilo na narok v skladu s tretjim odstavkom 261. člena ZPP, tj. tako, da ga je poučilo, da bo na naroku izveden dokaz z zaslišanjem strank in da bo lahko zaslišalo stranko, ki pride na narok, čeprav druga stranka na narok ne bi prišla. Toženec je sicer predlagal preložitev naroka, h kateremu je priložil zdravniško opravičilo. Vendar tega ni storil na predpisanem obrazcu.

9. Sodna praksa je v zvezi s takšno dolžnostjo po 115. členu ZPP zavzela strogo stališče in od takšne zahteve ne odstopa. Tudi sicer iz predloženega zdravniškega opravičila izhaja zgolj, da je toženec utrpel poškodbo izven dela, tako kot je to navedeno že v zdravniškem opravičilu, ki ga je predložil predlogu za preložitev naroka z dne 19. 8. 2013 (glej list. št. 36 sodnega spisa). V spornem predlogu, kakor tudi v pritožbi pa ne pojasni, ali gre za isto poškodbo ali drugo poškodbo in torej ne navede, da je bil takšen razlog za nezmožnost zagotovitve prisotnosti na naroku za glavno obravnavo nepričakovan in nenaden. Zgolj v navedenem primeru bi bilo mogoče šteti njegovo odsotnost kot opravičeno, opustitev njegovega zaslišanja pa posledično za nezakonito.

10. Kljub temu pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje v zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Glede na nespornost dejstva, da je bila leasing pogodba, za nakup avtomobila sklenjena tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank, je namreč treba upoštevati, da gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za katerega pravdni stranki v razmerju do tretjih odgovarjata solidarno na podlagi kogentne določne prvega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) (3). Njuno regresno razmerje pa ureja drugi odstavek 56. člena ZZZDR, ki določa, da lahko zakonec, ki je za poravnavo takšnega skupnega dolga plačal več, kot bi bil dolžan glede na svoj prispevek k nastanku skupnega premoženja, od drugega zakonca zahteva povračilo preplačila. Bistveno je torej, da tožnica s plačilom dolga leasing hiši ni poravnala zgolj svoje poroštvene obveznosti, temveč tudi svojo obveznost v zvezi s skupnim premoženjem. Zato je, upoštevajoč ugovor toženca, upravičena terjati od svojega bivšega zakonca le toliko, kolikor plačilo presega njen delež na skupnem premoženju.

11. Ker določilo drugega odstavka 56. člena ZZZDR ni kogentne narave, je pravno odločilno, ali je bila obveznost po leasing pogodbi obsežena s sodno poravnavo. Stranki se lahko namreč o tem dogovorita tudi drugače. Treba je upoštevati, da sodna poravnava o delitvi skupnega premoženja onemogoča (zgolj) kasnejše ugotavljanje dodatnega skupnega premoženja v pravdi ali določanje drugačnih prispevkov k skupnemu premoženju. Ne izključuje pa odločitve o morebitnih dodatnih obveznostih pravdnih strank v zvezi s skupnim premoženjem do tretjih ter v njunem medsebojnem razmerju, ki s sodno poravnavo niso bili zaobjeti.

12. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sporna obveznost ni bila zaobsežena s sodno poravnavo, ni pa ugotavljalo kakšen prispevek k skupnemu premoženju je bil med stranka dogovorjen. Gre za odločilno dejstvo, saj sta na tako dogovorjen delež pravdni stranki vezani tudi v vseh kasnejših pravdah v zvezi s skupnim premoženjem; tudi glede zahtevkov za regres preplačanega dolga v zvezi s skupnim premoženjem (seveda ob odsotnosti posebnega dogovora glede porazdelitve obveznosti v njunem notranjem razmerju). V posledici je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13. Ker sodišče druge stopnje takšne kršitve ne more odpraviti sámo, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Gre namreč za pomemben del dejstvenega substrata, ki ga sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Z njegovim ugotavljanjem prvič na drugi stopnji bi bili pravdni stranki prikrajšani za pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) (4).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi stranke, da navedejo izpostavljeno pravno odločilno dejstvo. V dosedanjem postopku namreč sodišče prve stopnje ni opozorilo na odločilnost takšnega dejstva, na njegovo relevantnost pa očitno niso pomislile niti stranke. Sodišče druge stopnje poudarja, da je dogovor o deležih na skupnem premoženju implicitno vsebovan že v sodni poravnavi (saj sicer delitev ne bi bila mogoča). Nanj pa je pravdno sodišče (zaradi učinka pravnomočnosti sodne poravnave) v tej zadevi vezano. V obravnavani zadevi je tako relevantna volja strank ob sklenitvi sodne poravnave, četudi vtoževana obveznost z njo ni zaobsežena.

15. Sodišče druge stopnje je v posledici razveljavitve pridržalo odločitev o stroških v postopku s pritožbo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl. (4) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.