Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1.) Reviziji se delno ugodi ter se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi glede zavrnilnega dela odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice tako, da se odškodnina namesto z izpodbijano sodbo določenega zneska 499.400 SIT sedaj določi v znesku 1.599.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: – 4.100 SIT od 2.3.2001 dalje – 45.300 SIT od 25.3.2001 dalje – 1.550.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 11.3.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 12.3.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, v ostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe kot tudi pritožba tožene stranke zoper obsodilni del te sodbe v njenem obrestnem izreku, zavrneta in v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi." V ostalem delu se revizija zavrne.

2.) Tožena stranka mora v 15 dneh pod pretnjo izvršbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 60.150 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2006 dalje.

Obrazložitev

Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 8.5.2000, ko jo je z avtomobilom zbil zavarovanec tožene stranke.

Sodišče prve stopnje presodilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 750.000 SIT, za strah 300.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000 SIT. Pri določitvi zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožnici, je nato upoštevalo znesek, ki je bil že plačan po delni sodbi na podlagi pripoznave ter prištelo še odškodnino za materialno škodo v višini 49.400 SIT. Obresti od odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče priznalo od posameznih datumov nastanka škode, od nepremoženjske škode pa v skladu z načelnim pravnim mnenjem vrhovnega sodišča. Zahtevek za plačilo obresti pred 1.1.2002 je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo obresti od zneska, ki je bil plačan po delni sodbi na podlagi pripoznave.

Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnice korigiralo odločitev o primerni odškodnini za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločilo je, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 1.200.000 SIT. Odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od odškodnine, ki je bila plačana po delni sodbi na podlagi pripoznave, je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje, sicer pa je pritožbo tožnice, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti tej odločitvi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Zavzema se za zvišanje odškodnine, pri čemer opisuje različna dejstva ter poudarja dejstvo, da se je tožnica poškodovala kot sedemletna deklica. Nasprotuje pa tudi zavrnitvi obrestnega zahtevka za čas od 16.7.2001 do 31.12.2001. Pri tem navaja enake razloge, kot so jih pooblaščenci tožnice že podali v številnih revizijah. Revizijskemu sodišču predlaga, naj poleg že prisojene odškodnine prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino v višini 2.850.000 SIT s pripadajočimi obrestmi ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 750 SIT za čas od 16.7.2001 dalje.

Revizija je bila vročena vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je njegova naloga ta, da ob dejstvih, ki so bila podlaga odločitvi nižjih sodišč (dejanska podlaga sodbe), ugotavlja, ali je bil oškodovancu prisojen ustrezen denarni znesek. Dejanska podlaga je razvidna iz sodb, zato je njihovo povzemanje v reviziji pravzaprav nepotrebno, kolikor pa dejanske navedbe v reviziji dejansko podlago presegajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo, pa so takšne navedbe tudi nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP). To je tudi razlog, da revizijsko sodišče dejanskih revizijskih navedb ni povzemalo in nanje tudi ne bo odgovarjalo.

Dejanska podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi je v bistvenem naslednja: Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnica je utrpela zlom kraka desne sramnice, obtolčenje prsnega koša in udarnino trebuha. To ji je povzročilo 6 do 8 ur hudih telesnih bolečin, srednje hude telesne bolečine je trpela, kadar so popustili medikamenti ter še nekaj dni po odpustu iz bolnišnice. Zmerne bolečine je trpela 12 do 14 dni ter občasno še naprej. Sedem dni je bila hospitalizirana. Med zdravljenjem je bila deležna ultrazvočnih preiskav trebuha, opravljala je kontrolne preglede pri zdravnikih, obiskovala je fizioterapijo, predvsem pa je morala mirovati. Za takšno škodo ji je bila priznana odškodnina v višini 750.000 SIT, kar predstavlja skoraj pet povprečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji. Revizijsko sodišče se s tako odmerjeno odškodnino strinja, saj pravilno upošteva obe merili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Strah:

Tožnica je utrpela sekundarni strah zaradi trenutnega neugodja. V času hospitalizacije je bila prestrašena vse odtlej, ko se je zbudila iz nezavesti ter imela infuzijo. Sedemletna tožnica je v bolnici ves čas jokala, po nezgodi pa trikrat tedensko moči posteljo. O zdravstvenih posledicah pa otroci ne premišljujejo. Za to obliko škode ji je bila priznana odškodnina v višini 300.000 SIT, kar predstavlja slabi dve povprečni neto plači. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili tudi glede tega odškodninskega naslova pravilno uporabljeni prej omenjeni načeli. Revizijska prizadevanja za dodatno odškodnino iz tega naslova zato zavrača. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Tožnica ima za 5 mm krajšo nogo, kar pa je zaenkrat funkcionalno nepomembno. Tisto, kar zmanjšuje njeno trenutno življenjsko aktivnost, je funkcionalni deficit desnega kolka. Težave ima z dvigom noge. Zaradi tega je tožnica onemogočena pri zahtevnejših telovadnih prvinah in temu ustrezajočih vsakodnevnih aktivnostih. Težave ima pri daljšem teku in hoji navzdol. V šoli skoraj ne telovadi. Takšno telesno stanje vpliva na njeno razpoloženje, na njeno koncentracijo in druženje s sovrstniki. Večkrat moči posteljo ter sprašuje mater, zakaj ne more narediti določenih stvari. Od dogodka dalje je bolj zaprta vase.

Za to obliko škode je pritožbeno sodišče po stališču revizijskega sodišča prisodilo prenizko odškodnino. Premalo je namreč upoštevalo načelo individualizacije. Posebna, individualna značilnost tega odškodninskega primera je namreč tožničina mladost (sedem let ob nezgodi), odškodnina v višini 1.200.000 SIT (7,8 povprečne plače) pa se nahaja na spodnjem robu primerljivih odškodninskih zadev. Po stališču revizijskega sodišča bi bila primerna odškodnina iz tega naslova za zgoraj opisane posledice 2.000.000 SIT.

Skupna odškodnina (3.050.000 SIT) bo tako ustrezala znesku 19,8 plač, kar je primerno glede na to, kje se v II. skupini po Fisherjevi razporeditvi1 nahaja obravnava zadeva med težjimi in lažjimi primeri. Povprečna odškodnina v tej skupini je 24 plač.2 V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče odločitev o višini odškodnine spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Še neplačani del odškodnine (za materialno in nematerialno škodo), ki ga mora po sedaj spremenjeni sodbi tožena stranka plačati tožnici, je tako 1.599.400 SIT. V prizadevanjih za še višjo odškodnino pa revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče v presežku zavrnilo.

Zakonske zamudne obresti: Prav tako neutemeljena pa je revizija v delu, v katerem napada odločitev o zakonskih zamudnih obrestih (tako glede zneska na drugi stopnji prisojene odškodnine za nematerialno škodo v višini 750.000 SIT, kot glede zneska, ki ga je ob korekciji dodatno prisodilo revizijsko sodišče) za čas pred 1.1.2002. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnica, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, dostopnih v medmrežni bazi sodne prakse.3 Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št.28/2006 ; OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. št. RS 109/2001, ZPOMZO-A). Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas pred 1.1.2002 tudi v tej pravdni zadevi. Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožničinim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnico. Pritožbeno sodišče, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu s prej navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato odločilo pravilno.

Stroški postopka: Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje, razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. V danem procesnem položaju je zato revizijsko sodišče lahko odločilo le o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Priglašene stroške je priznalo in odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo ter upoštevaje revizijski uspeh. Tako odmerjeni stroški znašajo 60.150 SIT.

Op. št.1: Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št.2: Nav. delo, str. 763. Op. št.3: Brezplačna baza sodne prakse je dostopna na naslovu www.sodnapraksa.si