Jedro

Uveljavljani ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan, saj je bil denacionalizacijski postopek (ki sodi med zadeve, pri katerih je uveljavljanje pravice v dispoziciji stranke) po pok. denacionalizacijski upravičenki začet na podlagi vložene zahteve vlagatelja in je torej tekel na podlagi zahteve stranke (128. člen ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in sklepom je upravni organ v 1. točki izreka zavrnil predlog tožnice, da se za nične izrečejo naslednje upravne odločbe: - odločba Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/93-07/SM-MS, 363-407/93-07/SM-MS, 351-577/93-07/SM-MS z dne 30. 5. 1995, v zvezi z odločbo Ministrstva z okolje in prostor, št. 363-01-85/95 z dne 16. 5. 2008, - odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 362-617/93-441/MK, 363-407/93-441/MK, 351-577/93-441/MK z dne 15. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 5. 1. 2001, ter – dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/1993-86 z dne 30. 6. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 363-01-85/95 z dne 16. 5. 2008, v 2. točki izreka zavrgel predlog tožnice, da se po nadzorstveni pravici razveljavijo naslednje upravne odločbe: - odločba Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/93-07/SM-MS, 363-407/93-07/SM-MS, 351-577/93-07/SM-MS z dne 30. 5. 1995, v zvezi z odločbo Ministrstva z okolje in prostor, št. 363-01-85/95 z dne 16. 5. 2008, - odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 362-617/93-441/MK, 363-407/93-441/MK, 351-577/93-441/MK z dne 15. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 5. 1. 2001, ter – dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 362-617/1993-86 z dne 30. 6. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 363-01-85/95 z dne 16. 5. 2008, ter v 3. točki izreka odločil, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je v zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka navedel, da tožnica predlaga, da se za nične izrečejo citirane odločbe o denacionalizaciji premoženja pok. A.A., roj. … (…) po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica svoj predlog utemeljuje s tem, da je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Vrhovno sodišče RS s sklepom, II Ips 723/2009 z dne 11. 2. 2010, razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, D 298/2000 z dne 2. 4. 2009, o dedovanju denacionaliziranega premoženja po pok. upravičenki A.A., in da je zato v teku ponovni zapuščinski postopek, v katerem se glede na stališče Vrhovnega sodišča nakazuje, da gre za zapuščino brez dedičev. To pa pomeni, da je denacionalizacijski postopek tekel brez zahteve upravičene stranke, ker B.B. ni upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo po pok. tašči A.A., ker ni verjetno izkazal pravnega nasledstva po upravičenki po tretjem odstavku 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZDen. Organ meni, da je predlog neutemeljen, saj je opredeljeni ničnostni razlog podan le v primeru, da se postopek vodi in odločba izda proti volji aktivno legitimirane stranke, na katero se odločba nanaša. V obravnavanem primeru bi to pomenilo, da bi denacionalizacijski postopek tekel brez zahteve za denacionalizacijo in bi bile odločbe o denacionalizaciji izdane proti volji oseb, ki so se v predmetnem postopku štele za vlagatelje. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Postopek je tekel na podlagi zahteve C.C. in B.B., v postopku so bile izdane številne odločbe, vlagatelja pa sta v postopku z aktivnim sodelovanjem in vlaganjem pravnih sredstev ves čas izkazovala nedvoumen interes za vodenje postopka in ugoditev njunemu zahtevku. Citirana določba se nanaša zgolj na primere, ko je postopek tekel in je bila odločba izdana brez kakršnekoli zahteve stranke, torej ko je postopek v nasprotju s 128. členom ZUP tekel samovoljno na iniciativo organa. Vprašanje aktivne legitimacije pa spada v domet pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je možno preverjati z drugimi pravnimi sredstvi, kar je tožnica tudi izkoristila. Organ je še pojasnil, da je bilo v predmetnem denacionalizacijskem postopku sprejeto in v upravnem sporu pravnomočno potrjeno (sodba in sklep Upravnega sodišča, U 697/2001 z dne 23. 10. 2002) stališče, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-82/01 z dne 5. 4. 2002, da je treba prvi odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije tudi dediči pokojnih dedičev, pri čemer bi bilo drugačno stališče v nasprotju s 33. členom Ustave RS. Čeprav to ni predmet presoje za izrek ničnosti, je bil B.B. upravičen vložiti zahtevo za denacionalizacijo po pok. tašči A.A.. Zapuščinski postopek pa je poseben postopek, v katerem se odloča o dedovanju premoženja pokojnega zapustnika. V zvezi z odločitvijo v 2. točki izreka pa je organ navedel, da je glede na enoletni rok iz 277. člena ZUP tožnica prepozno vložila predlog za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici, saj ga je vložila 22. 2. 2011, zadnja odločba, katere razveljavitev predlaga, pa je bila izdana v letu 2008. Organ je odločbo izdal na podlagi 280. člena ZUP, sklep pa na podlagi 129. člena ZUP.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu, II Ips 723/2009 z dne 11. 2. 2010, presojalo, ali obstajajo pravni nasledniki po pok. upravičenki A.A., roj. …. Sodišče je odločalo na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS zoper sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici, D 298/2000 z dne 2. 4. 2009. To sodišče je o premoženju, ki je bilo predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, odločilo prvič s sklepom, D 298/2000 z dne 12. 10. 2000. Ugotovilo je, da spadajo v zapuščino poslovni prostori, stanovanja in delež na skupnih delih stavbe na naslovu …, ter odločilo, da ga deduje zapustničina oporočna dedinja D.D. iz Južnoafriške republike. Sodišče je sklep izdalo na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju, torej na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Predlagateljica in edina udeleženka postopka D.D. se zoper sklep ni pritožila, zato je postal pravnomočen 29. 4. 2009. Zoper ta sklep je na pobudo tožnice Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Vrhovno državno tožilstvo je navedlo, da je pri ugotavljanju, kdo so dediči po pok. upravičenki, treba uporabiti 2., 7., 12. in prvi odstavek 125. člena ZD v zvezi s prvim in drugim odstavkom 78. člena ZDen. Zapuščina je na dediče prešla 19. 2. 2009, ko je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna. Edina zakonita in oporočna dedinja A.A. je bila njena hči E.E., ki je umrla … in svoje premoženje v oporoki zapustila svojemu možu B.B.. Ker v njenem premoženju (še) ni bilo nepremičnin, ki so bile njeni materi vrnjene v denacionalizacijskem postopku, s tem premoženjem E.E. ni mogla razpolagati, zato na podlagi oporočnega dedovanja ni moglo preiti na njenega zakonca B.B.. Za presojo upravičenosti predlagateljev do vložitve zahteve za denacionalizacijo je treba presoditi, ali sta predlagatelja pravna naslednika pok. upravičenke glede na trenutek njene smrti. Za odločitev Ustavnega sodišča RS pa je ključno razlogovanje, da je treba položaj predlagatelja priznati vsem, ki lahko pridobijo premoženje, ki je predmet denacionalizacije – glede na pravila o dedovanju denacionaliziranega premoženja tudi dedičem dedičev. Nesmiselno bi bilo priznavati položaj predlagatelja osebam, ki niti potencialno ne morejo dedovati denacionaliziranega premoženja, po drugi strani pa bi bilo v nasprotju s 33. členom Ustave, če bi se položaj predlagatelja odrekel osebam, ki nedvomno lahko dedujejo. Takšno je tudi stališče sodne prakse, npr.: I Up 373/2000 z dne 20. 12. 2000. Nadalje je tožnica navedla, da je bil predlog B.B. že od začetka nesklepčen. B.B. ne bi mogel oziroma ne bi smel imeti položaja stranke v postopku, saj tega nikoli ni utemeljil. Če oseba zatrjuje z vsaj minimalno verjetnostjo, da je upravičen predlagatelj, lahko govorimo o zatrjevanju aktivne stvarne legitimacije. Če pa ne, pa že od samega predloga dalje ni dvoma, da ni predlagatelj, kar pomeni, da je položaj primerljiv s položajem iz 128. člena ZUP. Tak predlog je enak neobstoječemu predlogu. Zato je podan ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena ZUP. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt (odločba in sklep) pravilen in zakonit, zanj pa je upravni organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. 128. člen ZUP določa, da sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. To so predvsem tiste zadeve, v katerih stranke uveljavljajo določene pravice ali zahtevajo izdajo določenih dovoljenj ali priznanje oziroma ustanovitev določenega pravnega statusa, pri tem pa gre za zadeve, pri katerih je uveljavljanje pravice oziroma statusa oziroma pravnega interesa v dispoziciji stranke, kar pa argumentum a contrario pomeni, da ta ničnostni razlog ne more biti podan v primerih, ko organ lahko izda odločbo na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti ali pa samo po uradni dolžnosti (komentar k ZUP avtorjev Breznik, Štucin, Marflak, GV založba, Ljubljana 2004).

Tudi po presoji sodišča je upravni organ pravilno zaključil, da v obravnavanem primeru uveljavljani ničnostni razlog ni podan, saj je bil denacionalizacijski postopek (ki sodi med zadeve, pri katerih je uveljavljanje pravice v dispoziciji stranke) po pok. denacionalizacijski upravičenki A.A., roj. …, začet na podlagi vložene zahteve vlagatelja B.B. in je torej tekel na podlagi zahteve stranke (128. člen ZUP). Vložitev zahteve s strani (po mnenju tožnice) neupravičenega vlagatelja (torej vlagatelja, ki na ne bi izkazoval aktivne legitimacije za vložitev zahteve po ZDen) je lahko le vprašanje morebitne napačne uporabe materialnega prava, kar pa bi lahko tožnica, kot zavezana stranka v obravnavanem postopku, uveljavljala z rednim pravnim sredstvom (pritožbo) pred upravnim organom in nato v nadaljevanju tudi v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem. To pa je tožnica (glede na podatke upravnih spisov), ki je v postopku vseskozi sodelovala kot zavezana stranka po 51. členu ZDen, tudi storila. Sodišče tako ne more sprejeti tožničinega stališča, da je neobstoječ predlog enak predlogu, ki ga vloži oseba, ki ne more izkazati aktivne legitimacije, saj takšne razlage zgoraj citiranih določb ZUP, ki se nanašajo na uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva, ne dopušča ne gramatikalna in ne teološka razlaga tega ničnostnega razloga, prav tako pa te tožničine razlage ne potrjuje niti sodna praksa. Na drugačno odločitev pa zato tudi ne morejo vplivati obširne tožbene navedbe o sporni aktivni legitimaciji vlagatelja zahteve za denacionalizacijo B.B..

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.