Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo dognalo, da je bil obdolženi dne 27.2.1993, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, cel dan v službi.

Že zaradi tega ni bilo podlage za obdolženčevo obsodbo. Ni pa tudi moglo zanesljivo ugotoviti, katere žaljive besede naj bi obdolženec izrekel zasebnemu tožilcu, glede na velike razlike med opisom dejanja ter izpovedbami prič.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca I.V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega sodišča povprečnino v znesku 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obdolženi D.I. je bil z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ RS. Na podlagi 3. odstavka 99. člena ZKP je bilo odločeno, da je zasebni tožilec dolžan plačati "stroške postopka obdolženemu D.I. in plačati 3.000,00 SIT povprečnine".

Proti navedeni sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neosnovano dvomi v točnost oziroma verodostojnost podatka iz dopisa podjetja R. z dne 23.8.1993, da je bil obdolženec dne 27.2.1993 na delu od 6.00 do 22.00 ure; pritožnikov očitek, da gre za "falsifikat", temelji na očitno popravljeni številki 2, ki označuje mesec v datumu. Iz dopisov istega podjetja z dne 19.10.1993 in 14.10.1993 - prvega je pribavilo sodišče prve stopnje, drugega pa odgovoru na pritožbo prilaga zagovornik - namreč izhaja, da je datum, ki je bil posredovan že v prvem dopisu, točen. Zaradi navedenega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja pritožnik, ni podan.

Pritrditi je treba izpodbijani sodbi, da izvedeni dokazi in ugotovljena dejstva ne potrjujejo navedb iz zasebne tožbe, da je obdolženec dne 27.2.1993 dopoldne oziroma neugotovljenega dne konec februarja 1993 zasebnega tožilca razžalil s tem, da je nanj kričal: "Prekleta baraba barabska, na mojo zemljo si les zmetal". Navedbe v modificirani obtožbi, da naj bi bilo dejanje storjeno neugotovljenega dne konec februarja 1993 so brez dokazne podlage, tega ne zatrjujeta niti zasebni tožilec in priča I.V. mlajši. Glede na to, da navedeni priči trdita, da naj bi bilo dejanje storjeno dne 27.2.1993, sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo, da je bil obdolženec tega dne cel dan v službi, je že ta ugotovitev zadoščala za izrek oprostilne sodbe. Sodišče prve stopnje pa tudi ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti, kaj naj bi obdolženec dejansko rekel zasebnemu tožilcu. Velika razlike o vsebini žalitev obstajo že v samem opisu dejanja v zasebni tožbi in v izpovedbi zasebnega tožilca, še večje pa so te razlike, če se primerjata izpovedbi zasebnega tožilca in njegovega sina I.V. mlajšega, ki obdolžencu očitata izrekanje različnih žaljivih izrazov.

Sodišče prve stopnje torej ni razpolagalo z dovolj zanesljivo podlago za ugotovitev, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na način in v okoliščinah, kot navaja zasebna tožba. Zato je obdolženca na podlagi 3. točke 350. člena ZKP upravičeno oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ RS.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 99. člena in 101. členu ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).