Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila po zaključku zimske smučarske sezone, temveč je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili ustni dogovor o podaljšanju roka dobave in znižanju cene, tožničina odpoved pogodbe z dne 30. 3. 2020 ni povzročila prenehanja pogodbe o nakupu bazena. Ker pogodba še vedno velja, pravice in obveznosti pravdnih strank iz pogodbe o nakupu bazena niso prenehale, ni podlage za vračilo avansa.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisnik vodilo z narekovanjem izpovedanega, pri čemer je v štirideset minut trajajočem zasliševanju nastala približno ena stran in pol zapisnika, višjemu sodišču onemogočilo ustrezen preizkus dejanskega stanja, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka A. d. o. o. je dolžna tožeči stranki B. d. o. o. plačati znesek 9.428,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2019 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati potrebne pravdne stroške tega pravdnega postopka v roku petnajst dni po pravnomočnosti sodbe, od takrat naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 685,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zahtevku tako, da bo tožbi ugodilo. Podrejeno pa predlaga, da naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih pa naj toženki naloži plačilo potrebnih pravdnih stroškov tega postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tožene stranke predmetnega pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sklenili pogodbo o nakupu bazena, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ) v 435. členu in naslednjih. Tožeča stranka je toženi stranki dne 13. 6. 2019 plačala avans v višini 9.428,92 EUR. Rok za dobavo je bil 50 dni od plačila avansa. Tožena stranka bazena v tem roku ni dobavila. Tožeča stranka je dne 23. 8. 2019 z elektronsko pošto toženo stranko pozvala, naj poda predlog glede znižanja cene bazena, na podlagi česar se bo odločila za nadaljnje korake. Tožena stranka je z elektronsko pošto dne 26. 8. 2019 na prvotno dogovorjeno ceno ponudila dodaten 5 % popust, kot dodatno možnost pa je ponudila vrnitev avansa. Tožeča stranka je toženi v septembru 2019 sporočila, da pristaja, ob upoštevanju ponujene znižane cene, na nov rok dobave bazena do pomladi 2020. Kasneje sta se stranki dogovarjali še glede tehničnih detajlov bazena, logotipa in podobno. Dogovarjanje med pravdnima strankama v vmesnem času med 26. 8. 2019 in 30. 3. 2020 je potekalo ustno med predstavnikom tožeče stranke C. C. in zakonitim zastopnikom tožene stranke D. D. Tožeča stranka je nato dne 30. 3. 2020 toženi stranki poslala sporočilo, v katerem ji sporoča, da dokončno odpoveduje pogodbo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je v tej zadevi sporno vprašanje, ali je pogodba o nakupu bazena med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem prenehala veljati ali ne. Po izvedbi dokaznega postopka je zaključilo, da ker tožeča stranka ni dokazala, da je pogodba prenehala, ni podlage za vračilo avansa. Zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

6. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na domnevo o popolnosti listine iz 56. člena OZ in trdi, da sta pravdni stranki pogodbo sklenili pisno. Trditev, da je bila pogodba sklenjena pisno, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ker tožeča stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče pa dodatno pojasnjuje, da tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je bila pogodba sklenjena pisno. Da bi bila pogodba sklenjena v pisni obliki, bi morala biti tako ponudba kot sprejem ponudbe v pisni obliki. Pritožnica pa sama trdi, da je ponudbo sprejela s tem, da je plačala avans, tj. s konkludentnim ravnanjem. Zato v obravnavani zadevi uporaba 56. člena OZ ne pride v poštev. Dejstvo, da je bil sporazum pogodbenih strank, da se spremeni rok dobave in zniža dogovorjena cena, sklenjen v ustni obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. Obvezna pisna oblika ne izhaja niti iz dejstva, da sta dogovor sklenila dva gospodarska subjekta.

7. Tudi pritožbena očitka zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nista utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki po elektronskem dopisovanju, ki je potekalo 23. in 26. avgusta 2019, sklenili ustni dogovor, da tožeča stranka sprejema varianto s popustom, torej znižanje dogovorjene cene zaradi zamude z dobavo bazena. Pritožnica z navedbami o zainteresiranosti D. D. za lasten uspeh v tej pravdi ne more omajati logične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila na neposrednem vtisu o verodostojnosti zaslišanih zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče, na oceni skladnosti njihovih izpovedb s trditvami strank ter na dokazni oceni listinskih dokazov. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na tej podlagi ugotovilo dejansko stanje, kar je tudi pregledno in razumljivo obrazložilo.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisnik vodilo z narekovanjem izpovedanega, pri čemer je v štirideset minut trajajočem zasliševanju nastala približno ena stran in pol zapisnika, višjemu sodišču onemogočilo ustrezen preizkus dejanskega stanja, ni utemeljen. ZPP kot primarni način vodenja zapisnika določa sestavljanje zapisnika z glasnim narekovanjem zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik (prvi odstavek 124. člena ZPP). V zapisnik se zapiše le bistvene podatke o vsebini dejanja (drugi odstavek 123. člena ZPP), v konkretnem primeru torej le bistveno vsebino izpovedbe, zato iz dejstva, da je zasliševanje trajalo štirideset minut, ne izhaja nujno, da bi moral biti zapisnik o vsebini izpovedbe daljši od strani in pol. Če je tožeča stranka menila, da vsebina zapisnika ne odraža dejanske vsebine izpovedbe, je imela možnost ugovarjati zoper vsebino zapisnika (drugi odstavek 124. člena ZPP), česar pa ni storila in niti v pritožbi razen splošne navedbe, da zapisnik zelo skopo in pristransko prikazuje, kar je priča C. C. na naroku dejansko povedala, ne trdi, v čem konkretno naj vsebina zapisnika ne bi bila v skladu z vsebino izpovedbe.

9. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je edini dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo oceno, zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke D. D., saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je ta dokaz samo eden izmed izvedenih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izpovedbe C. C., E. E. in D. D. ter na podlagi predloženih listinskih dokazov. Izpovedbo C. C. je ocenilo za neprepričljivo, ker ta ni bila skladna s trditveno podlago tožeče stranke in ker je iz njegove izpovedbe razvidno, da se dogajanja v zvezi s spornim naročilom ne spomni dobro. C. C. ni potrdil trditve, da je tožeča stranka svojo odločitev glede posla odložila do zaključka zimske smučarske sezone, temveč je izpovedal, da so pogodbo odpovedali že pred 30. 3. 2020 in da je pred tem datumom tudi že večkrat ustno zahteval, da se avans vrne, česar tožeča stranka sploh ni trdila. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi e-pošto tožnika tožencu z dne 30. 3. 2020 in ocenilo, da si je tožnik, sklicujoč se na neugodne poslovne razmere, glede nakupa bazena premislil, ter da bi glede na uporabljeno izrazoslovje v e-pošti lahko šlo edino za to, da si je tožnik, kljub dogovoru o nakupu bazena po znižani ceni, za vsak primer pridržal tudi možnost odstopa od pogodbe, vendar pa trditvena podlaga tožeče stranke ni šla v to smer. Izpovedbo E. E. je ocenilo za neprepričljivo, saj je ta s tožencem v zvezi s poslom komuniciral šele v jeseni 2020 in je izpovedal, da misli, da si je C. C. izposloval rok do konca zimske sezone 2019/2020 za odločitev glede spornega naročila, tega pa C. C. v izpovedbi ni v ničemer potrdil. Izpovedbo D. D., ki je povedal, da je C. C. v telefonskem razgovoru v septembru 2019 tožencu sporočil, da tožnik sprejema varianto s popustom, da sta se z C. C. kasneje še slišala glede tehnike in detajlov ter da mu je direktor tožnika na neki prireditvi rekel, da pričakuje, da bo bazen dobro narejen, je ocenilo za prepričljivo. Pojasnilo je, da dejstvo, da je bil dogovorjen nov rok dobave, izhaja tudi iz pripisa z roko „dostava pomlad 2020 (C. C.)“ na prvotni ponudbi (priloga A2). Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da odgovor tožene stranke z dne 31. 3. 2020, e-pošta z dne 21. 4. 2020 in telefonski pogovor v septembru 2020 ne dokazujejo, da se je toženec z odpovedjo strinjal ali da je možnost odpovedi obstajala do takrat, ampak gre za iskanje sporazumne rešitve nastala situacije, kar je v poslovnem svetu običajno.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev sodišča prve stopnje o protislovnosti trditev tožeče stranke glede komunikacije med pravdnima strankama po 26. 8. 2019 in pred 30. 3. 2020, niso pravno pomembne za odločitev o pritožbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje o protislovnosti navedb tožeče stranke je bila namreč samo dodatni argument in ne bistveni razlog za presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala da bi se pravdni stranki v telefonskem pogovoru dogovorili, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila šele po zaključku zimske smučarske sezone. Bistveni razlog za to presojo pa je bila neskladnost med trditvami tožeče stranke in izpovedbo C. C. na eni strani in prepričljiva izpovedba D. D., podprta z listinskimi dokazi, na drugi strani.

11. Pritožbena navedba, da razkorak med trditvami tožeče stranke in izpovedbo priče C. C. na utemeljenost zahtevka sploh ne vpliva, ni utemeljena. C. C. namreč ob zaslišanju ni potrdil bistvene navedbe tožeče stranke, na kateri je temeljila tožbena trditvena podlaga, to je navedbe, da sta se pravdni stranki dogovorili, da si tožeča stranka pridržuje odločitev o odstopu od pogodbe oziroma o podaljšanju roka dobave (ob dodatnem popustu) do zaključka zimske smučarske sezone. Sodišče prve stopnje je razkorak med trditvami tožeče stranke in izpovedbo priče C. C. pravilno upoštevalo pri oceni, da je bila izpovedba C. C. neprepričljiva in da tožeča stranka svojih trditev ni uspela dokazati. Pritožnica skuša ta razkorak pojasniti s trditvami, da je v tem postopku razpolagala s tistimi podatki, ki so ji bili glede tega na voljo, in da tožeči stranki ni bilo znano, ali sta C. C. in D. D.. komunicirala pred pošto 30. 3. 2020 po telefonu in ali ga je res pozival, da naj vrne avans. Za tožečo stranko ni bilo sporno, da je C. C. pri konkretnem poslu deloval kot njen predstavnik, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbo, da ni bila seznanjena z vsebino komunikacije, ki jo je v njenem imenu izvajal C. C. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz katerega dela njegovega pričanja naj bi izhajalo, da se dogajanja v zvezi s spornim naročilom ne spomni dobro. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da zaključek o tem, da se C. C. dogajanja v zvezi s spornim naročilom ne spomni dobro, izhaja iz okoliščine, da ni vedel terminsko opredeliti, kdaj je bil posel odpovedan, temveč je navedel obdobje jeseni ali pozimi, in še to zgolj verjetno.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo e-pošto tožnika tožencu z dne 30. 3. 2020. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo svoje ugotovitve, da naj bi iz izraza „dokončna odpoved dobave“ izhajalo, da si je tožnik premislil zaradi neugodnih poslovnih razmer. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je zaključek, da si je tožnik premislil zaradi neugodnih poslovnih razmer, sodišče prve stopnje napravilo na podlagi celotnega besedila elektronskega sporočila z dne 30. 3. 20201 in ne zgolj na podlagi izraza „dokončna odpoved dobave“ ter na podlagi konteksta, ki izhaja iz prejšnjih točk obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno izpovedb C. C., E. E. in C. C. 13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo dokazno oceno izpovedbe D. D. Sodišče prve stopnje je D. D. neposredno zaslišalo in na podlagi ustvarjenega neposrednega vtisa ocenilo, da je bila njegova izpoved prepričljiva, ter pojasnilo, da njegovo izpovedbo potrjuje tudi pripis z roko „dostava pomlad 2020 (C. C.)“ na (sodišču predloženi s strani tožeče stranke) prvotni ponudbi v prilogi A2. Ne drži pritožbena navedba, da iz elektronskega sporočila D. D. C. C. z dne 31. 3. 2020 izhaja, da pričanje D. D. ni resnično, ker D. D. v tem sporočilu ni zavrnil opcije tožnice, da sme po zimski sezoni sporočiti svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da predmetno sporočilo ne dokazuje, da je možnost odpovedi obstajala vse do takrat, ampak gre za iskanje sporazumne rešitve nastale situacije. Pritožbeno sodišče še dodaja, da vsebina tega sporočila ni v nasprotju s D. D. izpovedbo, ampak ravno nasprotno njegovo izpovedbo potrjuje, saj je v sporočilu (priloga A 4) navedeno, da je bil dosedanji dogovor strank tak, da je tožena stranka zaradi svoje zamude ceno bistveno znižala, kar potrjuje izpovedbo D. D., da je tožeča stranka sprejela varianto s popustom.

14. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na izjave D. D. v spisu, ki naj bi kazale na njegovo očitno neverodostojnost, ne spremenijo zgornjih zaključkov. V obravnavani zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali sta se po elektronski komunikaciji v avgustu 2019 pravdni stranki ustno dogovorili, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila po zaključku zimske smučarske sezone, kot je trdila tožeča stranka, ali pa sta se ustno dogovorili za sporazumno podaljšanje roka dobave in znižanje cene, kot je trdila tožena stranka. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive dokazne ocene personalnih in listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da so dokazane trditve tožene stranke o obstoju dogovora o podaljšanju roka dobave do spomladi 2020 in znižanju cene. Zato ni odločilno, ali je bil bazen na voljo za dostavo v mesecu marcu ali v mesecu maju 2020, kdaj je tožena stranka nabavljala opremo za bazen, kakšne so bile posebnosti naročenega bazena, niti dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki poslala sporočilo o razlogih svoje zamude šele po opozorilu tožeče stranke.

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice, da se je D. D. v pogovorih jeseni 2020 strinjal, da je dogovor glede bazena razveljavljen, in je skušal doseči dogovor, da ne bi vrnil samo denarja, temveč bi plačal še z materialom. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da iz dejstva, o katerem je izpovedal zakoniti zastopnik tožnika, da sta se s tožencem v telefonskem pogovoru v septembru 2020 pogovarjala o tem, da bo toženec tožniku vrnil avans delno v obliki materiala in delno v obliki denarja, ne izhaja, da je toženec soglašal s prenehanjem pogodbe, ampak gre za iskanje sporazumne rešitve nastale situacije, kar je v poslovnem svetu običajno. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve opredelilo tudi do vprašanja, zakaj bazen še ni bil dobavljen. Na podlagi e-pošte tožene stranke z dne 21. 4. 2020 in izpovedbe D. D. je ugotovilo, da je bil bazen pripravljen za dobavo po prvomajskih praznikih (v skladu z dogovorom o dostavi pomladi 2020), ter pojasnilo, da bazen ni bil dobavljen, ker ga tožnik ni želel prevzeti, poleg tega je bil pogoj za dobavo tudi plačilo preostalega dela dogovorjene kupnine, česar tožnik ni storil. Zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s tem, da bazen še danes ni končan in da toženka ni nikoli pozvala tožeče stranke, da naj domnevno izdelan bazen prevzame.

16. Ker tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila po zaključku zimske smučarske sezone, temveč je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili ustni dogovor o podaljšanju roka dobave in znižanju cene, tožničina odpoved pogodbe z dne 30. 3. 2020 ni povzročila prenehanja pogodbe o nakupu bazena. Ker pogodba še vedno velja, pravice in obveznosti pravdnih strank iz pogodbe o nakupu bazena niso prenehale, ni podlage za vračilo avansa. Sodba sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je zato pravilna.

17. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 6,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajstih dni po prejemu te sodne odločbe.

1 V tem elektronskem sporočilu je C. C. toženi stranki napisal, da je situacija pri tožeči stranki ekstremno resna, zelo slaba zima in še zdaj predčasna ustavitev centra zaradi odloka države, da se na dnevni bazi preštevajo, kdo še lahko ostane in kdo ne, da podjetje obdržijo nad vodo, ter da glede na zgornje dejstvo in glede na to, da so ustavili vse investicije, prosijo za vračilo avansa in s tem dokončno odpovedujejo dobavo – nakup bazena.