Jedro

ZVGLD je dal lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Zato niso podane ovire za vračanje iz 3. odstavka 16. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti dopolnilni odločbi Sekretariata za gospodarstvo občine V. z dne 27.12.1994. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ocenila, da je upravni organ ravnal pravilno, ko je denacionalizacijskima upravičencema vrnil v last in posest parc. št. 637/6, 637/8 in 637/5, vse vl. št. 148 k.o. B.v., vsakemu do idealne polovice in tožeči stranki kot upraviteljici naložil, da mora predmetne parcele upravičencema oz. skrbnici za poseben primer izročiti v neposredno posest v roku enega meseca po pravnomočnosti odločbe. Status lovskih družin ureja Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur.l. SRS št. 25/76 in 29/86 - ZVGLD). Lovska družina je, v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZVGLD, družbena organizacija, ki lahko pridobiva sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporablja za uresničevanje svojih ciljev in razpolaga z njimi v skladu z zakonom in svojim statutom. Položaj društev kot družbenih organizacij je temeljil na 60. členu Ustave SFRJ iz leta 1974 in 75. členu Ustave SRS, ki sta enako določala kot citiran tretji odstavek 57. člena ZVGLD. Ker imajo lovske organizacije podoben položaj kot kmetijske organizacije, (29. člen ZVGLD) med drugim določa, da lovska organizacija, ki upravlja lovišča, lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupi ali vzame v zakup kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih kupujejo oz. jemljejo taka zemljišča v zakup kmetijske organizacije) se tudi za njih uporablja 17. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 10/93, 68/95, 1/96, 23/96 - ZSKZ), ki upravljalcem zemljišč dopušča uporabo in upravljanje kmetijskih zemljišč do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Tožeča stranka, ki je samo uporabnica spornih zemljišč in ne lastnica, je zato zavezanka za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije, ne glede na to, na kakšen način je te nepremičnine pridobila, odplačno ali neodplačno. Tudi za lovske družine pa veljajo določbe o odškodninah za odplačno pridobljeno zemljišče, ki se lahko pobotajo z morebitnimi zakupninami oz. odškodninami.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvami tožene stranke in upravnega organa. Meni, da je društvo kot civilnopravna oseba vedno lahko bilo lastnik premoženja, torej gre za zasebno premoženje, ki ga ni mogoče odvzeti z denacionalizacijo, saj je podana ovira iz 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pri tem se sklicuje na novi Zakon o društvih (Ur.l. RS, št. 60/95 - novi ZDru), ki v 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Do uveljavitve posebnih zakonov društva upravljajo in gospodarijo z družbeno lastnino, s katero razpolagajo. Lastninska razmerja in druga pravna upravičenja na tej lastnini se do sprejema teh zakonov ne morejo spreminjati. Nadalje še navaja, da je tožeča stranka sporne nepremičnine odkupila od Kmetijske zemljiške skupnosti V. in da ji poleg pozidane parcele št. 69/28 k.o. B.v., ki je v družbeni lasti, pripada tudi funkcionalno zemljišče na parcelah, navedenih v spodbijani dopolnilni odločbi, sklicujoč se na določila Zakona o prometu z nepremičninami. Zaradi navedenih razlogov tožeča stranka ne more biti zavezanec v postopku denacionalizacije, še zlasti zato, ker je sporne nepremičnine pridobila z odplačnim pravnim poslom. Na vpis v zemljiški knjigi, ki tožeči stranki priznava pravico uporabe, namesto lastninske pravice, pa tožeča stranka ni imela vpliva. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da tožeča stranka ni zavezanec v denacionalizacijskem postopku in da se upravičencem določi odškodnina v obliki delnic RS v breme Slovenskega odškodninskega sklada ter da mora tožena stranka tožeči povrniti sodne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Pravni nasledniki pokojnih upravičencev do denacionalizacije (J. in F.S.), ki jih zastopa M.D. iz Velenja (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v odgovoru na tožbo navajajo, da za vrnitev v last in posest niso podane ovire iz 16. člena ZDen, saj so predmetna zemljišča vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina. Nadalje navajajo, da kljub nespornemu dejstvu, da je tožeča stranka zemljišča pridobila s kupoprodajno pogodbo, z vrnitvijo zemljišč ne bo oškodovana, ker ji gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti. Nazadnje navajajo, da določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi, stoječi na parceli št. 69/28 k.o. B.v., ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. Predlagajo, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo denacionalizacijskima upravičencema predmetno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, in sicer z odločbo Okrajnega ljudskega odbora C. z dne 25.11.1957. Podržavljena zemljišča so bila kot splošno ljudsko premoženje najprej prenesena v upravljanje okraja C., nato pa občine V.. Kmetijska zemljiška skupnost V., kot pravna naslednica občine, je zemljišča s pogodbo z dne 13.1.1984 prodala tožeči stranki. Zemljišča so sedaj vpisana kot družbena lastnina v upravljanju tožeče stranke.

ZDen v 1. odstavku 51. člena določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Tožeča stranka, ki je pravna oseba, v katere premoženju so predmetne nepremičnine, zatrjuje, da je civilna pravna oseba in zato tega premoženja ni mogoče vrniti, ker ima na njem lastninsko pravico. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86) je, glede na družbeno pomembnost varstva in gojitve divjadi ter upravljanja lovišč, dal lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem tudi opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Zakon o društvih (stari, Uradni list SRS, št. 5/75 in 42/86 oz. novi Uradni list RS, št. 60/95), ki velja tudi za lovske organizacije glede organiziranja, statuta, programa, združevanja članov in podobno, pa ne spreminja statusa teh organizacij glede premoženja. Predmetno premoženje je bilo torej od nacionalizacije naprej v družbeni lasti, zato ni izkazanih ovir iz 3. odstavka 16. člena ZDen, kar je pravilno ugotovila in obrazložila že tožena stranka. Kupnino, ki jo je tožeča stranka plačala za predmetne nepremičnine, pa bo lahko, v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDen, uveljavljala po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti. Glede parcele št. 69/28 k.o. B.v. pa sodišče ugotavlja, da ni predmet spodbijane odločbe, zato ne more biti predmet tožbe.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77- ZUS) zavrnilo. Določbi ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97).

Sodišče pojasnjuje tožeči stranki v zvezi z njenim predlogom za povrnitev sodnih stroškov, da po 61. členu ZUS v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške.