Jedro

Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel sprejeti. Sodišče se sicer ne opredeljuje do tega, ali naj bi imenovana dejansko trgala nalepko z njegovim imenom, dopušča pa možnost, da v času vročanja dopisa nalepke ni bilo, saj sicer vročevalec ne bi navedel, da je tožnik „neznan“. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je bilo vabilo, poslano tožniku na ta naslov, uspešno vročeno, prav tako pa tudi prvostopenjska odločba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Domžale št. 210-89/2018/18 (12182) z dne 31. 5. 2019 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva vpiše stalni naslov Ihan, A, Domžale.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je Upravna enota Kamnik uvedla postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, ker je bila obveščena, da tožnik na naslovu B, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ne živi. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 18. člen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), ki določa, da če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ali je obveščena, da ni izpolnil prijavne obveznosti, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. Upravna enota Kamnik je po izvedenih dokazih ugotovila, da tožnik stalno prebiva na naslovu Ihan, A, Domžale, zato je zadevo ugotavljanja stalnega prebivališča odstopila Upravni enoti Domžale. Upravna enota Kamnik je do navedene ugotovitve prišla na podlagi zaslišanja strank, prič ter poizvedbe na Policijski postaji Kamnik. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ povzema, kaj so v postopku izjavile posamezne priče tako na Upravni enoti Kamnik kot pri prvostopenjskemu organu. Tožnik pa je podal izjavo, da je na naslovu B že od rojstva, da tam živita njegova mati in oče, da na tem naslovu prejema pošto, na navedenem naslovu ima tudi svojo dejavnost, to je društvo, zaradi katerega je vsak dan na tem naslovu.

3. Prvostopenjski organ je pred izdajo odločbe poslal seznanitev z ugotovitvami tožniku na naslov Ihan, A, Domžale. Pisanje se je kot nevročeno vrnilo prvostopenjskemu organu, vročevalec je pa kot razlog nevročitve navedel, da po izjavi C. C. tožnik na navedenem naslovu ne stanuje. Po tem je prvostopenjski organ poslal seznanitev z ugotovitvami na naslov prijavljenega prebivališča B. Pisanje se je kot nevročeno vrnilo s pripombo vročevalca, da je tožnik na naslovu „neznan“. Iz navedenega razloga se je prvostopenjski organ odločil, da vročitev opravi tako, da na oglasni deski objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Ker tožnik v 15 dnevnem roku dokumenta ni prevzel, je nastopila fikcija vročitve.

4. Prvostopenjski organ nadalje navaja, da je v postopku ugotavljal, kje tožnik dejansko prebiva, oziroma kje je središče njegovih življenjskih interesov, ki je v skladu s 3. točko 2. člena ZPPreb-1 naslov v Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom, in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Iz izpovedi prič izhaja, da se tožnik vrača na naslov B zaradi svoje dejavnosti, da pa tam ne prebiva. Prvostopenjski organ se je pri svoji odločitvi oprl na izpovedbe prič, ki jih ocenjuje za verodostojne in prepričljive. D. D. in E. E. sta izjavila, da tožnik ne prebiva na naslovu B. Navedeno je potrdil tudi F. F. D. D. in E. E. je znano, da tožnik prebiva na naslovu A, Ihan, skupaj s ženo in otroci. Priči G. G. in H. H. sta izjavili, da tožnika videvata na naslovu A, Ihan. Priča I. I. je izjavila, da skupaj s tožnikom prebiva na naslovu Ihan, A. Ker na naslovu A v Ihanu prebiva tožnikova žena C. C. in njuni otroci in je na tem naslovu parkiran službeni avto, prvostopenjski organ ocenjuje, da ta naslov predstavlja središče njegovih življenjskih interesov.

5. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 6. Tožnik v tožbi navaja, da bi ga moral prvostopenjski organ obvestiti o obveznosti prijave in ga opozoriti na posledice, če te obveznosti ne izpolni, česar v danem primeru ni storil. To namreč določa prvi odstavek 18. člena ZPPreb-1. V tretjem odstavku 18. člena citiranega zakona je določeno, da upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni prijavne obveznosti ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva. V danem primeru ni šlo za neizpolnitev prijavne obveznosti in prvostopenjski organ tudi ni pridobil izjave tožnika o stalnem prebivališču. Zaradi tega je brez zakonite podlage uvedel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika. Poleg tega prvostopenjski organ solastnikov nepremičnine, na naslovu katere je po uradni dolžnosti prijavil naslov stalnega prebivališča tožnika, ni obvestil niti niti od njih zahteval izjave o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, temveč je preprosto posegel v njihovo solastninsko pravico. Določilo četrtega odstavka 7. člena ZPPreb-1 je jasno in bi ga moral prvostopenjski organ upoštevati, sicer gre lahko za situacijo, ko upravni organ nekomu prijavi stalno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali se lastnik nepremičnine ne bi s takšno prijavo strinjal. V danem primeru pa tega ni ugotovil niti ni lastnika nepremičnine k taki izjavi pozval. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS I U 1913/2011 in I U 1012/2016. Razen tega gre za napačen zaključek glede izpovedb prič D. D., E. E. in F. F., ki jih prvostopenjski organ šteje za verodostojne in prepričljive. Spori tožnika in prič E. E. in D. D. glede lastništva na naslovu B, Laze v Tuhinju, odkazujejo na pristranost teh prič. Poleg tega tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Prvostopenjski organ je uspel poslati tožniku vabilo na zaslišanje in vročiti prvostopenjsko odločbo na naslov stalnega prebivališča tožnika, pri vročanju pisanj - seznanitev z ugotovitvami pa se je zadovoljil z vročitvijo pošiljke s pripisom vročevalca, da je naslovnik na naslovu „neznan“. Z nevročitvijo seznanitev je bil tožnik prikrajšan za pravico do izjave. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 8. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo. Na njej je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v kopije sodnih odločb, ki jih je na glavni obravnavi predložil pooblaščenec tožnika. Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 70. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pozvalo pooblaščenca tožene stranke, naj v roku 5 dni preveri, ali je bil tožnik s strani prvostopenjskega organa pozvan, da poda izjavo glede stalnega prebivanja, kot to določa 18. člen ZPPreb-1, in jo predloži sodišču. Sodišče je tako v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZUS-1 glavno obravnavo končalo, naknadno pa je od pooblaščenca tožene stranke dne 10. 5. 2023 prejelo izjavo tožnika Upravni enoti Kamnik, da živi na naslovu B, Laze v Tuhinju, da ima vseskozi tam stalno prebivališče, da je samo kakšen dan odsoten iz tega naslova in da ima tam sobo s kopalnico in predsobo ter da se tam nahajajo njegovi osebni predmeti in da tam prejema vso pošto. Navedeno izjavo je sodišče naknadno pridobilo, ker je ni bilo v upravnem spisu, iz vabila tožniku na zaslišanje pa je bilo razvidno, da je bila taka izjava podana.

**K točki I izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. ZPPreb-1 v prvem odstavku 18. člena določa, da če upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. Nadalje je v drugem odstavku citiranega člena določeno, da posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Iz tretjega odstavka citiranega člena pa izhaja, da upravna enota med drugim po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZUS-1 po opravljeni glavni obravnavi pridobilo listino - izjavo tožnika, podano v smislu drugega odstavka 18. člena ZPPreb-1. Torej je prvostopenjski organ imel zakonsko podlago za to, da je po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, zato sodišče v tem delu ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je bil postopek uveden brez zakonite podlage. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni izpodbijane odločbe zgolj odpravilo, ampak je zadevo tudi vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Odpravilo jo je iz drugih razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

11. Tožnik v tožbi očita prvostopenjskemu organu, da ni ravnal v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZPPreb-1. Navedeno določilo določa, da je treba ob prijavi stalnega prebivališča predložiti dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu, ki se prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, šteje izjava o njegovem lastništvu, oziroma solastništvu, najemna ali podnajemna pogodba, soglasje lastnika, enega solastnika ali stanodajalca. Upravna enota v uradnih evidencah preveri podatek o lastništvu oziroma solastništvu, če je to potrebno. Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do situacije, ko bi organ nekomu prijavil stalno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja, oziroma se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo. Iz navedenega razloga bi lastnik nepremičnine, kjer organ določi stalno prebivališče neki osebi, moral imeti tudi možnost sodelovanja v postopku, saj lahko upravni organ samo tako preveri izpolnjevanje pogoja pravice do prebivanja na naslovu, kjer osebo prijavlja. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I U 1913/2011 z dne 12. 12. 2012, na katero se v tožbi sklicuje tožnik.

12. Tožnik nadalje med drugim prvostopenjskemu organu tudi očita, da je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Sodišče ugotavlja, da je bila vročitev dopisa, s katerim je želel prvostopenjski organ tožnika seznaniti z ugotovitvami v upravnem postopku pred izdajo odločbe, opravljena z javnim naznanilom, kar pomeni, da je bila vročitev opravljena s fikcijo vročitve. Razlog za to je bil, ker se je pošiljka iz njegovega naslova B vrnila s pripisom vročevalca, da je naslovnik na naslovu „neznan“, na naslovu Ihan, A, Domžale, pa se je pisanje kot nevročeno vrnilo prvostopenjskemu organu, vročevalec pa je kot razlog nevročitve navedel, da po izjavi C. C. tožnik na navedenem naslovu ne stanuje. Prvostopenjski organ se pri svojem načinu vročanja z javnim naznanilom sklicuje na tretji odstavek 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To določilo ureja tak način vročitve v primeru, če stranka med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče in o tem ne obvesti organa. Tožnik ves čas zatrjuje, da svojega stalnega prebivališča ni spremenil, saj je to ravno odprto vprašanje tega postopka. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v tem primeru v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel sprejeti. Sodišče se sicer ne opredeljuje do tega, ali naj bi imenovana dejansko trgala nalepko z njegovim imenom, dopušča pa možnost, da v času vročanja dopisa nalepke ni bilo, saj sicer vročevalec ne bi navedel, da je tožnik „neznan“. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je bilo vabilo, poslano tožniku na ta naslov, uspešno vročeno, prav tako pa tudi prvostopenjska odločba. Tožnik pa je ves čas postopka tudi zatrjeval, da vso pošto prejema na naslovu B. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da ni bila tožnikova krivda, da ni mogel prevzeti dopisa. Zaradi tega ne bi smel biti prikrajšan do pravice, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, določene v 9. členu ZUP. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da se je prvostopenjski organ preuranjeno odločil za vročanje z javnim naznanilom in posledično temu tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe. Tožniku bi se lahko pisanje vročilo tudi na naslovu, kjer je zaposlen, v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZUP.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz teh razlogov, se do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

**K točki II izreka:**

14. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so mu bili na podlagi četrtega odstavka 3. člena navedenega pravilnika priznani stroški v višini 385,00 EUR.