Jedro

Napačno je stališče tožnika, da se besedilo 125. in 126. člena ZDavP-2, kot ga je uvedla novela ZDavP-2G, ne sme uporabiti v konkretnem primeru, ter da se lahko uporabijo le predpisi, ki so veljali na dan izdaje oziroma izvršljivosti odločbe davčnega organa z dne 4. 9. 2012, saj navedeno iz predhodnih odločb ZDavP-2G ne izhaja. Pravilno je stališče davčnega organa, da novela ZDavP-2G velja za vse terjatve, ki do uveljavitve navedene novele (1. 1. 2014) še niso zastarale.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika začela postopek izvršbe dolgovanega zneska, ki je na dan 10. 11. 2022 znašal 10.228,62 EUR (glavnica), 4.529,51 EUR (zamudne obresti) in 10,00 EUR (stroški izvršbe), kar skupaj znaša 14.768,13 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dne 11. 11. 2022 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa (2. točka izreka). V 3. in 4. točki izreka je določen način izvršbe denarnih prejemkov tožnika. Obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, temeljijo na 15 izvršilnih naslovih, navedenih v 4. točki izreka sklepa v tabeli na straneh 2 in 3. V 5. točki izreka je določena prepoved izplačila zarubljenega dela denarnih prejemkov tožniku. Iz 6. točke izreka izhaja, da tožnik plača vse stroške davčne izvršbe. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka). Ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper izpodbijani sklep ne zadrži njegove izvršitve (8 točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je davčni organ zoper tožnika v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo.

2.Ministrstvo za finance je izpodbijani sklep v 4. točki izreka spremenilo tako, da se obveznost pod zaporedno točko 4 tabele pravilno glasi: odločba o odmeri davka na dediščine in darila DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012 v zvezi s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2520/2020 z dne 28. 2. 2022. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožnik v pritožbi navedel, da se izvršilni naslovi, navedeni v izpodbijanemu sklepu, nanašajo na tožnikovo pokojno mater A.A., ki je umrla 22. 7. 2020. Ob tem je eden od izvršilnih naslovov tudi odločba o odmeri davka na dediščine in darila 4222-579/2012R z dne 18. 9. 2012, navedena pod zaporedno št. 4 izpodbijanega sklepa, s katero tožnik ne razpolaga. Tožnik meni, da je obveznost po navedeni odločbi že zastarala. Toženka se sklicuje na določilo prvega odstavka 48. člena ZDavP-2, v skladu s katerim univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika. Toženka pojasni, da je bil tožnik skupaj z bratom B.B. na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2520/2020 z dne 28. 2. 2022, določen za zakonitega dediča po pokojni A.A.. Davčni organ je zato tožniku poslal obvestilo 28. 9. 2022 s katerim je tožnika seznanil z neplačanimi davčnimi obveznostmi, ki jih je prevzel po pokojni materi. Tožnik se na obvestilo ni odzval, niti ni poravnal obveznosti. Pojasni, da je za tožnika sporna le obveznost pod zaporedno številko 4 v tabeli iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa. Toženka pojasni, da je pri navedbi odločbe pod zaporedno številko 4 prišlo do očitne pisne pomote, ter da je pravilna podlaga za izterjavo davka na dediščine in darila odločba DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012, zato je davčni organ na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravil navedeno pomanjkljivost. Tožena stranka je pojasnila tudi, da davčna obveznost po prej navedeni odločbi davčnega organa še ni zastarala. Odločba davčnega organa DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012 je bila zapustnici vročena osebno dne 12. 9. 2012, zato je postala izvršljiva dne 13. 10. 2012. Petletni relativni zastaralni rok je bil pretrgan s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-48127/2016-08 z dne 4. 4. 2016, nato pa še s sklepom DT 4934-42066/2020-1 z dne 9. 3 2020. Terjatev v času izdaje izpodbijanega sklepa ni niti absolutno zastarala, saj je bilo zastaranje z dnem smrti davčne dolžnice dne 22. 7. 2020 zadržano do poteka 60 dni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju IV D 2520/2020 z dne 28. 2. 2022, ki je postal pravnomočen dne 5. 4. 2022.

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v kateri navaja, da je davčni organ zavzel stališče, da ugovor zastaranja ni utemeljen, pri čemer se je skliceval na šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki določa zadržanje zastaranja. Tožnik navaja, da se je tožena stranka pri odločanju oprla na zakonsko določilo, na katerega se ne bi smela, saj to določilo v času, ko je bila pokojni A.A. izdana odločba davčnega organa DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012, ni veljalo. Pri tem pojasnjuje, da je bil ZDavP-2 sprejet 16. 11. 2006 in je začel veljati 1. 1. 2007, ter da v takrat veljavnem ZDavP-2 določbe o zadržanju zastaranja ni bilo, sedaj veljavno določilo o zadržanju zastaranja pa je bilo uzakonjeno z novelo ZDavP-2G, ki je začela veljati 1. 1. 2014, torej po izdaji odločbe, na podlagi katere izvira obveznost tožnika. Tožnik meni, da se morajo v konkretnem primeru uporabljati predpisi, ki so veljali na dan izdaje odločbe iz katere izhaja obveznost tožnika oziroma na dan izvršljivosti te odločbe, zato v konkretnem primeru ni dopustno podaljšati absolutnega zastaralnega roka, ki se je zato iztekel dne 13. 10. 2022, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno pa je izpodbijana odločba nezakonita, saj je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu, to je v delu, ki se nanaša na obveznost tožnika iz naslova odločbe DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012 odpravi ter se zadeva v navedenem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka zavrača stališče tožnika, da določila o zadržanju zastaranja, ki je bilo uzakonjeno z novelo ZDavP-2G ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, ker je bilo sprejeto po izdaji odločbe DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012, saj tako stališče nima podlage v določbah ZDavP-2, niti ne izhaja iz ustaljene sodne prakse.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Med strankama upravnega spora je sporno vprašanje ali je obveznost pod zaporedno številko 4 iz tabele iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa (obveznosti po odločbi davčnega organa DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012) že absolutno zastarala oziroma ali je pravilno, da je davčni organ uporabil določilo o zadržanju zastaranja iz petega odstavka 126. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZDavP-2 (sedaj šesti odstavek 126. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru.

7.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2520/2020 z dne 28. 2. 2022 razglašen za zakonitega dediča po pokojni materi A.A., ter da je bil z obvestilom davčnega organa z dne 28. 9. 2022 seznanjen z neporavnanimi davčnimi obveznosti, na katerega se ni odzval, niti ni poravnal obveznosti, s katerimi je bil seznanjen.

8.Zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti je urejeno v 125. členu in 126. členu ZDavP-2. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (t. i. relativni zastaralni rok).

9.V 126. členu ZDavP-2 pa sta urejena pretrganje in zadržanje zastaranja. Iz petega odstavka 126. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZDavP-2 izhaja, da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 pa izhaja, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

10.Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor tožnika glede zastaranja pravice do izterjave in s tem napačne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče tožnika, da se besedilo 125. člena in 126. člena ZDavP-2, kot ga je uvedla novela ZDavP-2G, ne sme uporabiti v konkretnem primeru, ter da se lahko uporabijo le predpisi, ki so veljali na dan izdaje oziroma izvršljivosti odločbe davčnega organa DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012, saj navedeno iz prehodnih določb ZDavP-2G ne izhaja. Pravilno je stališče davčnega organa, da novela ZDavP-2G velja za vse terjatve, ki do uveljavitve navedene novele (1. 1. 2014) še niso zastarale.

11.Glede na navedeno pa obveznosti po odločbi DT 4222-576/2012 08-154-13 z dne 4. 9. 2012 na dan izdaje izpodbijanega sklepa dne 10. 11. 2022 še niso absolutno zastarale, saj je z dnem smrti tožnikove matere A.A. dne 22. 7. 2020 nastopilo zadržanje zastaranja, ki je trajalo do poteka 60 dni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju IV D 2520/2020 z dne 28. 2. 2022, ki je postal pravnomočen dne 5. 4. 2022.

12.Ugovor zastaranja po navedenem ni utemeljen. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni bilo sporno (neplačilo terjanih obveznosti, obstoj izvršilnih naslovov). Sporno je bilo namreč le pravno vprašanje, in sicer ali se besedilo 125. člena in 126. člena ZDavP-2, kot ga je uvedla novela ZDavP-2G, sme uporabiti v konkretnem primeru.

14.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2021-9 z dne 30. 5. 2023.