Jedro

V postopku o predlogu za izrek ničnosti se ni presojalo, ali je pravni prednik tožnice državljan Republike Slovenije, ampak zgolj to, ali je podan ničnostni razlog pri predhodni ugotovitvi upravnega organa, da ni vpisan v evidenco državljanstva. Prav tako navedba tožnice, da je pravni prednik tožeče stranke po logiki upravnega organa oseba brez državljanstva, kar je v nasprotju s Splošno deklaracijo o človekovih pravic OZN, ni povezano z ugotavljanjem ničnosti odločbe, s katero je bilo zgolj ugotovljeno, da ni vpisan v evidenco državljanstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Ljubljana št. 213-421/2015-6 z dne 9. 6. 2015. 2. Z odločbo z dne 9. 6. 2015, za katero je tožeča stranka zahtevala izrek ničnosti, je upravna enota zavrnila zahtevek tožnice za izdajo potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu A.A.. Iz uradnih evidenc ni izhajalo, da bi bil imenovani vpisan kot državljan Republike Slovenije. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil, nadalje je pri Upravnem sodišču RS sprožila upravni spor, a je upravno sodišče tožbo zavrnilo, zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo, ki jo je upravno sodišče zavrglo.

3. V predlogu za izrek ničnosti se tožnica sklicuje na 6. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki kot razlog za izrek ničnosti odločbe določa tako nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Navaja, da je Upravna enota B. napačno uporabila zakonodajo v postopku ugotovitve državljanstva A.A., kar ima za pravne naslednike hude posledice. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da je predlog za izrek ničnosti neutemeljen, saj ni izpolnjen nobeden od ničnostnih razlogov, opredeljenih v 279. členu ZUP. Prvostopenjski organ še pojasnjuje, da se obrazložitev predloga za izrek ničnosti odločbe ne tiče odločbe upravne enote, izdane v zvezi z zavrnitvijo izdaje potrdila o državljanstvu, saj upravni organ ni ugotavljal državljanstva navedene osebe, ampak je odločal le o zahtevku za izdajo potrdila. Upravna enota pa je že prej, v letu 2006 ugotovila, da se navedena oseba ne šteje za državljana takratne LR Slovenije.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ med drugim v obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, da je bilo v primeru odločbe, za katero se zahteva ničnost, ugotovljeno, da A.A.ni vpisan v evidenco državljanstva. Zaradi tega prvostopni organ ni mogel drugače narediti, kot da je zahtevo za izdajo potrdila zavrnil. V predlogu za ničnost pa tožnica večinoma napada odločbo, s katero se je ugotavljalo državljanstvo za imenovanega. Drugostopenjski organ podrobno pojasnjuje za vsakega od razlogov za ničnost iz prvega odstavka 279. člena ZUP, zakaj v konkretnem primeru ni podan. Glede razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (razlog za ničnost, če kakšen posebna zakonska določba tako določa) pojasnjuje, da je prepuščeno posameznim področnim zakonom, da v svojih določbah opredelijo še dodatne ničnostne razloge, vendar tožnica niti v svojem zahtevku za izrek ničnosti niti v pritožbi ne navaja nobenega takšnega zakona, ki bi določal še dodatni ničnostni razlog.

5. Tožnica v tožbi navaja, da ZUP v 6. točki prvega odstavka 279. člena določa, da se odločba izreče za nično, če so v njej takšne nepravilnosti, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Okoliščina, da se je A.A. zaplenilo premoženje in se mu ga ni vrnilo, ker naj bi bil tujec v lastni domovini, je po določbah ZDen nična, posledično pa seveda tudi po določbah ZUP. Vsekakor ničnost predstavlja tudi huda kršitev Ustave RS, ki se je v konkretnem postopku zgodila, prav tako pa tudi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravni prednik tožnice je po logiki upravnega organa oseba brez državljanstva, kar je v nasprotju s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah OZN, ki v 15. členu določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se nikomur ne sme samovoljno vzeti državljanstva. Tako grobe kršitve pa, tudi če niso taksativno naštete, pomenijo ničnost odločbe zaradi samih po sebi. Tožnica meni, da za njenega prednika ni obstajal pravni temelj za odvzem slovenskega državljanstva, temveč takrat republiškega državljanstva sploh ni bilo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi ničnost odločbe Upravne enote Ljubljana št. 213-421/2015, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tožbi kot toženo stranko navedla: „Upravna enota B.“, kar ni v skladu s pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa to ni tako velika napaka, da bi zaradi tega sodišče tožnico pozivalo k popravi tožbe, saj je tožba še vedno dovolj razumljiva. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo notranje zadeve, ker je bil v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt - odločba o zavrnitvi pritožbe). Ker Upravna enota B. kot prvostopenjski organ v tem primeru ne more biti tožena stranka, je sodišče smiselno štelo, da tožnica toži Republiko Slovenijo, zato ni štelo tožbe za tako pomanjkljive, da bi tožnico pozivalo k njeni popravi. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni tožbe posebej vročalo prvostopenjskemu organu, to je Upravni enoti B., ker v tem primeru glede na določilo 17. člena ZUS-1 ne more biti tožena stranka.

9. Prvi odstavek 279. člena ZUP določa, da se odločba izreče za nično, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), če bi se z izvršitvijo lahko povzročilo kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), če je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka), če jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka), če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in če je v njej nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

10. Sodišče se strinja s odločitvijo obeh organov, da pri odločbi Upravne enote B. št. 213-421/2015-6 z dne 9. 6. 2015 ni nobenega izmed naštetih razlogov za ničnost, tudi tistega ne, za katerega obstoj zatrjuje tožnica, to je razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

11. Razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan v primerih, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Ta razlog za ničnost mora biti torej določen v nekem materialnem zakonu, tožnica pa ni navedla, v katerem materialnem zakonu naj bi bil zapisan ta razlog za ničnost odločbe, s katero se je zgolj zavrnila izdaja potrdila, da je določena oseba vpisana v uradno evidenco. Ta razlog za ničnost bi bil podan, če bi bila izkazana kršitev materialnega zakona, kjer bi bilo izrecno določeno, da je takšna odločba nična. Tožnica pa navaja, da če pa taka kršitev v materialnem zakonu ni določena, je pa okoliščina, da se je A.A. zaplenilo premoženje in se mu ga ni vrnilo ter je bil tujec v lastni domovini, po določbah Zakona o denacionalizaciji nična. Vendar se v tem primeru ni zahtevala ničnost odločbe o zaplembi premoženja, ampak ničnost odločbe, kjer je pristojni organ preverjal, ali je določena oseba vpisana v uradno evidenco in ker je ugotovil, da ni, je izdajo potrdila o vpisu v evidenco zavrnil. V postopku o predlogu za izrek ničnosti se ni presojalo, ali je pravni prednik tožnice državljan Republike Slovenije, ampak zgolj to, ali je podan ničnostni razlog pri predhodni ugotovitvi upravnega organa, da ni vpisan v evidenco državljanstva. Prav tako navedba tožnice, da je pravni prednik tožeče stranke po logiki upravnega organa oseba brez državljanstva, kar je v nasprotju s Splošno deklaracijo o človekovih pravic OZN, ni povezano z ugotavljanjem ničnosti odločbe, s katero je bilo zgolj ugotovljeno, da ni vpisan v evidenco državljanstev. Ugotavljanje, ali je določena oseba vpisana v evidenco je drug upravni postopek kot pa ugotavljanje, ali je nekdo državljan določene države. Tudi če tožnica meni, da ni obstajal pravni temelj za odvzem slovenskega državljanstva, to ni povezano z izpodbijano odločbo, kjer se je ugotavljalo, ali je podan razlog za ničnost pri neki drugi odločbi, s katero se je pa ugotavljalo, ali je določena oseba vpisana v evidenci ali pa ne.

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločba o zavrnitvi predloga za ugotovitev ničnosti pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Tožnica je v navedenem upravnem sporu tudi predlagala, naj sodišče izvede glavno obravnavo in zasliši tožnico. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, za kar ima v primeru kot je ta, izrecno pooblastilo v prvem odstavku 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Dejansko stanje pa je bilo v tej zadevi obstoj odločbe Upravne enote B. št. 213-421/2015-6 z dne 9. 6. 2015, za katero je tožeča stranka zahtevala ničnost, obstoj te odločbe pa med strankama ni sporen. Sporna je le pravna presoja, ali pri tej odločbi obstajajo razlogi za ničnost iz 279. člena ZUP ali pa ne, torej je sporna zgolj pravilna uporaba materialnega prava. Iz navedenega razloga v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 za rešitev tega upravnega spora ni bilo potrebno razpisati glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.