Jedro

Tožničino ravnanje je mogoče oceniti kot izzivalno glede na pogoste spore, ki so obstajali med pravdnima strankama. Vendar pa je tožnica toženca izzvala le tako, da ponovno ni zaprla vrat kurilnice. Tožnica ni izzivala z besedami in ni ona začela fizičnega obračuna. Zato je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati več kot 20% prispevka k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da jo je toženec 8.5.1994 s pestjo udaril po nosu, ji razbil očala in zlomil nosno kost ter ji tako povzročil škodo. Od sodišča je zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati 4,500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko in 21.320,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ocenilo, da je tožnica s svojim ravnanjem z 20% prispevala k nastanku škode. Sodišče je tožnici glede na 20% soprispevek prisodilo 941.320,00 SIT odškodnine.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožnica izzivala toženca, ker ponovno ni zaprla vrat kurilnice. Toženec meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in bi moralo ugotoviti večji prispevek tožnice k nastali škodi. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, da toženec z udarcem s pestjo tožnici ni zlomil nosne kosti. Toženec predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo. Revizijsko sodišče je tudi štelo, da tožnica z revizijsko navedbo, da bi sodišče moralo ugotoviti, da toženec tožnici ni zlomil nosne kosti, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve jasno navedlo, da je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnica dobila udarnino in odrgnino nosu in udarnino v predelu prsnice (6. stran sodbe sodišča prve stopnje). Te poškodbe je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo in med njimi ni zloma nosne kosti. Sodišče druge stopnje se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinjalo. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da sodišči prve in druge stopnje torej nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče pa tudi ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo prvega odstavka 192. člena ZOR, ko sta odločili, da je tožnica z 20% sama prispevala k nastanku škode in ima zato pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da so med pravdnima strankama obstajali pogosti spori; - da je tožnica večkrat pustila vrata kurilnice odprta, kar je toženca motilo, ker se je dim iz kurilnice valil v njegovo stanovanje; - da je toženec, ko je videl, da tožnica ni zaprla vrat kurilnice, začel preklinjati in teči po stopnicah navzdol; - da mu je tožnica rekla: "saj tudi vi ne zapirate vrat"; - da je toženec nato pritekel do tožnice in jo s pestjo udaril. Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno ocenilo, da je mogoče tožničino ravnanje oceniti kot izzivalno. Zlasti še glede na pogoste spore, ki so obstajali med pravdnima strankama. Vendar pa je tožnica toženca izzvala le tako, da ponovno ni zaprla vrat kurilnice. Tožnica ni izzivala z besedami in ni ona začela fizičnega obračuna. Zato je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati več kot 20% prispevka k nastanku škode.

Toženec v reviziji ni izpodbijal odločitve sodišč prve in druge stopnje glede višine prisojene odškodnine. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti preizkusilo, ali sta sodišči pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR. Ocenilo je, da sta sodišči tožnici, zlasti glede na ugotovljene spremembe psihičnega stanja in s tem povezane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prisodili pravično odškodnino.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.