Jedro

Glede na to, da je tožnikov pravni prednik na tožnika prenesel izvrševanje vseh lastninskih upravičenj, tožencu pa je bilo to znano in ni imel nobene podlage za dvom o učinkovitosti tega prenosa, je pravilno stališče nižjih sodišč, po katerem je nadomestilo za uporabo tuje stvari upravičen zahtevati tožnik (kljub temu, da v spornem obdobju še ni bil vključen kot lastnik).

Ker je toženec kot (nekdanji) imetnik stanovanjske pravice imel po zakonu pravico skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino, je bil v obdobju, ko najemna pogodba še ni bila sklenjena, okoriščen – posledično pa tožnik prikrajšan – le za tak znesek.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.063.745 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.560,60 SIT od 21. 1. 1998 dalje, od zneska 390.653,20 SIT od 26. 5. 2000 dalje, od zneska 392.796,60 SIT od 24. 5. 2002 dalje in od zneska 199.734,60 SIT od 1. 3. 2005 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 80.560 SIT od 1. 1. 2002 dalje. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Zavzelo je stališče, da za nadomestilo koristi od uporabe po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni potrebno lastništvo nepremičnine, marveč zadošča že imetništvo. V zvezi z višino nadomestila je navedlo, da je bilo sodišče vezano na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju P 31/98, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnikov prednik dolžan s tožencem skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino, in zato tožnikovi ugovori o retroaktivno spremenjenem razmerju lastnine in posesti ter o retroaktivni obremenitvi nepremičnine z bremeni, ki ob denacionalizaciji ni bila obremenjena, niso relevantni.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Kranju P 31/98 (v nadaljevanju sodba ali zadeva P 31/98) izdana v razmerju do K. P. in ne do tožnika in zato tožnika ne veže. Stališče sodišča druge stopnje, da se v to sodbo ne more spuščati in zato tudi ne odgovoriti na pritožbene navedbe o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja, je napačno. Trdi, da je kupil nepremičnino, ki ni bila obremenjena, in da mu zato ne gre pravica do uporabnine le v višini neprofitne najemnine. Sporno stališče sodišča druge stopnje pomeni nezakonito retroaktivno poseganje v lastnino denacionalizacijskega upravičenca in v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom. Tožnik kot kupec nepremičnine brez bremen ne more biti v neenakem položaju z drugimi glede višine uporabnine. V zvezi s tem se sklicuje tudi na pritožbene navedbe z dne 31. 3. 2006. Napačno je tudi stališče sodišča druge stopnje, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 80.560 SIT od 1. 1. 2002 dalje. S tako odločitvijo je tožniku odvzelo pravico do uveljavljanja zavrnjenega dela zahtevka v primeru, če bi v bodoče prišlo do spremembe 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče bi moralo odločiti, da tečejo zamudne obresti od navedenega zneska do 31. 12. 2001. 4. Toženec v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen zahtevati plačilo uporabnine. Iz jezikovne in logične razlage 219. člena ZOR izhaja, da je nadomestilo za neuporabo nepremičnine upravičen zahtevati le lastnik nepremičnine. V obdobju, na katerega se zahtevek nanaša, tj. od 8. 8. 1997 do 2. 4. 2003, ni bil lastnik sporne nepremičnine. Tožnik je razpolagal s pravnim naslovom za pridobitev nepremičnine, vknjižbo lastninske pravice pa je dosegel šele 7. 4. 2005. Da tožnik pred vknjižbo ni bil lastnik sporne nepremičnine, je bilo ugotovljeno tudi v zadevi P 31/98, ki je zaradi tega zavrnilo njegovo legitimacijo za zahtevek po nasprotni tožbi v navedeni zadevi. Čeprav taka ugotovitev ne izhaja iz izreka sodbe, pa imajo najmanj dejansko težo razlogi sodbe. V dveh zadevah namreč ni mogoče različno odločiti o obstoju istega pravnorelevantnega dejstva. Nadalje trdi, da je ugotovitev sodišča, da je bil toženec že 22. 1. 1998 obveščen, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, popolnoma neutemeljena in v nasprotju z materialnim pravom, z dejanskim stanjem in s pravnomočno sodbo P 31/98. Glede na to tožnik ne more biti upravičen do plačila zamudnih obresti. Toženec je imel vso pravico, da zaupa v zemljiškoknjižno stanje. Zgolj kot zanimivost revident še navaja, da je takoj po vknjižbi tožnikove lastninske pravice pozval tožnika, naj mu sporoči naslov, kamor bo nakazoval najemnino, a se tožnik ni odzval. To dejstvo po njegovem potrjuje, da je tožnikov interes v tem postopku zgolj šikaniranje toženca oziroma poskus, da bi s plačili neobstoječih obveznosti oziroma obveznosti, ki nimajo podlage v slovenski zakonodaji in ki jih tožnik ne bi mogel plačati, dosegel izselitev tožnikove družine iz sporne nepremičnine.

5. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Nobena od njiju ni odgovorila na revizijo nasprotne stranke.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Tožnik je s tožbo, vloženo 21. 1. 1998 (in kasneje spremenjeno), od toženca zahteval plačilo nadomestila za uporabo stanovanja za obdobje od 8. 8. 1997 do 2. 4. 2003. Odločitvi sodišč o temelju in o višini tožbenega zahtevka temeljita na naslednjih ugotovitvah: - da se stanovanje, ki ga zaseda toženec, nahaja v zgradbi, ki je bila z denacionalizacijsko odločbo z dne 19. 7. 1995 in 3. 6. 1996 vrnjena sedaj pokojnemu O. D., - da je tožnik glede celotne nepremičnine z dedičem denacionalizacijskega upravičenca K. P. 22. 7. 1997 sklenil kupoprodajno pogodbo, - da je tožnik s sklenitvijo pogodbe prevzel posest nepremičnine in da je prednik prenesel nanj izvrševanje vseh lastninskih upravičenj (K. P., ki se ni strinjal z odločitvijo sodišča, da je on dolžan s tožencem skleniti najemno pogodbo, je v pritožbi v zadevi P 31/98 navedel, da je nepremičnino izročil tožniku, da je ta nastopil tudi posest, in sploh, da je izvrševanje vseh lastninskih upravičenj prenesel nanj; dediča po pokojnem P. sta tožniku priznala, da nepremičnina ne sodi v zapuščino), - da je bila na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe 7. 4. 2005 dovoljena vknjižba lastninske pravice na tožnikovo ime (ker tožnik ni razpolagal z izvirnikom pogodbe, je bil izveden postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, nato pa šele postopek vknjižbe), - da je bil toženec s sklenitvijo pogodbe seznanjen najkasneje ob vložitvi tožbe dne 22. 1. 1998, - da je bil toženec imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v zgradbi, ki stoji na navedeni nepremičnini, - da toženec od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji ni nikomur plačeval najemnine ali druge odmene za uporabo stanovanja, - da je tožnikov prednik po sodbi P 31/98 z dne 4. 10. 2002 dolžan s tožencem skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino.

8. Stališče sodišč, da je tožnik imetnik tuje stvari v pomenu 219. člena ZOR (oziroma 198. člena OZ), je pravilno. Tožnik je ves čas postopka razpolagal s kupoprodajno pogodbo in z zemljiškoknjižnim dovolilom; prodajalec je nanj ob sklenitvi pogodbe prenesel vsa lastninska upravičenja; odsvojiteljevi dediči so v zapuščinskem postopku po odsvojitelju priznali, da nepremičnina ne sodi v njegovo zapuščino. S prenosom vseh lastninskih upravičenj je tožnik pridobil pravico uporabljati nepremičnino, njegov prednik pa je to pravico izgubil. Logična posledica tega dejstva je, da je on – in ne njegov prednik, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik – tisti, ki je prikrajšan zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Nobenih razlogov ni za sklepanje, da vse navedene okoliščine tožencu ne bi bile znane. Obravnavana pravda je bila namreč spočetka del zadeve P 31/98, v kateri so tožnik, toženec in tožnikov pravni prednik poskušali doseči drugačno pravno ureditev stanja, kot je izhajala iz dejstva, da je tožnikov pravni prednik tožencu odsvojil nepremičnino, katere sestavni del je stanovanje, ki ga je tedaj uporabljal toženec. Toženec ni imel nobenega razloga za dvom, da je tožnik tisti, ki je upravičen zahtevati nadomestilo za uporabo nepremičnine. Sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo zato v obravnavanem primeru ne more biti uspešno. Nenazadnje je tožnik pred zaključkom postopka na prvi stopnji dosegel tudi vknjižbo lastninske pravice.

9. Glede na to, da je tožnikov pravni prednik na tožnika prenesel izvrševanje vseh lastninskih upravičenj, tožencu pa je bilo to znano in ni imel nobene podlage za dvom o učinkovitosti tega prenosa, je sporno stališče nižjih sodišč pravilno. Revizijske navedbe o drugačnem stališču sodišča v zadevi P 31/98 ne morejo pripeljati do drugačnega izida. Ne da bi se bilo treba spuščati v presojo, v kakšni meri je bilo sodišče v tej pravdi vezano na ugotovitve v sodbi P 31/98, argument ne vzdrži že zaradi tega, ker ne drži. Tožnikov zahtevek za izpraznitev stanovanja je bil zavrnjen iz dveh samostojnih razlogov: torej ne le iz razloga, ker sodišče tožnika ni štelo za lastnika stanovanja, marveč tudi zato, ker razlogi za neobstoj najemne pogodbe niso bili na strani toženca. Ob strani revizijsko sodišče še dodaja, da toženčeve navedbe o šikanoznem namenu, ki naj bi ga zasledoval tožnik v obravnavani zadevi, lahko sicer predstavljajo njegovo videnje nastalega položaja, vendar pa jim znatno težo odvzema – najbrž tudi zanj nesporna – ugotovitev, da je za uporabo tuje nepremičnine treba plačati nadomestilo, tega pa toženec – po neizpodbijanih ugotovitvah sodb – v obdobju, na katerega se nanaša tožnikov zahtevek, ni plačeval nikomur.

10. Neutemeljeni so nadalje tožnikovi očitki, naslovljeni na odločitev o višini prisojenega nadomestila. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini nadomestila oprlo na ugotovitev, da je bil toženec v spornem obdobju imetnik stanovanjske pravice in da je bil v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) upravičen zahtevati sklenitev najemne pogodbe za najemnino v višini, ki je v predpisih določena za neprofitna stanovanja. Na podlagi teh ugotovitev je zavzelo stališče, da je bil toženec obogaten le v višini neprofitne najemnine. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tožnikovimi očitki, naslovljenimi na to stališče, navedlo, da nanje ne bo odgovorilo, ker je vezano na sodbo P 31/98. 11. Revident ima prav, da je stališče sodišča druge stopnje napačno. Sodišče bi bilo v obravnavani zadevi vezano na sodbo P 31/98, če bi bilo v njej odločeno o predhodnem vprašanju, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi. Obravnavani primer ni tak. V izreku sodbe P 31/98 namreč ni bilo odločeno o predhodnem vprašanju, od katerega bi bila odvisna odločitev v obravnavani zadevi. Gre za situacijo, ko je bila v obeh pravdah odločitev o zahtevku odvisna od razrešitve istega vprašanja, tj. ali je bil toženec ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice, vendar pa to ni bilo vprašanje, o katerem bi bilo v zadevi P 31/98 odločeno v izreku sodbe (tam je bilo odločeno, da je tožnikov pravni prednik dolžan skleniti najemno pogodbo s tožencem za neprofitno najemnino). Ker revident v zvezi s tem ne uveljavlja procesne kršitve, revizijsko sodišče pa na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), se ni treba spuščati v presojo, ali bi navedeno lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe. Z vidika materialnopravne presoje pa tožnikove navedbe o retroaktivnem posegu v njegovo lastnino in (posledični) kršitvi pravice do enakosti pred zakonom niso utemeljene. Njegovemu predniku je bila resda po sklenitvi prodajne pogodbe naložena dolžnost sklenitve najemne pogodbe s tožencem za neprofitno najemnino, vendar pa je ta dolžnost izvirala iz pravnega položaja toženca (v razmerju do lastnika nepremičnine), ki je obstajal ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Glede na to, da je tožnik v razmerju med njegovim prednikom in tožencem vstopil v položaj prednika (anal. s prvim odstavkom 591. člena ZOR), so trditve, da je kupil nepremičnino brez bremen, lahko relevantne le v njegovem razmerju do prednika, ne morejo pa spremeniti položaja toženca. Na njegove trditve, da je bilo nezakonito tudi retroaktivno poseganje v lastnino njegovega prednika, pa glede na to, da gre za neobrazložene očitke, zadošča sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96), s katero so bili vsebinsko enaki očitki že zavrnjeni kot neutemeljeni. Za odločitev o višini uporabnine je ključna ugotovitev, da je bil toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe in v vtoževanem obdobju imetnik stanovanjske pravice, temu dejstvu pa tožnik v reviziji ne oporeka. Ker mu je zakon kot imetniku stanovanjske pravice dal pravico do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino (150. člen SZ), je bil v obdobju, ko najemna pogodba še ni bila sklenjena, okoriščen – posledično pa tožnik prikrajšan – le za tak znesek (in ne za znesek profitne najemnine).

12. Neutemeljen je tudi toženčev očitek, naslovljen na odločitev o pričetku teka zamudnih obresti. Sodišči sta odločitev o tem vezali na ugotovitev, da je bil toženec, kot je sam priznal, najkasneje 22. 1. 1998 seznanjen z dejstvom, da je tožnik s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe postal lastnik nepremičnine. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (arg. iz tretjega odstavka 370. člena ZPP). Materialnopravno gledano je sodišče pravilno povezalo pričetek teka zamudnih obresti z nastankom pravnega položaja, ki tožniku daje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Drugačno toženčevo revizijsko gledišče v zvezi s pričetkom teka obresti temelji na razlogih, s katerimi je utemeljeval neobstoj tožnikove (stvarne) legitimacije, glede teh pa je bilo že zgoraj obrazloženo, da niso utemeljeni.

13. Neutemeljen pa je tudi tožnikov očitek glede omejitve teka obresti. Tožnik je postavil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila glavnice. Zaradi zakonske omejitve teka obresti je sodišče pravilno odločilo, da tečejo le do trenutka, ko so dosegle glavnico. Ostali del zahtevka je pravilno zavrnilo. Z odločitvijo, ki jo predlaga tožnik, sodišče v nasprotju z obveznostjo, ki mu jo nalaga ZPP, ne bi odločilo o celotnem zahtevku.

14. Ker niti zatrjevani razlogi, niti razlogi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče reviziji zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o revizijah vključuje zavrnitev predloga vsake od strank za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).