Jedro

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pogodba o kreditu nična, ker tožeča stranka ni registrirana za dejavnost bank.

Res je, da kreditne pogodbe lahko sklepajo kot kreditodajalci le banke (1065. člen ZOR). Vendar po določilu 106. člena ZOR v primeru, če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe. S kreditno pogodbo in aneksi pa sta pravdni stranki dogovorili višino kredita in rok vračila in obrestno mero. Pogodba s tako vsebino pa ima vse elemente posojilne pogodbe (primerjaj 557. in 558. člen ZOR), ki pa je med gospodarskimi subjekti dopustna. Zato za veljavnost pogodbe ne more biti odločilno, da sta pravdni stranki pogodbo poimenovali kot kreditno (ki je tudi sicer le podvrsta posojilne pogodbe), pač pa njena vsebina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati družbi C., trgovina, storitve in izvedba d.o.o., Ljubljana 2.659.673,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.9.2001 dalje do plačila (2. točka izreka) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep (1. in 2. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je v teku pravdnega postopka tožeča stranka I. dne 21.3.2001 cedirala vtoževano terjatev do tožene stranke cesionarju C. d.o.o.. Po 1. odst. 190. člena ZPP pa odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. V konkretnem primeru to pomeni, da tožeča stranka, čeprav je odtujila svojo terjatev do tožene stranke prevzemniku terjatve družbi C. d.o.o., ostane subjekt dotedanjega procesnopravnega razmerja po izrecni določbi 1. odst. 190. člena ZPP. Od cesije dalje tožeča stranka uveljavlja ne več svojo, ampak tujo (cesionarjevo) materialno pravico. Zato je že iz logične razlage 1. odst. 190. člena ZPP tako spremembo tožbenega zahtevka, naj tožena stranka plača cesionarju in ne tožeči stranki kot cedentu, potrebno obravnavati kot priviligirano objektivno spremembo tožbe. Nobenega razloga v taki situaciji ni, da tožena stranka ne bi mogla uveljavljati v tem postopku ugovorov, ki jih ima zoper cesionarja. Pritrditi pa je na tem mestu pritožbi, da je tožeča stranka samo spremenila tožbeni predlog, ne pa tudi tožeče stranke in je prvostopenjsko sodišče v uvodu izpodbijane sodbe napačno označilo cesionarja vtoževane in nanj cedirane terjatve kot tožečo stranko. Do subjektivne spremembe tožbe na strani tožnika namreč ni prišlo, saj je nobena od strank ni predlagala, za tako spremembo pa tudi ni bilo pogojev, določenih v 2. odst. 190. člena ZPP. Vendar v uvodu izpodbijane sodbe napačna označba tožeče stranke ni in niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP).

Ves čas se je udeleževala postopka tožeča stranka I., njej oziroma njeni pooblaščenki je bila tudi vročena sodba, kot tudi pritožba tožene stranke v odgovor, izrek sodbe pa glede na objektivno spremembo tožbe pravilno nalaga toženi stranki, naj vtoževano terjatev plača cesionarju C., trgovina, storitve in izvedba d.o.o., Ljubljana.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pogodba o kreditu nična, ker tožeča stranka ni registrirana za dejavnost bank.

Res je, da kreditne pogodbe lahko sklepajo kot kreditodajalci le banke (1065. člen ZOR). Vendar po določilu 106. člena ZOR v primeru, če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe. S kreditno pogodbo in aneksi pa sta pravdni stranki dogovorili višino kredita in rok vračila in obrestno mero. Pogodba s tako vsebino pa ima vse elemente posojilne pogodbe (primerjaj 557. in 558. člen ZOR), ki pa je med gospodarskimi subjekti dopustna. Zato za veljavnost pogodbe ne more biti odločilno, da sta pravdni stranki pogodbo poimenovali kot kreditno (ki je tudi sicer le podvrsta posojilne pogodbe), pač pa njena vsebina.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni bila upravičena obračunavati tudi obresti po obrestni meri TOM + 10%, saj je bila taka obrestna mera med pogodbenima strankama dogovorjena, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Dogovor o obrestni meri pa je dopusten tudi po 1. odst. 558. člena ZOR. Ker pa tako dogovorjena obrestna mera ne presega predpisane obrestne mere zamudnih obresti po tedaj veljavnem Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, takega dogovora po 6. členu citiranega zakona ni mogoče šteti za oderuško pogodbo. Nobenega razloga zato ni, da tožeči stranki ne bi šle tudi pogodbene obresti v višini TOM + 10%.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).