Jedro

Trajanje začasnosti v smislu začasno znatno zmanjšane zmožnosti za delo kot zakonskega znaka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni konstitutivni znak kaznivega dejanja, temveč zgolj posredna okoliščina, na podlagi katere sodišče sklepa na njeno začasnost v odnosu na trajnost posledice - zato nadaljnja konkretizacija v opisu kaznivega dejanja ni potrebna oziroma nujna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil V.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojeni je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh zakonskih razlogov" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo "spremeni, obtožbo zavrne in postopek ustavi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje."

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je mnenja, da gre v jedru zahteve v resnici za očitek, da je sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V načelu pa meni, da mora biti vsak abstraktni element iz dejanskega stanu kaznivega dejanja konkretiziran v opisu kaznivega dejanja v sodbi. To ne pomeni, da je treba v konkretnem primeru ponoviti enega izmed abstraktnih kriterijev za hudo telesno poškodbo, temveč da je v opisu kaznivega dejanja pač treba povedati, koliko časa je bila oškodovankina zmožnost za delo znatno zmanjšana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnik uveljavlja "napačno uporabo kazenskega zakona". Izreku sodbe očita, da je "nesklepčen", ker zgolj prepiše zakonsko normo in ne konkretizira zakonskega znaka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, to je "zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana", kar naj bi bilo po mnenju vložnika tudi v nasprotju z načelom določnosti. Trdi, da mora izrek obtožbe in posledično sodbe skladno z drugim odstavkom 269. člena ZKP vsebovati opis kaznivega dejanja iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki in nasprotuje stališču višjega sodišča, da glede trajanja posledice zadostuje navedba abstraktnih kriterijev.

7. Načelo zakonitosti kot osnovno izhodišče pri uporabi kazenskopravne represije od zakonodajalca in uporabnika terja, da je zakon, ki določeno dejanje opredeljuje kot kaznivo, določen, jasen in predvidljiv (lex certa), tako da storilec v naprej ve, kaj je dovoljeno in kaj ne. Zato je pomembno, da opis kaznivega dejanja (v sodbi, obtožbi, sklepu o preiskavi itd.) obsega vse prvine (elemente) posameznega kaznivega dejanja. Sodna praksa je ustaljena in enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je seveda to mogoče in smiselno. Ker zakon ne določa načina sestavljanja opisa kaznivega dejanja, se v praksi uporabljajo različne tehnike; najpogosteje ta, da se v njem prepletajo prvine abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu in konkretnega dejanskega stanju (življenjskega primera). Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V takem primeru pomeni v opis vključen zakonski znak tudi že del opisa (konkretizacijo) dejanskega stanu. Ob tem je treba dodati, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih sodišče sklepa na obstoj teh dejstev.

8. Ena od značilnosti skupine kaznivih dejanj iz poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki imajo za posledico telesno poškodbo oziroma okvaro zdravja poškodovanca (kazniva dejanja lahke, hude in posebno hude telesne poškodbe iz členov 133. do 135. KZ) je ta, da so v okviru posameznih inkriminacij opisno in alternativno naštete posledice storilčevega ravnanja na telesu oziroma zdravju žrtve, ki služijo kot kriteriji za opredelitev (in hkrati razmejitev) posameznih kaznivih dejanj kot kaznivo dejanje lahke, hude ali posebno hude telesne poškodbe. Med temi posledicami je navedena tudi poškodovančeva (ne)zmožnost za delo, in sicer pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe kot "začasno zmanjšana zmožnost za delo", pri obravnavanem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe pa kot "začasno znatno zmanjšana zmožnost za delo."

9. Pojem začasnosti (v okviru obravnavane in tudi ostalih posledic, pri katerih je poudarjena njihova začasnost) ni časovno omejen; traja od nastanka poškodbe pa vse do točke, ko se ugotovi trajnost neke posledice. Trajanje začasnosti oziroma časovna opredelitev trajanja posledice torej ni konstitutivni znak kaznivega dejanja, je zgolj posredna okoliščina, na podlagi katere sodišče ugotavlja in sklepa na njeno začasnost v odnosu na trajnost posledice. Glede na navedeno je zato pravilno stališče (kot ga zastopa v svoji odločbi tudi pritožbeno sodišče), da je s konkretnim opisom telesne poškodbe ter s povzetkom zakonskega besedila, da je bila zaradi te poškodbe poškodovančeva zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, ta zakonski znak dovolj določno opredeljen in da zato njegova nadaljnja konkretizacija (začasnosti, trajnosti) v opisu ni potrebna oziroma nujna. S tem pa ne gre zanikati, da ni možna ali včasih morda tudi koristna z vidika obrambe. Dejstva in okoliščine (indici), ki so podlaga za sklepanje o obstoju tega zakonskega znaka torej ne sodijo v opis kaznivega dejanja, kot meni vložnik zahteve, temveč v obrazložitev odločbe (podobno kot na primer dejstva in okoliščine v zvezi z ugotavljanjem naklepa in malomarnosti, s katerimi sodišče dokazuje vsebino storilčeve zavesti in volje). Podobno stališče v zvezi s konkretizacijo opisa (čeprav v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ) je Vrhovno sodišče zavzelo tudi že v odločbah I Ips 150/2004 z dne 4.11.2004, I Ips 392/2004 z dne 18.4.2005 in I Ips 157/2004 z dne 23.9.2004 in v obravnavanem primeru ne vidi razlogov za spremembo takšne ustaljene sodne prakse.

10. V konkretnem primeru je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je V.V. oškodovanko hudo telesno poškodoval s tem, da jo je "z rokama dvakrat močno porinil v približno 1 m oddaljeno steno, enkrat v predel prsnice", pri čemer je zadobila udarnino prsnega koša pod obema lopaticama, zlom prsnice in udarnino leve rame, zaradi česar je bila poškodovankina zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana. V obrazložitvi pa pravnomočna sodba ugotavlja, pri čemer se opira tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je bila oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana od dogodka 7.12.2002 pa vse do 11.1.2003, dokler je bila na bolniški, kot tudi, da je bila njena zmožnost za delo znatno zmanjšana tako zaradi njene potrebe po mirovanju in počitku zaradi tega, da se zaraste zlom prsnice, kot tudi zaradi bolečin. Na podlagi navedenega je moč ugotoviti, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je oškodovankina poškodba v opisu dejanja dovolj določno opredeljena oziroma konkretizirana in omogoča tako sklepanje o obstoju kaznivega dejanja kot tudi uresničevanje obsojenčeve pravice do obrambe.

11. Vrhovno sodišče tudi ne vidi "nejasnosti" v izreku prvostopenjske sodbe (glede okoliščin, kolikokrat je obsojeni oškodovanko porinil v steno, dvakrat ali trikrat). Že pritožbeno sodišče je ta ugovor pritožnika z razlogi zavrnilo kot neutemeljen, saj iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da je obsojeni oškodovanko z rokama porinil dvakrat, od tega enkrat v predel prsnice.

12. Z ostalimi obširnimi navedbami in očitki vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč povsem neprikritno graja ugotovljeno dejansko stanje, ki da je zmotno in pomanjkljivo ugotovljeno. Iz tega razloga pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato Vrhovno sodišče ni preizkušalo utemeljenosti očitkov zahteve, da ni podan zakonski znak kaznivega dejanja "začasno zmanjšana zmožnost za delo" oškodovanke, navedb v zvezi z načinom nastanka poškodbe in presoje verodostojnosti oškodovanke ter zanikanja ugotovitve pravnomočne sodbe o naklepnem ravnanju obsojenca, ki je po mnenju vložnika brez dejanske podlage.

13. Ker po navedenem kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek tega postopka bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.