Jedro

Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženki že plačal več kot je od nje prejel (toženka ne prereka trditev, da je tožnik prejel 50.763,59 EUR, in ji do 30. 11. 2023 plačal 71.348,91 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je kot kreditojemalec s toženko v letu 2007 sklenil kreditno pogodbo, na podlagi katere mu je toženka dala kredit v višini 83.100,00 CHF, ki se ga je tožnik zavezal vrniti v CHF (v evrski protivrednosti) v 240 zaporednih obrokih. S tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, izbris hipoteke ter plačilo domnevno preplačanega zneska kredita (20.585,32 EUR). Skupaj s tožbo je predlagal tudi zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 3. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočne odločitve o zahtevku, tožniku odložilo, toženki pa prepovedalo od njega zahtevati plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi ter da se ta odlog vpiše v centralni register SISBON. Toženki je prepovedalo, da bi v času trajanja te začasne odredbe zaradi neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe, odstopila od kreditne pogodbe ali v centralni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe. Za primer kršitve prepovedi je določilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zastaranju kondikcijskega zahtevka. Trdi, da je bilo sklepanje kreditov v CHF v času sklenitve sporne pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZPotK2 (v 9. točki prvega odstavka 7. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena). Vsebina valutne klavzule temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah, ki so skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive3 izključene s področja njene veljavnosti in uporabe.

Toženka je trdila, da je tožniku pojasnila, da prevzema valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti) in ga opozorila, da bodočega gibanja tečaja ni mogoče predvideti, ter da mu ni dajala zagotovil glede bodočega gibanja tečaja. Toženka je predlagala zaslišanje priče A. A. Z neizvedbo dokaza je sodišče kršilo njeno pravico do izjave.

V času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK ni določal takšnega obsega pojasnilne dolžnosti, kot jo sedaj, 15 let kasneje, od toženke zahteva sodišče. Takšnega obsega pojasnilne dolžnosti ne določa niti trenutno veljavni ZPotK-24. Tudi ESČP v svoji praksi izpostavlja, da je pravna predvidljivost ena ključnih zahtev načela zakonitosti. Sodišča morebitne zamude zakonodajalca ne morejo sanirati na način, da dajejo predpisom razlago, ki je glede na kasnejše, v času sklenitve pogodbe nepredvidljive dogodke, naklonjena eni od pogodbenih strank. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" oziroma na "črn scenarij" izhaja iz Priporočil ESRB iz leta 2011, ki jih SEU le omeni, ne povzame pa v izreku svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive. Priporočila ESRB so bila sprejeta z učinkom za naprej, ne z učinkom za nazaj. Prepoved retroaktivnosti zavezuje tudi sodišče, ne le zakonodajalca. Pojmov "zelo velika depreciacija" in "črni scenarij" ne definira noben predpis. Če bi sodišče pojma retroaktivno napolnjevalo, bi kršilo načelo pravne varnosti.

Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le takrat, kadar grozi nastanek sile ali težko nadomestljive škode. Ni jasno, na kakšni podlagi je ocenilo, da toženka z začasno odredbo ne bi utrpela hujših posledic kot bi tožniku grozile brez začasne odredbe. Pavšalno je navedlo, da naj bi bila z vložitvijo tožbe povezana tudi dodatna odrekanja ter psihične in druge obremenitve tožnika, česar pa slednji v predlogu ni specificiral, kaj šele izkazal. Ugotovitev, da je toženka finančna institucija, ne zadošča. Če tožnik v pravdi ne bi uspel, bi moral toženki plačati zapadle anuitete v enkratnem znesku. Ker tega ne bi zmogel, bi morala toženka odstopiti od pogodbe in sprožiti izvršilni postopek. Nobenih zagotovil ni, da bi se v njem uspela poplačati, saj gre praviloma za dolgotrajne postopke, v katerih so nepremičnine pogosto prodane pod tržno vrednostjo.

Nepravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik že preplačal glavnico kredita. Z vidika dokončnega odplačila kredita so meritorne le vrednosti v CHF. Tožnik dolguje še glavnico v višini 16.963,98 CHF. V primeru ničnosti bi bil tožnik dolžan toženki povrniti koristi od uporabljenega denarja, kar potrjuje toženkino trditev, da tožnik ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti.

Sodišče se je na sodbo C-287/22 sklicevalo mimo določb ZIZ5. Neposredna uporaba sodb SEU ni dopustna. Tožnik ni dokazal možnosti odprave posledic izdane začasne odredbe.

4.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Ker je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do toženkinih navedb o zastaranju kondikcijskega (denarnega) zahtevka.

8.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF6, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ7, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

9.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnika, da ni bil opozorjen na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb. Ugotovilo je, da iz toženkinih ugovornih navedb ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanj znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosil. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve: tožnik je bil pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe opozorjen na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnik kot povprečni potrošnik, ki prejema dohodke v EUR, ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje toženka, saj na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila, potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ne podpisana pisna izjava o seznanjenosti z valutnim tveganjem ne opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.8

10.Na pravilnost izpodbijane presoje ne vplivajo pritožbene trditve, da toženka ni mogla predvideti gibanja menjalnih tečajev in da zato tožniku ni dajala zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tečaja. Četudi so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati),9 je pomembno njeno zavedanje o tveganosti pogodbenega pogoja. Opozorilo na tveganje tako ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. ZPotK je specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK.10 Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.11 Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio12 (že od njenega začetka). V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer.13 Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.14 Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na "črni scenarij"15 pa je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu.16

12.Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izključuje dejstvo, da dogovor o valuti posojila temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah.17 Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive v slovenski pravni red ni bila implementirana. ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na zakonsko določbo. Četudi je imel pogodbeni pogoj (kredit v CHF) v sporni kreditni pogodbi dovoljeno vsebino, je lahko nepošten.

13.Odločitev, da v tej fazi postopka (še) ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem predlagane priče, temelji na ugotovitvi, da že iz toženkinih trditev ne izhaja, da bi tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja z začasno odredbo dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti,18 s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženka v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšana.

14.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta pogoja pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,19 (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,20 in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.21

15.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženki že plačal več kot je od nje prejel (toženka ne prereka trditev, da je tožnik prejel 50.763,59 EUR, in ji do 30. 11. 2023 plačal 71.348,91 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.22 Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).23 Ni verjetno izkazano, da bi tožnik toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe dolgoval nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

16.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.24 Sodišče prve stopnje je opravilo presojo tudi glede 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, ki ji pritožba nasprotuje, zato pritožbeno sodišče obrobno odgovarja še na te pritožbene očitke.

17.Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki ima terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini v lasti tožnika in ki ji začasen odlog plačevanja glede na obseg njenega finančnega kapitala ne bo povzročil večjih finančnih izgub. Ob sklenitvi sporne pogodbe je toženkina terjatev znašala 83.100,00 CHF, zato se (v odsotnosti trditev o tem, da se je vrednost nepremičnine zmanjšala) zdi malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo preostanka terjatve, ki po toženkini navedbi znaša še 16.963,98 CHF.

18.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

19.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami

3Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

4Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/2016, s spremembami in dopolnitvami.

5Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

6Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.

7Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

8Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.

9Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

10Glej sklep II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve

11Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.

12Glej odločbo Up-14/21-30, opomba 102.

13Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

14Glej sodbo II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.

15Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

16Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”

17Da gre za napačno stališče, je Vrhovno sodišče izčrpno obrazložilo v sklepu II Ips 37/2023 (9. - 27. točka obrazložitve).

18Dokazni standard verjetnosti je izpolnjen, kadar so razlogi v prid resničnosti nekega pravno odločilnega dejstva močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti.

19Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

20Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

21Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

22Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.

23O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe.

24Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.