Jedro

Če tožena stranka sama razveljavi (svoj) sklep o omejitvi gibanja, čeprav po vložitvi tožbe, sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 2. 7. 2009 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce ... do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 1. 7. 2009 do dne 1. 10. 2009. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 51. in 3. alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007). Sodišče prve stopnje je tožnika tudi oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Iz zapisnika tožene stranke z dne 13. 7. 2009 namreč izhaja, da je bil tožnik seznanjen, da je tožena stranka razveljavila ukrep o omejitvi gibanja, ker je predložil osebno izkaznico s trajno veljavnostjo. Tožnik je bil tudi seznanjen, da bo pisni odpravek sklepa o prenehanju omejitve gibanja izdan v roku 48 ur. Trditev tožnika na glavni obravnavi, da ni bil seznanjen, da se mu razveljavlja ukrep omejitve gibanja, nima opore v upravnih spisih, saj je navedeni zapisnik z dne 13. 7. 2009 podpisal. Dejstvo, da tožniku gibanje ni več omejeno na prostore Centra za tujce v ... ter da se sedaj nahaja v Azilnem domu v ..., kjer mu gibanje ni omejeno, pomeni, da se ukrep o omejitvi gibanja, določen s sklepom, ki ga s tožbo izpodbija, ne izvaja več. Zato nima več pravnega interesa za odpravo sklepa, s katerim mu je tožena stranka omejila gibanje. Tožnik je v tožbi sicer zatrjeval tudi kršitev ustavnih pravic iz 19., 25. in 32. člena Ustave RS – URS, vendar je v obravnavani zadevi vložil izpodbojno tožbo zaradi odprave upravnega akta na podlagi 1. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in ne tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). V tožbi, s katero se zahteva ugotovitev nezakonitega posega z dejanjem, mora tožbena naracija obsegati tudi navedbe glede dejanja, s katerimi je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika in dokaze ter ustrezen tožbeni predlog (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). Tožnik je v tožbi zahteval samo, da se izpodbijani sklep odpravi. Sodišče zato zatrjevanih kršitev ni presojalo.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je v času vložitve tožbe omejitev gibanja še izvrševala. Šele dne 13. 7. 2009 je bil prepeljan v Azilni dom v ... Zatrjuje, da ima še vedno pravni interes za tožbo, saj bi v primeru, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, pomenilo, da ni bilo pravne podlage za omejitev gibanja in da je bilo nezakonito poseženo v njegovo pravico do osebne svobode. Tožnik bi na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika pridobil odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da mora vsakdo, ki je v upravnem sporu zahteval varstvo vseh pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku). V obravnavanem primeru je bil tožnik že 13. 7. 2009 seznanjen, da je tožena stranka razveljavila ukrep omejitve gibanja in da bo zaradi tega tudi preseljen v Azilni dom v ... ter da mu bo pisni odpravek sklepa o razveljavitvi omejitve gibanja izdan v roku 48 ur, kar je razvidno iz zapisnika z dne 13. 7. 2009. Sklep o razveljavitvi izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja je bil nato res izdan dne 14. 7. 2009. Tudi tožeča stranka sama v pritožbi niti ne zanika odprave omejitve gibanja.

7. Tožniku je torej omejitev gibanja prenehala, izpodbijani sklep je bil razveljavljen, zato so prenehali njegovi pravni učinki. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje postopka v upravnem sporu, v obravnavanem primeru pa ob odločanju prvostopnega sodišča ni bil izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti v obravnavanem primeru ne bi izboljšal pritožnikovega pravnega položaja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnik vložil izpodbojno tožbo, zaradi odprave upravnega akta in ne tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Nadaljevanje upravnega spora, ko tožena stranka že sama razveljavi izpodbijani sklep, pa v primeru tožbe zaradi odprave upravnega akta (samo zato da bi tožnik eventualno pridobil temelj za odškodninski zahtevek) na podlagi določb ZUS-1 ni možno.

8. Ker je bil tožnik že z izpodbijanim sklepom oproščen plačila sodnih taks, pritožbeno sodišče o njegovem ponovnem predlogu za oprostitev ni odločalo.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).