Jedro

Morebitni strah za izid zdravljenja poškodb, kot sta udarnina levega ramena in leve strani prsnega koša, v nobenem primeru ne predstavlja objektivne podlage za uvrstitev tovrstne škode med pravno priznane škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (drugi odstavek pod 1. točko izreka prvostopne odločbe) za izpodbijani znesek 500.000,00 SIT s pripadki ter glede odločitve o pravdnih stroških (3. točka izreka prvostopne odločbe) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo med ostalim o zahtevku tožnice glede plačila odškodnine za negmotno škodo, ki ji jo je povzročil zavarovanec tožene stranke v prometni nesreči dne 22.5.1995 in sicer tako, da je toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 100.000,00 SIT (ki predstavlja tožnici priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) s pripadki (prvi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe), medtem ko je v presežku (do terjanega zneska 1,000.000,00 SIT odškodnine za to obliko negmotne škode ter celotni terjani znesek 400.000,00 SIT odkodnine za strah in celotni terjani znesek 2,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skupno torej za znesek 3.300.000,00 SIT s pripadki) tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek pod 1. točko izreka prvostopne odločbe). O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da jih pravdni stranki trpita vsaka svoje (3. točka izreka prvostopne odločbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo.

Izpodbija jo v zavrnlnem delu za znesek 500.000,00 SIT s pripadki in posledično v delu odločitve o pravdnih stroških, pri čemer uveljavlja kot pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ji je prisodilo prenizko odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - in to za znesek 400.000,00 SIT ter da je zmotno zavrnilo njen zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odkodnine za strah v znesku 100.000,00 SIT. Meni, da prvostopna odločitev o odškodnini za telesne bolečine ni v skladu s trajanjem le-teh glede na njeno izpovedbo in da ni usklajena s sodno prakso, v zvezi z zahtevano odškodnino za strah pa navaja, da je bil dolgotrajen in upravičen, četudi nekoliko povezan s še drugimi težavami, kar tožnico po njenem mnenju upravičuje do odškodnine tudi za to obliko negmotne škode vsaj v višini v pritožbenem postopku še terjanega zneska 100.000,00 SIT. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela prvostopne sodbe se je pritožbeno sodišče omejilo na vrednotenje le tiste negmotne škode tožnice, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje edina izvira iz škodnega dogodka z dne 22.5.1995. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o razmejitvi med posledicami poškodb, ki jih je tožnica pretrpela v prometni nesreči dne 22.5.1995 (udarnina levega ramena in leve strani prsnega koša) in njenimi težavami, ki so posledica degenerativne bolezni lokomotornega aparata, imajo oporo v mnenju izvedenca ortopeda in jih tožnica v pritožbi niti ne izpodbija. Zato je v zvezi z odškodino za telesne bolečine neupoštevno tožničino sklicevanje v pritožbi na njeno izpovedbo o trajanju telesnih bolečin, saj je v razlogih izpodbijane sodbe tudi ta del tožničine izpovedbe (o bolečinah, ki še trajajo) ocenjen kot tak, ki ga spričo mnenja izvedenca ni mogoče spraviti v vzročno zvezo s poškodbami tožnice iz prometne nesreče dne 22.5.1995. Ugotovljena intenziteta in trajanje telesnih bolečin, ki so bile posledica v prometni nesreči pretrpljenih poškodb, pa tožnice ne upravičujejo do višje odškodnine za to obliko negmotne škode od tiste, ki ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Upoštevaje pravkar povzeto razmejitev pa tožnica tudi ni upravičena do odškodnine za strah, saj morebitni strah za izid zdravljenja poškodb, kot sta udarnina levega ramena in leve strani prsnega koša, v nobenem primeru ne predstavlja objektivne podlage za uvrstitev tovrstne škode med pravno priznane škode. Pravno priznana škoda pa tudi ni t.i. primarni strah, ki ga je tožnica glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje pretrpela ob samem škodnem dogodku.

Prvostopno odločitev o pravdnih stroških izpodbija tožnica le v povezavi z izpodbijanjem odločitve o glavni stvari, sicer pa ima prvostopna odločitev o pravdnih stroških oporo v določbi drugega odstavka 154. člena ob izdaji prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 in z njo materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožnici.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.