Jedro

Za odločitev v sporni zadevi je bistveno dejstvo, da ne gre za nastanek invalidnosti, kajti tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti že od spornega dne dalje. Z odločbo je bila tožniku tudi že priznana pravica do nadomestila za invalidnost, le izplačevanje tega nadomestila je bilo kasneje ustavljeno. Ni pa izgubil same pravice, ki mu je bila s pravnomočno odločbo že priznana. V tem primeru pa ni več odločilen rok 30 dni po izdaji dokončne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Kasnejša prijava na Zavodu RS za zaposlovanje lahko vpliva le na čas, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka) se zavrne.

II. Pritožbi zoper II. točko sodbe se ugodi in se navedena točka spremeni tako, da glasi: "II. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in št. ... z dne 11. 1. 2017. Tožena stranka je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in nadaljnjem izplačevanju nadomestila za invalidnost."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu: - da se uradno prekliče nezakonito ravnanje, sankcionira vpletene tožene stranke zaradi izrabe zakonodaje in podtikanje drugim v reševanje ter sočasno oviranje dokazovanja in - da se na novo uredijo omejitve v sodbi V Ps 389/2011 in spremeni vzrok invalidnosti v poklicno bolezen (I. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in odločba št. ... z dne 11. 1. 2017 in da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost (II. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je sodišče odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka oziroma je pavšalno obravnavalo primer. Pritožba je dana zaradi kršenja človekovih pravic in onemogočanja učinkovitega sodnega varstva. Tožnik se ne strinja s sklicevanjem na zastaralne roke ter glede pogojev za pridobitev denarnih sredstev torej, da bi denarno nadomestilo prejel le, če bi se pravočasno prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožena stranka je napisala neresnične navedbe in sicer, da naj bi invalidska komisija 15. 3. 2007 podala pozitivno mnenje za 8-urno sedeče delo brez prilagoditve delovnega mesta. Delovno mesto administrator je bilo neprimerno glede na opis, kot ga je priložil delodajalec. Če bi tožena stranka vsaj pristopila k ugotovitvi, kaj je tožnik delal pred nastankom invalidnosti, sploh ne bi prišlo do spora. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe (I. točka izreka izpodbijane sodne odločbe) razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno odločilo. Bistvo spora pred socialnim sodiščem je presoja dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1 v prvem odstavku 63. člena namreč določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Tožba se lahko vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Po preteku tega roka upravna odločba postane pravnomočna. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se uradno prekliče nezakonito ravnanje, sankcionira vpletene stranke zaradi izrabe zakonodaje in podtikanje drugim v reševanje ter sočasno oviranje dokazovanja utemeljeno zavrglo, saj niso izpolnjeni pogoji po že citiranem 63. členu v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1. Utemeljeno je zavrglo tožbo tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek, da sodišče na novo uredi omejitve v sodbi V Ps 389/2011 ter da spremeni vzrok invalidnosti v poklicno bolezen. Navedena sodba je namreč postala pravnomočna in sodišče prve stopnje v novem sojenju ni imelo nobene pravne podlage, da bi posegalo v pravnomočno odločitev tako glede priznanih omejitev, kot tudi glede vzroka nastanka invalidnosti.

5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zoper sklep o zavrženju dela tožbe (I. točka izpodbijane sodne odločbe), na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo navedeni sklep sodišča prve stopnje.

6. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do denarnega nadomestila za invalidnost. V tem primeru je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenih dejstvih zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 15. 2. 2017 zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 1. 2017. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila za invalidnost. Razlog za nepriznanje te pravice je bila ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na Zavod RS za zaposlovanje prijavil 27. 11. 2015 in da je pri tem zamudil 30-dnevni rok za prijavo na omenjenem zavodu, kot mu je bil določen z odločbo z dne 10. 1. 2011. Tako odločitev pa je potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3, ki ga je potrebno uporabiti pri presoji predmetne zadeve upoštevaje, da je podlaga za odločitev dokončna in izvršljiva odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2011 in da je tožena stranka upoštevaje omenjeno odločbo po uradni dolžnosti odločala o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v 97. členu ureja zaposlovanje brezposelnih delovnih invalidov. Določeno je, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Bistveno enako je določeno tudi v 88. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4. 9. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila pravica do denarnega nadomestila za invalidnost tožniku že priznana z odločbo št. ... z dne 18. 6. 2007 in sicer za čas od 1. 12. 2006 dalje. Z odločbo št. ... z dne 5. 2. 2009, ki je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 28. 4. 2009 je bilo s 26. 1. 2009 ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost, to pa iz razloga, ker je tožniku s 26. 1. 2009 prenehalo delovno razmerje. Z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2010 je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami in sicer za čas od 1. 7. 2010 dalje. Iz izreka navedene odločbe izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožnik je bil napoten, da se je dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 10. 1. 2011, odločitev tožene stranke pa je bila potrjena tudi s sodbo sodišča opr. št. V Ps 389/2011 z dne 24. 9. 2013 in Psp 546/2013 z dne 27. 3. 2014. 10. Za odločitev v sporni zadevi je bistveno dejstvo, da ne gre za nastanek invalidnosti, kajti tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti že od 22. 2. 2006 dalje. Z že citirano odločbo je bila tožniku tudi že priznana pravica do nadomestila za invalidnost, le izplačevanje tega nadomestila je bilo kasneje ustavljeno. Ni pa izgubil same pravice, ki mu je bila s pravnomočno odločbo že priznana. V tem primeru pa ni več odločilen rok 30 dni po izdaji dokončne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Kasnejša prijava na Zavodu RS za zaposlovanje lahko vpliva le na čas, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost. 11. Glede uporabe 97. člena ZPIZ-1 se je izrekla tudi že sodna praksa.5 V sodbi VIII Ips 263/2015 z dne 22. 12. 2015 Vrhovno sodišče RS poudarja, da ker je bila pravica do delne invalidske pokojnine (po mnenju pritožbenega sodišča enako to velja tudi za pravico do nadomestila za invalidnost) že pridobljena, kasnejše prenehanje delovnega razmerja ne more povzročiti izgube pravice do delne pokojnine na podlagi določbe 97. člena ZPIZ-1. Ta določba je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovanec, ki prvič pridobijo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili (in v predmetni zadevi je tožnik pravico do nadomestila za invalidnost že pridobil), ta določba zanje ni več uporabljiva. Z drugačno razlago se posega v že pridobljene pravice. V omenjeni zadevi gre sicer za vprašanje prenehanja delovnega razmerja in nepravočasne prijave v evidenco brezposelnih oseb. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi v primeru, ko gre za spremembo v stanju invalidnosti. Tožnik je bil namreč že invalid in tudi že ima priznano pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru kasnejših sprememb pa mu ni mogoče odreči izplačevanja že priznanega nadomestila za invalidnost s sklicevanjem na zamudo 30-dnevnega roka določenega v 97. členu ZPIZ-1. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodne odločbe tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in št. ... z dne 11. 1. 2017. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 je toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in nadaljnjem izplačevanju nadomestila za invalidnost. 1 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Glej Psp 535/2014 z dne 18. 12. 2014, Psp 235/2015 z dne 7. 7. 2015 in pa sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 263/2015 z dne 22. 12. 2015.