Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi odklonitve prehoda k delodajalcu prevzemniku, ter o plačilu nekaterih denarnih terjatev (iz naslova nadur, neizkoriščenega dopusta za leti 2019 in 2020 ter regresa za leto 2020). Po ugotovitvi, da je tožnik dejansko odklonil prehod k delodajalcu prevzemniku, ter da zanj zaradi omejitev v zvezi z invalidnostjo III. kategorije toženka ni imela prostega delovnega mesta, za katerega bi izpolnjeval pogoje, je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, tožbeni zahtevek pa pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2020 ter priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 21. 2. do 31. 5. 2020 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela v višini 237,12 EUR bruto, odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 v znesku 665,00 EUR ter regres za leto 2020 v znesku 391,91 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 12.805,50 EUR ter podrednega za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v znesku 12.805,50 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka 831,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da o pravnih posledicah iz 6. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni bil pravilno in pravočasno obveščen, saj ga toženka ni opozorila, do kdaj mora aneks podpisati, niti da je odklonitev podpisa aneksa razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez pravice do odpravnine in brez pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Meni, da mu zaradi pomanjkljivega načina obveščanja ni bila dana možnost odločiti se o prehodu k drugemu delodajalcu, saj ni vedel niti ni mogel vedeti, da bo nastopil odpovedni razlog, če aneksa do 5. 2. 2020 ne bo podpisal. Zatrjuje, da mu tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora po 85. členu ZDR-1 niti ni ravnala skladno z določbo 76. člena ZDR glede obveščanja o prenosu. Meni, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor. Navaja, da tožena stranka ni izkazala, da mu je vročila obvestilo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev (B 2). Trdi, da obvestila ni dobil ter da se je sestanka 21. 1. 2020 udeležil, čeprav nanj ni bil povabljen in ni vedel za njegov namen. Sodišču prve stopnje očita, da ni preverjalo, ali je bil spoštovan 76. člen ZDR-1 v zvezi z obveščanjem sindikata o prenosu. Ponavlja svoje trditve v zvezi s sestankom z dne 21. 1. 2020, na katerem so se po njegovem prepričanju pogovarjali le, da namerava toženka odpuščati in premeščati delavce, ter brali anekse, ni pa bilo končne odločitve, da tožnik preide k novemu delodajalcu, zapisnik se ni pisal. Poudarja, da je po navedenem sestanku prejel aneks v vratarnico brez pojasnil ali sprejemnega dopisa, samo z listkom, naj dva izvoda vrne, iz njega pa ne izhaja rok za vrnitev podpisanih izvodov niti posledice nepodpisa. Ponavlja, da je glede na vse navedeno štel, da gre pri vsej zadevi zgolj za pogajanja. Sklicuje se na preteklo izkušnjo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je štel, da aneks še ni dokončen, pričakoval je pravni poduk. Navaja, da ni vedel, kdaj naj bi prišlo do prenosa delavcev, niti mu nihče od sodelavcev ali sindikalistov ni pojasnil posledic nepodpisa aneksa. Pove, da o sestanku z A.A. 22. 1. 2020 ni bil obveščen. Navaja izpovedi prič (B.B., C.C., D.D., E.E.) ter ponavlja, da na podlagi njihovih izpovedi izhaja, da toženka ni uspela dokazati, da bi odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, da mu je bil izročen osnutek aneksa na sestanku 21. 1. 2020, da je bil obveščen o 15-dnevnem roku za podpis aneksa, ki se je iztekel 5. 2. 2020, ter da bi prejel obvestilo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev. Ker tožena stranka navedb iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala, niti mu ni omogočila zagovora, meni, da je odpoved nezakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi odklonitve prehoda k delodajalcu prevzemniku, ter o plačilu nekaterih denarnih terjatev (iz naslova nadur, neizkoriščenega dopusta za leti 2019 in 2020 ter regresa za leto 2020). Po ugotovitvi, da je tožnik dejansko odklonil prehod k delodajalcu prevzemniku, ter da zanj zaradi omejitev v zvezi z invalidnostjo III. kategorije toženka ni imela prostega delovnega mesta, za katerega bi izpolnjeval pogoje, je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, tožbeni zahtevek pa pravilno zavrnjen.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožena stranka dejavnost receptorske službe prenesla na prevzemnika dejavnosti s pogodbo o prenosu dela dejavnosti in prevzema delavcev ter je navedeno pogodbo in anekse k pogodbam o zaposlitvi, namenjene v podpis delavcem, posredovala sindikatu, ki prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev ni nasprotoval, - da je predlagani aneks k pogodbi o zaposlitvi tožnika vseboval pravne in ekonomske posledice prenosa ter predvidene ukrepe za delavce, - da je bil 21. 1. 2020 organiziran sestanek z delavci, zaposlenimi na delovnem mestu receptor, na katerem je bil prisoten tudi tožnik, na njem pa so bili delavci obveščeni o prenosu dejavnosti in prehodu delavcev k novemu delodajalcu ter vsebini aneksov, predstavljeno je bilo mnenje sindikata in posledice za delavce, če se s prehodom k delodajalcu prevzemniku ne bi strinjali oziroma ne bi podpisali aneksov, - da je tožena stranka delavce vključno s tožnikom na sestanku 21. 1. 2020 obvestila o vseh relevantnih posledicah prenosa k novemu delodajalcu (prevzemniku), vključno s tem, da jim bo v primeru odklonitve prehoda pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, denarno nadomestilo med brezposelnostjo pa jim ne bo pripadalo.

9. Tožnik v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, skladno s 6. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj ne bi bil ustrezno obveščen o prehodu oziroma o posledicah nepodpisa aneksa, na podlagi katerega bi prešel k novemu delodajalcu. Uvodoma je treba opozoriti, da se za prehod delavcev k novemu delodajalcu na podlagi 75. in 76. člena ZDR-1 (sprememba delodajalca zaradi prenosa dejavnosti) sploh ne zahteva sklepanja novih pogodb o zaposlitvi oziroma aneksov k obstoječim pogodbam o zaposlitvi (primerjaj s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 327/2020 z dnem 23. 9. 2020 idr.). Za odločitev je torej bistveno, ali je tožnik dejansko odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, kar se je na podlagi izvedenih dokazov v celoti potrdilo. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi začel dejansko opravljati delo pri delodajalcu prevzemniku (niti po 5. 2. 2020, ko sta dva njegova sodelavca pričela opravljati delo pri delodajalcu prevzemniku, od tega datuma dalje pa mu tožena stranka ni več odrejala dela, ker dejavnosti receptorjev ni več sama opravljala) ali da bi to sploh želel (zavzemal se je za to, da bi mu toženka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Tožnik zmotno meni, da je sodišče dolžno presojati pravilnost samega postopka izredne odpovedi, ki bi ga morala izvesti toženka, saj postopek izredne odpovedi po ZDR-1 ni formalni postopek, katerega kršitev bi imela za posledico avtomatično ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (primerjaj s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 289/2007 z dne 16. 11. 2007 idr.). Ni pravno pomembno, ali mu je bilo pravilno vročeno obvestilo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev. Na zakonitost odpovedi tudi ne vpliva, ali je toženka v zvezi z obveščanjem in posvetovanjem s sindikati spoštovala roke iz 76. člena ZDR-1. Glede na to je treba zavrniti pritožbene navedbe, da je odpoved nezakonita zato, ker je toženka kršila postopek izredne odpovedi. Toženka je tudi dokazala, da je podan odpovedni razlog iz 6. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik odklonil prehod in dejansko delo pri delodajalcu prevzemniku.

10. Tožnik v pretežnem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvama, da je bil na sestanku 21. 1. 2020 obveščen o prehodu ter da ni začel opravljati dela pri delodajalcu prevzemniku, torej je prehod odklonil. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih dokaznih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju prič in strank dobi neposredni vtis ali zaslišani izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega ima možnosti in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa mora ustrezno argumentirati. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo, detajlno in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da glede na izpovedi navedenih prič tožniku ne glede na dejstvo, da posebnega vabila na sestanek 21. 1. 2020 ni dobil, da se na njem ni pisal zapisnik ter da so se na njem aneksi zgolj prebrali, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovi izpovedi, da na sestanku ni bil obveščen o tem, da bo receptorska služba prenesena na novo podjetje in da s tem preidejo vsi zaposleni receptorji k novemu delodajalcu. Noben izmed izvedenih dokazov ni potrdil tožnikovega zatrjevanja, da je ostajalo odprto, kaj se bo zgodilo z njegovim delovnim razmerjem, oziroma da je utemeljeno računal na možnost redne odpovedi iz poslovnega razloga. Najkasneje z nespornim prejemom aneksa, ki naj bi ga skladno s priloženim navodilom podpisanega vrnil, je bilo očitno, da je do prenosa dejavnosti prišlo, kar pomeni tudi prenos delavcev, o čemer je bilo govora na predhodnem sestanku. Tožnik ne zanika dejstva, da mu po 5. 2. 2020 toženka ni zagotavljala dela, kar v povezavi z vsebino sestanka 21. 1. 2020 in vsebino aneksa nedvomno pomeni, da je bil ustrezno obveščen o posledicah neprehoda k novemu delodajalcu, da torej neupravičeno ni dejansko pričel opravljati dela pri njem.

11. Do pritožbenih navedb, da toženka tožniku v postopku izredne odpovedi ni omogočila zagovora po 85. členu ZDR-1, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Tožnik odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo nadur oziroma drugih denarnih prejemkov, izrecno ne izpodbija oziroma v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) ter prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.