Jedro

Ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj so neutemeljene navedbe toženke glede tega, kdaj so bile nepremičnine tožnikoma vrnjene v last. Obe sodišči sta namreč zavzeli stališče, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, kdaj je prenehala zaračunavati najemnino oziroma od kdaj dalje sta najemnino zaračunavala tožnika, da pa tega za sporne poslovne prostore ni dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 22. 5. 2000 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da jima je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jima je nastala zaradi požara v enem od stanovanj v stavbi, ki jima je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, in odmeno zaradi nemožnosti uporabe poslovnih prostorov na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku za plačilo odmene zaradi nemožnosti uporabe poslovnih prostorov in prvemu tožniku prisodilo 11.084,00 EUR, drugi tožnici pa 7.386,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo le glede teka zamudnih obresti, sicer pa je tudi njeno pritožbo zavrnilo.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe tožena stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka, v nasprotju z listinami v spisu in ugotovljenim dejanskim stanjem. Poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedenki naložilo, naj ugotovi, za koliko je bila tožena stranka obogatena s pobranimi najemninami za čas od 12. 3. 1993 do 24. 6. 1997, medtem ko iz tožbe izhaja, da sta tožnika zahtevala odmeno za bistveno krajše obdobje (na primer za lokal, ki je bil oddan odvetniku V. za 19 mesecev, kar pomeni le za čas od 7. 12. 1991 do 30. 6. 1993). Poudarja, da so bili vsi poslovni prostori vrnjeni tožnikoma 28. 7. 1993 in ne šele z odločbo 24. 6. 1997 kot ugotavljata obe sodišči na podlagi izvedenskega mnenja. Poudarja, da je pomembno, kdaj sta tožnika dejansko razpolagala s poslovnimi prostori, da pa je bilo to že 28. 7. 1993, ko je postala pravnomočna delna odločba z dne 5. 7. 1993. Meni, da na ta pritožbeni ugovor sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma ni pojasnilo, zakaj so neutemeljene njene navedbe glede tega, kdaj so bile nepremičnine tožnikoma vrnjene v last. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki pa nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je po drugem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato na revizijske navedbe v zvezi s prekoračitvijo tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje revizijsko sodišče ne odgovarja.

7. Tožnika sta zatrjevala, da sta postala solastnika poslovnih prostorov s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji dne 24. 6. 1997. Navedla sta, da je od uveljavitve ZDen do 24. 6. 1997 tožena stranka pobirala najemnine. Tako je zahtevala odmeno za obdobje od uveljavitve ZDen do 24. 6. 1997. 8. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo izvedenko in ji je naložilo, naj izračuna, za koliko je bila tožena stranka obogatena. Sodišče je odredilo, naj izračun opravi za obdobje od 12. 3. 1993, ko sta tožnika vložila zahtevo za denacionalizacijo, do 24. 6. 1997 (list. št. 51). Ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj so neutemeljene navedbe toženke glede tega, kdaj so bile nepremičnine tožnikoma vrnjene v last. Obe sodišči sta namreč zavzeli stališče, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, kdaj je prenehala zaračunavati najemnino oziroma od kdaj dalje sta najemnino zaračunavala tožnika, da pa tega za sporne poslovne prostore ni dokazala.

9. Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je ta ugotovitev sodišč v nasprotju z listinami v spisu, zlasti s podatki v dopisu družbe N. izvedenki. Popolnoma enak ugovor je toženka uveljavljala že v pritožbi in nanj je sodišče druge stopnje odgovorilo. Obrazložilo je, da je izvedenka upoštevala tudi izpiske obračunanih najemnin družbe N., ki je za toženko najemnine zaračunavala, in da iz teh izhaja le, da pred datumi, ki iz teh izpiskov izhajajo, nepremičnine tožnikoma niso bile vrnjene. Tožena stranka bi v reviziji morala utemeljiti, zakaj meni, da obrazložitev sodišča druge stopnje ni pravilna, zgolj s ponavljanjem pritožbenih razlogov pa pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje ne more izpodbiti

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.