Jedro

Zmotna je revizijska trditev tožene stranke, češ da je bila tožnica invalidna že pred nesrečo in posledice nesreče niso tako pomembne. Nasprotno: prav zaradi prejšnjih težav so posledice zaradi nesreče bolj izrazite, kar je treba upoštevati pri individualizaciji primera, tako kot je treba npr. pri osebi, ki ima okvarjen vid na enem očesu, z večjim občutkom vrednotiti okvaro vida drugega očesa.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.910.359 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.800.000 tolarjev od 26.5.1998 dalje, do plačila, in od odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 110.359 tolarjev od zapadlosti posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe, do plačila. V presežku je zavrnilo tožničin zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica kot potnica na motorju, ki ga je vozil njen mož, poškodovana v prometni nesreči dne 7.8.1994, ko je zavarovanec tožene stranke trčil v motor. Ker med pravdnima strankama ni spora o tem, da je za nesrečo odgovoren zavarovanec tožene stranke in je bila tožena stranka pripravljena plačati odškodnino, je moralo sodišče ugotoviti vzročno zvezo med poškodbami in tistimi posledicami, ki so nastale v prometni nesreči, ter določiti odškodnino. Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev (od zahtevanih 2.000.000 tolarjev), za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev (od zahtevanih 1.500.000 tolarjev) in za strah 300.000 tolarjev (od zahtevanih 400.000 tolarjev). Določilo je tudi odškodnino za premoženjsko škodo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Tudi pritožbo tožene stranke je zavrnilo v delu, ki se je nanašala na nepremoženjsko škodo, in potrdilo sodbo, s katero je bilo odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Je pa ugodilo pritožbi tožene stranke v delu, ki se je nanašal na prisojeno premoženjsko škodo, in v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje o odškodnini za nepremoženjsko škodo, sta pravočasno vložili reviziji obe pravdni stranki.

Tožnica je vložila revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za 1.100.000 tolarjev odškodnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po njenem sodišči nista dovolj upoštevali obsega pretrpljenih telesnih bolečin in dejstva, da je bila tožnica ob nesreči stara 43 let in bo trpela bolečine še kakih 35 let. Tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (mavec, bergle in uporabo kolenske opornice) nista ustrezno ovrednotili. Za strah meni, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino in sta premalo upoštevali, da je tožnica zaradi pretrgane križne vezi v kolenu prejela ustrezno opornico šele naknadno, in da si je v nesreči poškodovala že prej okvarjeno nogo in je bil strah za zdravljenje intenzivnejši in dolgotrajnejši. Tožnica uveljavlja tudi višjo odškodnino za duševne posledice, ki jih trpi zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in jo je izvedenec ocenil kot 10%. Težave se odražajo tedaj, ko bi morala poklekniti ali počepniti, zaradi česar ne more opravljati dela na vrtu, v gospodinjstvu ne more pomivati tal, pri kuhanju in likanju ne more dalj časa stati, poleg vsega pa težje hodi po stopnicah, po neravnem terenu ali dalj časa. Na koncu predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijani sodbi, tako da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka je vložila revizijo v zvezi s prisojeno odškodnino, ker meni, da je sodišče prisodilo za nepremoženjsko škodo 1.000.000 tolarjev preveč. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede kršitev postopkovnih določb navaja, da je v izpodbijani sodbi toliko pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj iz sodb ni mogoče ugotoviti, katero dejansko stanje sta sodišči upoštevali pri svojem odločanju. Sodišču prve stopnje očita, da je v utemeljitvi sodbe povzelo le tožničino izpoved, sodišču druge stopnje pa očita, da ni razložilo zavrnitve pritožbenih navedb in da je ugotovitev o pravilni odločitvi prvega sodišča prešibka. Pri določanju pravične odškodnine sodišče prve stopnje ni razložilo, katero dejansko stanje je ugotovilo, in ni upoštevalo, da je imela tožnica že od otroških let težko okvarjen kolk, zaradi česar je imela težave v poklicu in je bila tudi invalidsko upokojena. Po mnenju tožene stranke je sodišče preveč verjelo tožnici in je premalo upoštevalo mnenji izvedencev. Zaradi tega je prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, odškodnina za strah pa je tudi previsoka. Znatno pretirana se zdi toženi stranki odškodnina za tožničino duševno trpljenje zaradi posledic v nesreči poškodovanega zdravja, saj je imela že prej težave zaradi okvare kolka in velike prikrajšave leve noge, kar je že pred nesrečo vplivalo tudi na koleno. Zato tožnica zaradi nesreče nima tolikšnih posledic, kot je ocenilo sodišče, če jih sploh ima. Glede na navedeno tožena stranka predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb v smeri zahtevanega znižanja ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nista podali odgovora na revizijo, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njima.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Reviziji nista utemeljeni.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka, niso podane. Sodišče prve stopnje, ki je izvedlo dokazni postopek, je ocenilo dokaze v skladu z 8. členom ZPP 1977 in v utemeljitvi sodbe na 4. strani natančno opisalo izvedensko mnenje dr. K., ki ga je primerjalo z mnenjem dr. S. in izpovedjo tožnice.

Navedeni mnenji in tožničina izpoved se ujemajo, zato ni resnična revizijska trditev tožene stranke, češ da ni mogoče ugotoviti, na katero dejansko stanje je sodišče oprlo svojo odločitev, in da je sodišče upoštevalo le tožničino izpoved. Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ni utemeljen. Na pavšalne in neresnične navedbe je težko odgovoriti in sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe odgovorilo, da ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v četrtem odstavku pa se je ob presoji dejanskega stanja in določitvi pravične odškodnine strinjalo s tistim dejanskim stanjem, ki ga je prvo sodišče dovolj popolno ugotovilo, da je bilo v zvezi z njim mogoče uporabiti materialno pravo.

V zvezi z revizijskimi navedbami obeh pravdnih strank, češ da sta nižji sodišči zmotno uporabili 200. in 203. člen ZOR, je revizijsko sodišče presodilo, da sta nižji sodišči pravilno uporabili ta določila, med drugim tudi pravni standard pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede prisojene denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, revizijsko sodišče ugotavlja: - Satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem presega vsoto denarja, ki je bila prisojena za duševne posledice, ki jih tožnica trpi zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče je tako odločilo zato, ker je pri prisojanju odškodnine, poleg bolečin, posebej upoštevalo nevšečnosti in komplikacije med tožničinim zdravljenjem (naknadno ugotovljena poškodba zadnje križne vezi levega kolena) in relativno mladost tožnice, ki bo trpela bolečine v levem kolenu in levem gležnju tudi v bodoče. - Komplikacije med zdravljenjem so vplivale tudi na odškodnino za tožničin sekundarni strah, kar je sodišče prve stopnje, ki je verjelo tožnici in izvedencu dr. K., lepo pojasnilo. Pri tem je tudi upoštevalo, da je imela tožnica že pred nesrečo okvaro kolka in se je zaradi tega bolj bala, kakšen bo izid zdravljenja. - Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravična tudi odškodnina za duševne posledice, ki jih tožnica trpi zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Čeprav tožnica ni bila upokojena zaradi posledic poškodbe, pa te odločilno vplivajo na kvaliteto njenega življenja. Pred poškodbo je tožnica kljub težavam, ki jih je imela zaradi bolezni, opravljala dela v gospodinjstvu in na vrtu tako, da je pokleknila, po poškodbi pa tega ne more več. Zato je zmotna revizijska trditev tožene stranke, češ da je bila tožnica invalidna že pred nesrečo in posledice nesreče niso tako pomembne. Nasprotno: prav zaradi prejšnjih težav so posledice zaradi nesreče bolj izrazite, kar je treba upoštevati pri individualizaciji primera, tako kot je treba npr. pri osebi, ki ima okvarjen vid na enem očesu, z večjim občutkom vrednotiti okvaro vida drugega očesa.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v pravilno izvedenem postopku pravilno uporabili materialno pravni določili 200. in 203. člena ZOR in določili pravično odškodnino. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in ker sodišče samo ni našlo kršitev, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeni reviziji. Glede na to, da reviziji nista bili uspešni, pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).