Jedro

Domnevo alkoholiziranosti je mogoče izpodbiti z dokazom nasprotja, ki je glavni dokaz, za uspeh katerega je potrebno polno prepričanje. Opravljeni preizkus alkoholiziranosti je le eden od dokazov, ki omogoča ugotovitev obsega alkohola v organizmu, toženec pa bi lahko svojo nealkoholiziranost dokazoval tudi z drugimi dokazi, vendar je ob neobstoju objektivnih dokazov nase prevzel riziko, da z njimi ne bo prepričal sodišča. Prav to pa se je zgodilo v konkretnem pravdnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani I Pl 467/2004 z dne 25. 5. 2004 ostane v veljavi glede plačila 1.288,39 EUR z obrestmi, valoriziranimi po temeljni obrestni meri od 19. 2. 2002 do 18. 5. 2004, od 19. 5. 2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede plačila 3.012,885 EUR z obresti, valoriziranimi po temeljni obrestmi meri od 27. 12. 2002 do 18. 5. 2004, od 19. 5. 2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila 17.650,00 SIT, ki ga je toženec dolžan plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (točka I), v presežku (glede plačila 9,92 EUR in glede zamudnih obresti) je prvo sodišče plačilni nalog razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II) ter tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 485,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III).

Toženec vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Toženec je vozil vozilo počasi zaradi megle in poledenelega cestišča. Niso bile dokazane trditve tožeče stranke, da bi vozil prehitro. Do trčenja je prišlo iz razloga, ker je J. Ž. stal z vozilom pred križiščem pri zeleni luči. Zapisnik policije o nesreči je napačen, saj je bil napisal dva dni po nesreči. Toženec je podpisal zapisnik, saj mu policija drugače ne bi vrnila vozniškega dovoljenja. Podpis zapisnika zato ne dokazuje, da se je toženec strinjal z ugotovitvami policije, kot izhajajo iz zapisnika. Izpovedba policista glede izvajanja alkotesta je bila pavšalna in nedoločna. Toženec je pihal le enkrat in ne mimo. Z aparatom za merjenje alkohola je bilo očitno nekaj narobe, zato je toženec zahteval, da ga odpeljejo na odvzem krvi. Nesprejemljiva je razlaga, da se je toženec čudno obnašal, kar naj bi potrjevalo, da je bil pod vplivom alkohola, saj je treba upoštevati, da je vsak človek po prometni nesreči v blagem šoku. Policisti bi morali tožencu pojasniti, da se bo v primeru, če ne bo priskrbel za drug dokaz glede obstoja alkohola, štelo, da se je izmaknil preiskavi. Toženec se ni upiral preiskavi, saj ni vedel, da je napačno opravil test. Splošno znano dejstvo je, da zavarovalnice zavarovance ne poučijo o njihovih pravicah iz zavarovalne pogodbe. Sodišče ni navedlo zakaj je verjelo pričam in ne tožencu, zato sodba v tem delu nima razlogov. Pri izpovedbi toženca glede podpisa Evropskega poročila in policijskega zapisnika je prišlo do napačne interpretacije sodišča. J. Ž. se je spominjal, da je na semaforju gorela rdeča luč, glede stanja cestišča je izpovedoval nekoliko drugače, vendar ne prepričljivo, hkrati pa ni vedel povedati kako je potekal postopek ugotavljanja toženčeve alkoholiziranosti in ali so policisti sestavili zapisnik. Tudi izpovedba F. Ž. ni potrdila tožbenih trditev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača vse očitke pritožbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz sodbe izhaja prav nasprotno. V sodbi so navedena vsa odločilna dejstva, ki so skrbno in pregledno obrazložena, razlogi, na katerih sodba gradi ugotovitve in zaključke so jasni in niso med seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo (2), na katerega se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava dokazno ocenilo vse relevantne dokaze in pri tem pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da se je toženec izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, zato je nastopila domneva, da je bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, zato je izgubil svoje zavarovalne pravice (primerjaj 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Toženec ni uspel navedene domnevne izpodbiti s predlaganimi dokazi. Domnevo alkoholiziranosti je mogoče izpodbiti z dokazom nasprotja, ki je glavni dokaz, za uspeh katerega je potrebno polno prepričanje. Opravljeni preizkus alkoholiziranosti je le eden od dokazov, ki omogoča ugotovitev obsega alkohola v organizmu, toženec pa bi lahko svojo nealkoholiziranost dokazoval tudi z drugimi dokazi, vendar je ob neobstoju objektivnih dokazov nase prevzel riziko, da z njimi ne bo prepričal sodišča. Prav to pa se je zgodilo v konkretnem pravdnem primeru.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je toženec s svojim vozilom zaletel v vozilo J. Ž., ki je stal pred semaforjem, kjer je gorela rdeča luč. Policijski zapisnik in izpovedbe prič potrjujejo zgoraj opisani potek nesreče, toženec pa ni dokazal, da je do prometne nesreče prišlo zaradi poledenelega cestišča in megle, ki je zmanjševala vidljivost, saj navedenih okoliščin ni potrdila nobena priča, navedena dejstva pa bi bila zagotovo zabeležena v policijskem zapisniku. Toženec je v svojem zaslišanju zatrjeval še dodatne okoliščine, ki naj bi izključevale njegovo odgovornost za prometno nesrečo (da je bila nesreča zrežirana, da je podpisal potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ker ga ni prebral), ki niso bile dokazane, so pa potrjevale toženčevo željo prilagoditi izpovedbo uspehu v pravdi.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti in da je kazal znake alkoholiziranosti, kar potrjuje zapisnik prometne nesreče, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in zaslišanje J. Ž. Preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen, ker toženec ni bil pripravljen sodelovati in slediti navodilom in opozorilom policistov, toženec pa ni dokazal (posebej ne s svojo neverodostojno izpovedbo), da naprava za ugotavljanje alkoholiziranosti ni delovala. Ni bilo tudi dokazano, da je toženec podpisal potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, v katerem je bilo tudi navedeno, da preizkusa ni opravil v skladu z navodili, zato, ker v nasprotnem nebi dobil vrnjenega vozniškega dovoljenja. Ni odločilna okoliščina, da je bila listina izdelana dva dni po nesreči, kakor tudi ne ali je toženec v postopku neresnično izpovedoval, da ni podpisal nobene listine, saj ostali dokazi potrjujejo odgovornost toženca za nastalo nesrečo in domnevo, da je vozil pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil zavarovalne pravice. Toženec bi moral glede na potek dogodkov sam poskrbeti za zavarovanje svojih pravic iz zavarovanja, splošni pogoji zavarovanja pa so jasni in natančno opredeljujejo pravice in obveznosti pogodbenih strank iz zavarovalne pogodbe, zato so pritožbeni razlogi tudi v tem delu neutemeljeni.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, s tem pa je bil zavrnjen tudi predlog toženca za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Podrobneje o tem glej točko 8 sodbe, stran 87 sodnega spisa.