Jedro

Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim zagovornica uveljavlja nezakonitost napadene sodbe, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 306,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP in prekrška po petem odstavku 16. člena ZPrCP, v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPrCP, mu za storjena prekrška izreklo enotno sankcijo v višini 1.240,00 EUR globe in ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom "B" kategorije, odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, in sicer sodno takso v višini 204,00 EUR, pri tem pa je globo dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper tako odločitev se pritožuje zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje ali da sodbo spremeni in postopek ustavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, s katerim obdolžencu očita, da je dne 24. 4. 2025 ob 22.20 uri vozil osebni avtomobil znamke Mercedes Benz, tip GLC 220d, reg, oznake CE ..., v naselju Socka, iz smeri Vitanja v smeri proti Vrbi, čeprav je bil pod vplivom alkohola, saj je v času vožnje v organizmu imel najmanj 0,79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Prav tako pa naj bi storil prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPrCP, ko je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil osebni avtomobil znamke Mercedes Benz, tip GLC 220d, reg. oznake CE ..., pri tem pa kot voznik pri sebi ni imel listine, s katero bi dokazal, da sme voziti vozilo v cestnem prometu ter veljavnega prometnega dovoljenja.

5.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obdolženca ter vpogledalo v obdolžilni predlog in ostale listine spisa, naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (med drugim v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti), ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je obdolžencu, ki je storitev obeh prekrškov tudi priznal, storitev le-teh v celoti dokazana.

6.Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da se je količina alkohola testirala zgolj z indikatorjem, ne pa merilnikom, pri čemer je imel storilec tik pred opravljanim testom zdravstvene težave in ni bilo raziskano, v kolikšni meri je to vplivalo na rezultat testiranja, zato ni jasno, zakaj sodišče verjame, da je izmerjena količina alkohola sploh pravilna. Zagovornica dalje navaja, da je sicer seznanjena s stališči, ki predstavljajo samovoljno in arbitrarno kršitev določb Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre in s tem glede na standarde Ustavnega sodišča RS kršitev ustavnih pravic do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. čl. Ustave RS, ki jo prekrškovni organi izvajajo s tem, ko razlogujejo, da naj Dräger alkotest 6810 ali 6820 ne bi predstavljal etilometra in tako zanj naj ne bi veljale zahteve predmetnega Pravilnika, pač pa naj bi za pravilno in zakonito uporabo te naprave zadoščalo, da policija to napravo uporablja in kalibrira v skladu z navodili proizvajalca te naprave. V najslabšem primeru bi bilo torej potrebno vsaj dosledno upoštevati navodila proizvajalca, če bi že bila podlaga, da se ne upošteva Pravilnika. Iz obrazložitve sodbe pa po mnenju zagovornice ne izhaja, da se je sodišče ukvarjalo s to okoliščino, torej kdaj je bil alkotest kalibriran. Prav tako pa je bila po stališču zagovornice uporaba predmetnega alkotesta nezakonita že neposredno glede na določbo 3. alineje 3. člena Zakona o meroslovju, ne glede na to, ali jo je šteti za merilo indikator ali za merilo etilometer. Omenjeni člen namreč jasno določa, da ta zakon velja tudi za vsa merila, ki se uporabljajo za merjenje na področjih postopkov pred upravnimi in pravosodnimi organi. To pa pomeni, da bi moral prekrškovni organ, da bi smel uporabljati ta aparat, predhodno pridobiti zanj certifikat o njegovi ustreznosti in dovoljenosti uporabe v Republiki Sloveniji (skladno z 9. členom Zakona o meroslovju). Tega certifikata sodišče med izvedeni dokazi ne navede, kar dokazuje, da gre za nezakonito uporabo tega aparata in s tem pa tudi nepravilen rezultat testiranja, razlogov o tem pa sodba nima.

7.Pritožbeno sodišče tovrstnim pritožbenim navedbam ne pritrjuje in poudarja, da je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP ter se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno ter predstavlja podlago ugotovitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo po 105. členu se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP) ali strokovnim pregledom.

8.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe o tem, da alkotest ni bil kalibriran oz. da ni bilo certifikata, pritožbene novote in se tovrstne navedbe niso pojavile tekom postopka. Obdolženec pa je na zaslišanju dne 19. 9. 2025 priznal oba prekrška. Upoštevaje drugi odstavek 118. člen ZP-1 sodišču ni potrebno zbirati še drugih dokazov, če obdolženec prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno, kar je v tem primeru, tudi po oceni pritožbenega sodišča, nedvomno bilo. Pritožbene navedbe, da bi torej prvostopenjsko sodišče moralo preverjati kalibracijo alkotesta in njegov certifikat, oz. da priznanje storilca sodišča še ne odveže dolžnosti, da sámo, po uradni dolžnosti preveri zakonitost izvajanja testiranja, so tako zmotne in neutemeljene. Upoštevaje vse navedeno, ko je bilo torej priznanje obdolženca jasno in popolno, posledično sodišče ni bilo dolžno zbirati še drugih dokazov.

9.Zagovornica nadalje izpostavlja, da spornost uporabe predmetnih naprav Däger potrjuje zadnja ustavna odločba U-I-138/24-6 z dne 2. 10. 2025 (pri čemer zagovornica odločbo zgolj citira).

10.Glede izpostavljene ustavne odločbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ustaljena sodna praksa, ki jo je Ustavno sodišče še pred dognanjem neskladja drugega odstavka 107. člena ZPrCP s 27. členom Ustave (domneva nedolžnosti) v zadnji precedenčni odločbi ocenilo kot razumno, šteje preizkus z indikatorjem za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev odgovornosti za prekršek ter za izrekanje sankcij, če se preizkušanec z rezultatom strinja, kar potrdi s podpisom zapisnika. Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24). Poudarilo je, da bi v nasprotnih primerih lahko prišlo do upada nadzora nad spoštovanjem prepovedi vožnje pod vplivom alkohola ter s tem do povečanega ogrožanja zdravja in življenja udeležencev v cestnem prometu, medtem ko sta pravici do zdravja ter življenja temeljni ustavni vrednoti. Na ta način je Ustavno sodišče opravilo tehtanje med posegi v domnevo nedolžnosti storilcev danega prekrška ter varstvom zdravja in življenja udeležencev cestnega prometa, ki so ogroženi zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Preprečilo je še hujše neustavno stanje, kot če se neustavna ureditev za določen čas vendarle še ohrani v veljavi. Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih.

11.Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar smiselno navaja zagovornica.

12.Pritožbeno sodišče nadalje glede pritožbeno izpostavljene odločbe pojasnjuje, da t. i. pouk Miranda, ki izvira iz privilegija zoper samoobtožbo, že pojmovno ne more soditi v okvire preizkusa alkoholiziranosti. Privilegij varuje storilca zgolj pred izsiljevanjem testimonialnih dokazov (verbalnih izjav), ne pred oblastnimi posegi v njegovo telo oziroma pred pridobivanjem fizičnih dokazov, kar je tudi preizkus z alkotestom. Priznavajo ali potrjujejo se lahko le tista dejstva, ki so v zavesti in vednosti storilca ter pod njegovo kontrolo, kar za rezultate alkotesta ne velja. Ustavno sodišče je v zadnji odločbi judiciralo, da izjava preizkušanca, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, niti ni dokazno relevantna, saj posameznik s svojim védenjem in znanjem pozitivnemu rezultatu preizkusa ne more podeliti potrebne verodostojnosti ter takšna izjava nima dokazne teže. Ker torej ne gre za izjavo, tj. izraženo s podpisom zapisnika, ki bi vsaj hipotetično lahko prispevala k samo/obremenitvi storilca (saj okoliščina, o kateri se izjavlja, ni dosegljiva njegovemu spoznanju), s privilegijem zoper samoobtožbo ne more biti varovana. Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim zagovornica uveljavlja nezakonitost napadene sodbe, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju. Pravni pouk, izvirajoč iz privilegija zoper samoobtožbo, pa je bil storilcu dan na naroku, dne 19. 9. 2025, ko je bil zaslišan pred sodiščem.

13.Glede na gornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe ZP-1. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

14.Zagovornica nadalje meni, da bi se morala storilcu za prekršek po petem odst. 16. člena ZPrCP izreči zgolj sankcija opominjevalne narave, ker je bil v bližini svojega doma in je imel zdravstvene težave, kar vse so olajševalne okoliščine, ki bi narekovale opominjevalno sankcijo.

15.V skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Iz podatkov v spisu izhaja, da storilčeva zagovornica posebnih olajševalnih okoliščin tekom postopka ni uveljavljala. Kar se tiče zavzemanja za izrek opomina, pa sme biti ta v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 izrečen za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Takih objektivnih in subjektivnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek opomina za prekršek po 16. členu ZPrCP, pa storilec oziroma njegova zagovornica nista izkazala, prekrškovni organ in sodišče prve stopnje jih tekom postopka tudi nista zaznala, prav tako pa ne izhajajo iz pritožbenih navedb. To velja tudi za dejstvo, da naj bi bil v bližini doma in da je imel prebavne težave, kar je potrdila tudi njegova žena. Glede sankcije za prekršek po petem v zvezi s prvim odst. 16. člena ZPrCP pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bila storilcu določena v predpisani višini, utemeljeno in zakonito.

16.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

17.Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 261,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje. V kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih obdolženec brez nevarnosti za svoje preživljanje sodne takse ne bi mogle plačati, lahko do izteka roka za njeno plačilo pred sodiščem prve stopnje predlaga njeno oprostitev.

-------------------------------

1Po 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "indikator alkohola" sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku.

2Po 7. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "etilometer" merilna naprava za ugotavljanje množine alkohola v izdihanem zraku.

3Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 24 in 25 obrazložitve).

4Prav tam (tč. 50 in 51 razlogov).

5Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025.

6Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 37 obrazložitve).

7Prav tam (tč. 47-49 razlogov).