Jedro

Prikrivanje (kot tudi zamolčanje) dejanskih okoliščin pomeni, da storilec ne seznani oškodovanca z dejstvi, s katerimi bi ga glede na okoliščine moral in ga tako pusti v zmoti o obstoju teh dejstev, pri čemer gre za opustitveni izvršitveni način storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena E.P. je dolžna plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojeni E.P. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let ob posebnem pogoju, da oškodovancema plača 4.400.000 SIT v šestih mesecih od pravnomočnosti sodbe, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojene E.P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, ter trdi, da je obsojenka prikrila določena dejstva, prikrivanje pa tudi ni konkretizirano. Ta del izreka sodbe je tudi v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ki navaja, da je obsojenka z zamolčanjem istih dejstev zapeljala oškodovanca v zmoto. Poleg tega sodba ni obrazložila zakaj zastavna pravica in prepoved odtujitve stanovanja nista bili vknjiženi v zemljiško knjigo. Ker take vknjižbe ni bilo, je obsojenka ni mogla zamolčati. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zagovor, da obsojenka ni vedela za obremenitev in prepoved razpolaganja, saj je od sklepa sodišča o popisu zastavne pravice na stanovanju do prodaje stanovanja oškodovancema preteklo štiri leta in je bila utemeljeno prepričana, da je mož plačal posojilo, ki ga je vzel in zanj zastavil stanovanje. Trdi, da ravnanje obsojenke ne izpolnjuje vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja goljufije. V pogojni obsodbi določena kazen enega leta zapora je predolga, ker sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. Obsojenka posebnega pogoja ne bo mogla izpolniti, sodba pa nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Predlaga, da se obsojenko oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podano, saj prikrivanje dejanskih okoliščin pomeni zamolčanje dejstev in ni aktivno ravnanje. S trditvijo, da sodba nima razlogov o tem, da je preteklo štiri leta od popisa zastavne pravice pa do prodaje stanovanja in o olajševalnih okoliščinah, zahteva poskuša uveljaviti drugačno dokazno oceno teh okoliščin. Izrečena kazen je primerna, zato je treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojene E.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Neutemeljena je trditev zahteve, da je izrek sodbe nerazumljiv, ko trdi, da je obsojenka prodala oškodovancema za določeno kupnino stanovanje, ob tem pa jima prikrila, da je obremenjeno z zastavno pravico in s prepovedjo razpolaganja, saj je besedno, stavčno in logično opis povsem razumljiv. Zahteva ni pojasnila, katere besede ali besedne zveze v tem delu izreka sodbe niso razumljive in zakaj, zato zatrjevane nerazumljivosti niti ni mogoče preizkusiti.

Tudi trditev, da je nasprotje med izrekom, ki navaja, da je obsojenka kupcema "prikrila" dejstva, kar da je aktivno ravnanje, in obrazložitvijo, ki navaja, da jih je "zamolčala", je zmotna. Prikrivanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec ne seznani oškodovanca z dejstvi, ki bi jih glede na okoliščine moral in ga tako pusti v zmoti o obstoju teh dejstev. Prikrivanje in zamolčanje sta torej v tej zvezi besedi z istima pomenoma. Gre za opustitveni izvršitveni način storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ne pa za aktivnega, kot to misli zahteva, zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe torej ni.

Zahteva tudi trdi, da "prikrivanje" ni konkretizirano; toda tako v izreku kot v obrazložitvi sodbe je povedano, da je obsojenka oškodovancema prikrila oziroma zamolčala, da je stanovanje obremenjeno z zastavno pravico in prepovedjo razpolaganja, kakšna podrobnejša konkretizacija "prikrivanja" pa ni potrebna in zahteva tudi ne pojasni, katere okoliščine bi bile nujne za boljše razumevanje tega odločilnega dejstva.

Zahteva trdi, da bi bilo prikrivanje vknjižbe zastavne pravice in prepovedi razpolaganja s stanovanjem mogoče le, če bi bile te obremenitve dejansko vpisane v zemljiški knjigi. Toda obsojenki se ne očita zamolčanje vknjižbe zastavne pravice in prepovedi razpolaganja s stanovanjem, ampak obstoj teh obremenitev.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da bi sodba morala obrazložiti, ali je obsojenka zmožna izpolniti posebni pogoj: v drugem odstavku na šesti strani ima sodba sodišča prve stopnje tudi o tem vprašanju razloge (da se je obsojenka že med postopkom sama zavezala, da bo dolg zastavnemu upniku, ki je znatno višji od prisojenega zneska oškodovancema, plačala), sicer pa je obsojenka že trdila, da ima nepremično premoženje, s katerim bi lahko poravnala svoje obveznosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona "po 372. členu ZKP", vendar pa nobene take kršitve ni obrazložila.

Ostale navedbe (da obsojenka ni vedela, da pokojni mož zastavnemu upniku ni povrnil dolga in da kaznivo dejanje ni dokazano) uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja ali neprimernost (ne pa nezakonitost) sankcije, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene E.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (ima zaposlitev, je pridobitno sposobna in je lastnica zemljišča) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, neustreznost sankcije in kršitev kazenskega zakona.