Jedro

Invalidnost tožnice, zaradi katere je tožena stranka ugotovila, da zanjo nima na razpolago dela, ki bi ga bila zmožna opravljati (takšno je bilo tudi mnenje komisije za ugotovitev podlag za odpoved), je bila ugotovljena s dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ. Na takšno odločbo je sodišče vezano, tako da ni bilo pogojev, da bi se v individualnem delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponovno ugotavljala delazmožnost (invalidnost) tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 nezakonita in da se razveljavi; za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 ni prenehala veljati dne 7. 12. 2010 in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo temveč še traja naprej za polni delovni čas, vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 7. 12. 2010 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za polni delovni čas; da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je na strani tožene stranke dopustilo stransko intervencijo RS, Ministrstva za .... V II. točki izreka sklepa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in po dopolnjenem dokaznem postopku na pritožbenem sodišču izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnice oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, odločanje o stroških obeh postopkov pa pridrži za ponovljeno postopanje.

V obširni pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej rešiti predhodno vprašanje, ki se je nanašalo na tožničino delazmožnost. V odločbah ZPIZ prve in druge stopnje namreč ni bila upoštevana celotna medicinska dokumentacija za tožnico, niti mnenje izvedenca medicinske stroke S.. Poleg tega je izrek odločbe ZPIZ sam s seboj v nasprotju oz. neskladen. Sodišče prve stopnje je kršilo 212. člen ZPP v zvezi z 82. členom ZDR. Trditev in dejstev tožnice sploh ni povzelo, niti ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je tožnica predlagala in ki bi bil v prid njenim trditvam. Sodišče je kršilo tudi 4. in 8. člen ZPP ter 4. in 5. odstavek 214. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe izpovedbe tožnice ni niti povzelo, povzelo je le izpoved tožene stranke in njene dokaze, ne pa tudi tožničinih dokazov. Sodišče tudi ni povzelo pritožbenih navedb toženca iz pritožbe z dne 6. 8. 2009 o tem, da bo tožnica veliko na bolniškem staležu in posledično preobremenitve drugih delavk, zaostajanje delovnega procesa in dodaten strošek za šolo. Sodišče je kršilo tudi 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, obrazložitev sodbe nima ne povzetka dokazov, ne ocene dokazov tožnice, niti njene izpovedbe. Ali gre zaradi tega tudi za kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, tožnica prepušča sodišču, saj bistvene kršitve, ki bi opredelile takšno sodbo, med primeroma navedenimi kršitvami ne more najti. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, temveč je povzelo navedbe tožnice iz tožbe (ne pa tudi iz drugih vlog). Sodišče ni navedlo in ne ocenilo dokazov pod A 1, 4, 5, 6, 7, 8, 10, 11, 12 in pod B 3, 9, 11, 12, 13, 14, 16, 20, 21. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z delom, ki bi ga tožnica opravljala pri toženi stranki (uporaba lestev, dviganje stolov, uporaba 12 litrskega vedra,...). Mnenja komisije iz 103. člena ZPIZ tožena stranka ni pridobila pred začetkom postopka, tega mnenja pa sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo. Odpovedni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložen. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka zasedena vsa delovna mesta. Takoj po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki je tožena stranka zaposlila novo delavko za nedoločen čas.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka podala sklicujoč se na člen 88/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), člen 102/1 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in člen 40/4 Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.). Posledično je vtoževala tako reintegracijski kot tudi reparacijski zahtevek. Ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 (A3) je bila tožnici podana zato, ker tožena stranka tožnici, ki je bila delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto (A4, A9) ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter ki bi bila v skladu z njeno delovno zmožnostjo. Glede na to je tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010 (A1) in pridobila Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz člena 103/1 ZPIZ-1 (A2). Iz tega mnenja izhaja, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po členu 102/1 ZPIZ-1 ter 40. členu ZZRZI. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka tožnici dne 7. 6. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ji je z iztekom 150 dnevnega odpovednega roka delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse pravno pomembne dokaze in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka postopek podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito, da je obstajal utemeljen razlog za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožničin tožbeni zahtevek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno in obširno obrazložilo in se pravilno opredelilo tudi do vseh dejstev, ki so odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bila tožnica na podlagi odločb ZPIZ z dne 11. 9. 2009 (A4) in 3. 2. 2010 (A9) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ki izhajajo iz citiranih odločb. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka prostega delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno glede na tožničino preostalo delovno zmožnost, ni imela, zato je utemeljeno pričela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnico je obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B1), pridobila je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2010 (A2), za katerega je tožena stranka zaprosila že 4. 3. 2010 (obrazložitev citiranega mnenja). Ker je komisija ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po členu 102/1 ZPIZ-1 oz. členu 40 ZZRZI, je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi ustrezno obrazložena. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog in da je pri tej odpovedi tožena stranka spoštovala vse zakonske določbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje tožničine delazmožnosti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila invalidnost tožnice in njene delovne omejitve zaradi te invalidnosti ugotovljena z zgoraj omenjenima odločbama ZPIZ, ki sta postali dokončni in pravnomočni, tako da je sodišče na njih vezano. Tožena stranka nadaljnjih postopkov (sodnega postopka) v zvezi s citiranima odločbama ZPIZ ni sprožila. Glede na to sploh ni bilo pogojev za reševanje tega vprašanja kot predhodnega vprašanja z ozirom na določbo 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) oz. 13. člena ZPP.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi oz. razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje smiselno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z napačno uporabo 4., 8., 212., 214/4 in 214/5 člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi te določbe kršilo zato, ker ni povzelo trditev in navedb dejstev tožnice, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala oz. ker ni povzelo izpovedbe tožnice, prav tako pa ni dokazov, ki jih je izvedlo, dokazno ocenilo. Te pritožbene trditve tožnice ne držijo. Sodišču v obrazložitvi sodbe ni potrebno dobesedno povzemati izpovedb zaslišanih strank (oz. drugih oseb) niti navedb strank, ki jih te podajajo v okviru postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi v skrajšani obliki povzelo tako izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke kot tudi izpovedbo tožnice, dokazno ocenilo vse dokaze, ki jih je tekom postopka izvedlo (sodišče prve stopnje je izvedlo in dokazno ocenilo tudi določene tožničine dokaze, ki so bili pomembni za odločitev) in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, glede pravilnosti katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo oz. da je bilo to ugotovljeno zmotno in nepopolno. V zvezi s tem tožnica v obširnih pritožbenih navedbah zatrjuje, da bi lahko tožena stranka tožnici zagotovila ustrezno delo (kar naj bi se potrdilo tudi z zaslišanjem zdravnikov invalidske komisije I. in II. stopnje), vendar pa je ta dokazni predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo prav iz razloga, ker je bilo o tožničini delazmožnosti že odločeno z odločbama ZPIZ. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ker ni izvedlo dokazov, ki jih v pritožbi našteva tožnica, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ti dokazi niso bili pomembni za rešitev predmetnega individualnega delovnega spora. Ti dokazi so se namreč nanašali na postopek, ki je v zvezi z tožničino delazmožnostjo oz. ugotavljanjem njene invalidnosti potekal pred pristojnimi organi ZPIZ. Preostale dokaze, ki jih je tožnica navedla v pritožbi (npr. obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) pa je sodišče dokazno ocenilo in jih upoštevalo pri presoji utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka oz. jih zavrnilo kot nepotrebne, ker na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso imeli vpliva (npr. B3, B12,...).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z uporabo 86. člena ZDR. Iz citirane določbe izhaja, da mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v pisni obliki in v njej pisno obrazložen odpovedni razlog, delavec pa opozorjen na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje vse navedene elemente.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ima tožena stranka zasedena vsa delovna mesta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, ki bi ga bilo mogoče tožnici ponuditi glede na njeno izobrazbo, delovne izkušnje in delovne zmožnosti. Navedeno pa izhaja tudi iz mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2010 kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. Ob tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino tega mnenja presojalo v okviru ugotavljanja možnosti tožene stranke, da tožnici ponudi novo pogodbo o zaposlitvi in na podlagi izvedenih dokazov (citirano mnenje, izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke,...) zaključilo, da tožena stranka ustreznega delovnega mesta za tožnico ni imela na razpolago. Pritožbeno zatrjevanje tožnice, da tožena stranka nima zasedenih vseh delovnih mest, ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njene pritožbe, saj je bistvena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo mogoče premestiti tožnico (glede na pogoje iz 40/1 ZZRZI). Ker tožnica svojega dela (zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ) ni mogla opravljati, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka na njenem delovnem mestu zaposlila drugo osebo. Razlog za izpodbijano redno odpoved ni bil v tem, da tožena stranka del, ki jih je opravljala tožnica, ne potrebuje, temveč v tem, da tožnica teh del zaradi invalidnosti ni bila zmožna opravljati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sama krije svoje stroške tega postopka, tako da je tudi ta pritožbena navedba, ki je sicer pavšalna in neobrazložena, neutemeljena.

Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti tožničine pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 ZDSS-1).