Up-349/97

29. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in C. C.-Č., odvetnika v Z. na seji senata dne 29. marca 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp 3310/97 z dne 24. 6. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 4. 12. 1997 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bila zavrnjena pritožba njegovih zagovornikov zoper prvostopno odločbo o prekršku. S to pa je bil pritožnik kaznovan za cestnoprometni prekršek z denarno kaznijo 15 000 SIT, naloženo mu je bilo tudi plačilo povprečnine v znesku 3 000 SIT in plačilo stroškov postopka v višini 2 200 SIT, izrečen pa mu je bil tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca.

2.Pritožnik zatrjuje, da Republiški senat za prekrške o njegovi pritožbi ni odločal brez nepotrebnega odlašanja, zaradi česar naj bi mu bila z izpodbijanim aktom kršena pravica iz 23. člena Ustave. Pritožnik naj bi pritožbo vložil 3. 4. 1997. Republiški senat naj bi o njej odločal 24. 6. 1997, medtem ko naj bi bil pisni odpravek te odločbe pritožnikovima zagovornikoma vročen šele 15. 10. 1997, pri tem pa je 7. 9. 1997 nastopilo tudi absolutno zastaranje kazenskega pregona za prekršek. Pritožnik tudi meni, da je Republiški senat za prekrške antidatiral datum svoje seje, saj je nemogoče, da bi izdeloval pisni odpravek te odločbe od 24. 6. 1997 pa do 9. 10. 1997. Sama izdelava izpodbijane odločbe v pisni obliki in njena vročitev je trajala tri mesece in tri tedne. Takšno poslovanje Republiškega senata za prekrške naj bi bilo nedopustno in v nasprotju z določbo 23. člena Ustave. Po njegovem bi moral biti pisni odpravek odločbe izdelan najpozneje v 8 dneh od dneva odločitve, to je do 2. 7. 1997 in mu biti takoj zatem tudi vročen. Če bi Republiški senat za prekrške tako postopal, bi bila izpodbijana odločba vročena pritožniku in njegovima zagovornikoma še pred 7. 9. 1997, ko je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona za prekršek.

Pri tem naj bi izpodbijana odločba predstavljala tudi povsem običajno, rutinsko odločbo, ki bi morala biti sestavljena v roku ene ure. Antidatiran naj bi bil po mnenju pritožnika tudi datum, ko naj bi bil pisni odpravek odločbe odpravljen pri Republiškem senatu za prekrške (9. 10. 1997). V vsakem primeru pa naj bi bila vročitev prepozna in sicer po nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona za prekršek. Da ne bi prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona za prekršek, bi moral Republiški senat za prekrške odločiti o pritožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo o prekršku tako, da bi bil pisni odpravek odločbe Republiškega senata za prekrške vročen pritožniku in njegovima zagovornikoma še pred 7. 9. 1997, torej pred iztekom dve letnega absolutnega zastaralnega roka. Zato pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da postopek o prekršku ustavi.

3.Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) izčrpanost vseh pravnih sredstev. Praviloma se ustavna pritožba vloži, ko so izčrpane vse redne in izredne pravne poti, s katerimi se lahko popravijo ali odpravijo kršitve ustavnih pravic. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

4.Pritožnik izpodbija odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bila zavrnjena pritožba njegovih zagovornikov in v celoti potrjena prvostopna odločba o prekršku. S to pa je bila pritožniku izrečena denarna kazen 15 000 SIT in že zgoraj v točki 1 tega sklepa navedeni stroški postopka, izrečen pa mu je bil tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca.

5.Po določbi 202. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 61/96, 35/97, 73/97, 87/97 in 73/98 - v nadaljevanju: ZP) je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo, če je izrečena za prekršek kazen zapora ali izrečen varstveni ukrep prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti ali poklica ali prepoved vožnje motornega vozila, če je izrečena za prekršek posamezniku denarna kazen nad 15 000 SIT (takrat veljavna določba o višini denarne kazni, ki je omogočala zahtevo za sodno varstvo) in v primerih, določenih v 3. točki tega člena ZP.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Sodnika za prekrške v Celju št. P-5430/95 in ugotovilo, da zoper izpodbijano odločbo pritožnik ni vložil zahteve za sodno varstvo in s tem ni izčrpal predvidenega sodnega varstva pred pristojnim sodiščem.

7.Ker pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč-Korošec.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk