Jedro

Ko gre za molk organa predstavlja sporno pravno razmerje neizdan akt tožene stranke. S predlagano ureditvijo stanja, po kateri naj tožena stranka izda upravni akt, zatrjevanih hujših posledic ni mogoče odvrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1081/2003-17 z dne 9.7.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvo točko sklepa, št. U 313/2003-13 z dne 5.3.2003 na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo kot prezgodaj vloženo tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi molka tožene stranke, ki o njegovi pritožbi zoper sklep dekana tožene stranke z dne 29.11.2002, s katerim je bila zavržena njegova pritožba zoper izpitno oceno, ni odločila v roku določenem z zakonom in tudi ne v nadaljnjih sedmih dneh po vložitvi njegove nove zahteve; z 2. točko navedenega sklepa pa je zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je na podlagi 69. člena ZUS uveljavljal ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ker je presodilo, da tožnik naj ne bi izkazal spornega pravnega razmerja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, št. I Up 505/2003-2 z dne 18.6.2003, navedeni sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 399. člena ZPP ter v razlogih med drugim navedlo, da naj sodišče prve stopnje v novem postopku o zadevi meritorno odloči. Z izpodbijanim sklepom, št. U 1081/2003-17 z dne 9.7.2003 izdanim v novem postopku, je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je presojalo po 2. odstavku 69. člena ZUS, zavrnilo. V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da tožnik z navedbami o izgubi statusa študenta ter nekaterih pravic, vezanih na ta status, izgubo Zoisove štipendije, kar naj bi zanj predstavljalo premoženjsko škodo v višini 1.500.000,00 SIT ter neurejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni izkazal za verjetno nastanek hujših škodljivih posledic, kot enega izmed pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1. odstavek 72. člena ZUS). Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Določba 2. odstavka 69. člena ZUS, na kateri temelji odločitev o zavrnitvi zahtevane začasne odredbe, ni bila pravilno uporabljena, določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 v nadaljevanju ZIZ), s katerimi so določeni pogoji za zavarovanje terjatev v smislu začasne ureditve spornega razmerja zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode, pa niso bile uporabljene. ZUS izrecno ne izključuje možnosti izdaje začasne odredbe po določbah ZIZ; po 2. odstavku 1. člena navedenega predpisa pa se določbe ZIZ uporabljajo tudi za sodno izvršbo in zavarovanje, ki je urejeno z drugim zakonom, glede vseh tistih vprašanj, ki s takim posebnim zakonom niso urejena. Navaja še, da dejansko stanje glede hujših škodljivih posledic, kot enega izmed zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, sploh ni bilo ugotovljeno. Ponavlja navedbe, da mu je bil zaradi neugoditve pritožbi onemogočen vpis v višji letnik študija v študijskem letu 2002/2003, zaradi česar mu grozi izguba Zoisove štipendije, kar predstavlja premoženjsko škodo v višini 1.500.000,00 SIT. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne navedenemu sodišču, da opravi nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel pravne podlage za njeno izdajo. Vendar je iz vsebine njegovega predloga, po katerem je pristojni organ tožene stranke dolžan nemudoma odločiti o njegovi pritožbi, s katero izpodbija sklep dekana z dne 29.11.2002 o zavrženju njegove pritožbe zoper izpitni oceni, sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je zahtevana začasna odredba predlagana po 2. odstavku 69. člena ZUS. Po navedeni zakonski določbi lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Že v zahtevi za njeno izdajo pa mora tožnik sodišču predlagati, kako naj se do odločitve o tožbi uredi stanje (kakšne ukrepe, prepovedi ali ravnanje naj sodišče odredi) in tudi verjetno izkazati potrebo po ureditvi stanja, kot tudi nastanek hujših škodljivih posledic ter ponuditi dokaze, ki kažejo na izpolnjevanje pogojev za njeno izdajo.

V obravnavani zadevi, ko gre za molk tožene stranke, predstavlja sporno pravno razmerje neizdan akt tožene stranke, ki po zatrjevanju tožnika že povzroča hujše škodljive posledice. Te bi bilo mogoče odvrniti le na podlagi ustrezno oblikovanega predloga, kako naj se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe, uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. S predlagano ureditvijo stanja, po kateri naj tožena stranka odloči o tožnikovi pritožbi, torej izda upravni akt, pa zatrjevanih hujših škodljivih posledic (izguba štipendije ter neizpolnitev pogojev za vpis v višji letnik v študijskem letu 2002/2003) ni mogoče odvrniti. Če pa s predlagano začasno ureditvijo stanja hujših škodljivih posledic ni mogoče odvrniti, tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevano izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev v zadevi nimajo vpliva. ZUS celovito ureja inštitut začasne odredbe v 69. členu ter na uporabo določb ZIZ v upravnem sporu ne napotuje. Zato ni podlage za uporabo določb navedenega zakona v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.