Jedro

V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 1. 7. 2012 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas in polni delovni čas, da ji je bilo delovno razmerje 18. 11. 2016 nezakonito odpovedano ter da še vedno traja, tožena stranka pa naj jo od 1. 7. 2012 prijavi v zavarovanja, ji izstavi pogodbo o zaposlitvi, jo pozove nazaj na delo ter ji plača vse naštete prejemke iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bilo tožnici delovno razmerje 19. 2. 2017 nezakonito odpovedano in da še vedno traja (II. točka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna za obdobje od 1. 2. 2017 dalje izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem je bila pred 1. 2. 2017 zaposlena A.A., za plačilo stroškov prehrane ter obračun plače, regresa za letni dopust in božičnice, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov (III. točka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper njen izpodbijani zavrnilni del) se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dela ni opravljala osebno, ker je imela dve zaposleni delavki, ki sta opravljali delo v prodajalni v B.. Trdi, da je odločilno, da je dejansko opravljala delo osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ponavlja, da je delo za toženo stranko na podlagi pogodbe, ki jo je tožena stranka poimenovala pogodba o franšizingu, opravljala vrsto let osebno, kontinuirano in nepretrgano, šlo pa je za enaka dela, kot so jih opravljali drugi delavci, ki so bili zaposleni pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi. Meni, da zaposlitev dveh delavk pri njenem s. p., ki sta prav tako opravljali delo prodajalke v tej prodajalni, ne more vplivati na ugotovitev o njenem osebnem opravljanju dela, saj ni opravljala nobene druge dejavnosti in je bila tožena stranka njen edini pogodbeni partner, od nje pa je bila popolnoma ekonomsko odvisna. Po njenem mnenju slednje odločilno ločuje delovno razmerje od oblik poslovnega sodelovanja med dvema ekonomsko neodvisnima subjektoma. Trdi, da dve zaposleni delavki pri njej pomenita kvečjemu njeno večjo odvisnost od tožene stranke, saj ju je morala zaposliti na njeno zahtevo ter jima plačevati plačo, ki je bila neodvisna od ustvarjenega prometa. Meni, da ji tega ne bi bilo treba, če bi šlo za pravo franšizo. Trdi, da so vse tri trgovsko dejavnost opravljale v imenu in za račun tožene stranke, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom, tožničino delo pa je bilo delo poslovodje. Meni, da razlaga zakona, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, daje delodajalcem možnost zakonitega obida delovnopravne zakonodaje. Sklicuje se na sodno prakso, da je pri presoji obstoja elementa delovnega razmerja pomembno dejansko opravljanje dela, in ne ureditev v pogodbi oziroma volja strank (prim. s sodbo I U 923/2015). Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča (Pdp 558/2013), po kateri se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Zatrjuje kršitev 14. člena Ustave RS, saj je brez utemeljenega razloga drugače obravnavana kot drugi delavci, ki delo z vsemi elementi delovnega razmerja opravljajo prek pogodb civilnega prava, in sicer zato ker je morala zaposliti še dve delavki, predhodno zaposleni pri toženi stranki. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ugotovitev o tem, da dela ni osebno opravljala, v nasprotju z njeno izpovedjo. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj so okoliščine v zvezi z zaposlitvijo C.C. pomembne v predmetni zadevi. Ponavlja, da je ta njen zunajzakonski partner, ki ni opravljal storitev oziroma dela niti za tožnico niti za toženo stranko, pač pa je na zahtevo svojega dejanskega delodajalca dobival plačilo prek izdanih računov tožnice in je bil le navidezno zaposlen pri njej. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da kot poslovodja trgovine ni bila vezana na navodila tožene stranke, saj so zadolžitve poslovodij trgovine lahko različne, na to pa ne vpliva večja ali manjša samostojnost pri sprejemanju določenih odločitev. Vezanost na navodila tožene stranke po njenem mnenju izhaja tudi iz franšizne pogodbe (določbe o delovnem času in ureditev prodajalne). Trdi, da je opravljala povsem enaka dela, kot jih je pred njo opravljala prejšnja vodja trgovine A.A., ki je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da ni bila poslovodna delavka v smislu 73. člena ZDR-1. Ugovarja tudi ugotovitvi, da ni prejemala plačila za delo, ampak plačilo v odvisnosti od poslovanja, saj šlo za podjem tožene stranke, katere last so bili trgovina, delovna sredstva, prodajno blago in blagajna, računi pa so se prav tako izdajali v imenu in za račun tožene stranke. Meni, da nefiksno plačilo, odvisno od uspešnosti poslovanja prodajalne, ne vpliva na nobenega izmed elementov delovnega razmerja. Poudarja, da je delo nesporno opravljala za plačilo. Zatrjuje kršitev procesnih pravic zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v zadevi.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotovitvijo, da tožnica ni osebno opravljala dela za toženo stranko, ni napačno povzelo tožničine izpovedi, saj gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje moralo napolniti z razlago. To je tudi storilo. Nasprotje med tožničino izpovedjo o tem, da je delo za toženo stranko opravljala osebno, in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta element delovnega razmerja ni podan, je posledica različnega tolmačenja zakonske določbe 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). Gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za t. i. protispisnost. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

8. Tožnica v pritožbi še navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala. Iz načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma, če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP) navedlo razloge, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (točka 9 obrazložitve). Pravilno je presodilo, da ob nespornem dejstvu, da tožnica ni edina opravljala dela na podlagi sklenjene pogodbe o franšizingu s toženo stranko, zaslišanje prič, ki bi izpovedale o vsebini razmerja med pravdnima strankama ni bilo potrebno. Tudi če bi priče potrdile, da je tožnica tudi neposredno osebno opravljala delo v prodajalni več kot 40 ur tedensko (kar med strankama niti ni bilo sporno), to na izid tega individualnega delovnega spora ne bi vplivalo. Enako velja za zaslišanje priče C.C..

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi kot bistveno ugotavljalo, ali so bili pri delu tožnice za toženo stranko podani elementi delovnega razmerja kot izhajajo iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) in 4. člena ZDR-1. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravna pomembna dejstva: - da tožnica dela ni opravljala osebno, saj je delo po pogodbi o franšizi za toženo stranko opravljala še z dvema delavkama (D.D. in E.E.), ki sta bili zaposleni pri tožničinem s. p., - da tožnica ni bila vezana na navodila tožene stranke v smislu določb ZDR-1 o direktivni oblasti delodajalca, - da tudi plačilo, ki ga je tožnica prejemala, ni bilo plačilo za delo, ampak je bila njegova višina odvisna od poslovanja tožničinega s. p. 10. V pritožbi tožnica vztraja, da je delo opravljala osebno. Osebno opravljanje dela je pravni standard, njegovo vsebino pa je treba ugotoviti z razlago. Če bi uporabili zgolj jezikovno razlago, za kar se zavzema tožnica, bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnica opravljala delo za toženo stranko osebno, saj je res neposredno osebno delala v prodajalni v B. vsaj 40 ur tedensko. Vendar pa bi bila taka razlaga 4. člena ZDR-1 nelogična in v nasprotju z namenom tega predpisa, saj je bistvo delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, da delavec vse delo, ki mu ga odredi delodajalec, opravi osebno sam, (zgolj) za to osebno opravljeno delo pa prejme plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz tožničinih trditev (pa tudi izvedenih dokazov) izhaja, da tožnica ni opravila vsega dela v navedeni prodajalni sama, pač pa sta del dela opravili njeni zaposleni delavki D.D. in E.E., ki sta plačilo za to delo prejeli od tožnice in ne od tožene stranke. Tožnica se tako neutemeljeno zavzema za razlago, da bi lahko katerokoli poslovno razmerje predstavljalo dejansko delovno razmerje, če bi nosilec dejavnosti tudi sam osebno vsaj 40 ur tedensko neposredno opravljal delo, tudi če bi imel zaposlene delavce, ki bi opravili preostanek dela. Ob dejstvu, da je imela tožnica v svojem s. p. zaposleni dve drugi delavki, za ugotovitev dejanske narave razmerja med tožnico in toženo stranko niti ni bistveno, v kakšnem pogodbenem razmerju je bil C.C. s tožnico. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri ugotavljanju dejanskega razmerja delovno sodišče presoja celoten pravni položaj domnevnega delavca, ki posluje kot s. p., in tako ni mogoče izključiti dela poslov s tretjo osebo in izplačila določenih denarnih zneskov osebi, ki je hkrati celo prokurist tega s. p. Dejstvo, da gre za družinskega člana tožnice, ne izključuje možnosti pogodbenega sodelovanja med njima. Zavzemanje tožnice, da bi delovno sodišče presojalo tudi položaj navedenega v razmerju do pravne osebe, pri kateri naj bi bil on v dejanskem delovnem razmerju, ni utemeljeno. Tožničina odločitev je namreč bila, da je v okviru svojega s. p. izstavljala račune podjetju, za katerega naj bi C.C. dejansko delal, da je zanj plačevala davke in prispevke ter mu izplačevala določene zneske. Glede na to se ne more sklicevati na to, da je bil navedeni fiktivno zaposlen pri njej.

11. V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje. Na to ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica prisiljena v sodelovanje s toženo stranko v obliki s. p. in da naj bi bila prisiljena zaposliti delavki tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na določbe 75. člena ZDR-1, po katerem v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

12. Na ugotovitev, da tožnica ni bila v dejanskem (faktičnem) delovnem razmerju pri toženi stranki tudi ne vpliva dejstvo, da je bila v razmerju do tožene stranke ekonomsko šibkejša oziroma da je bila ekonomsko odvisna od nje. Tudi pri pogodbah med gospodarskimi subjekti lahko pride do razlik v (ekonomski) moči strank, prav tako lahko en gospodarski subjekt ustvari večino prometa z enim samim poslovnim partnerjem, pa to ne spremeni pravne narave teh pogodb (ne gre za pogodbe o zaposlitvi).

13. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici. Tožničino delovanje na podlagi navedene pogodbe, ne glede na to, koliko je bila pri poslovanju trgovine v B. prosta (pri čemer je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v primerjavi z delavci v delovnem razmerju manj vezana na navodila in nadzor delodajalca), ni delo delavca v odvisnem delovnem razmerju. Položaj tožnice, ki kot poslovni subjekt sklepa pogodbo o poslovnem sodelovanju s toženo stranko in pri tem zaposluje dve delavki, in položaj delavca, ki kot samostojni podjetnik opravlja delo z vsemi elementi delovnega razmerja za delodajalca, sta si v bistvenem različna, zaradi česar je neutemeljen očitek tožnice, da je bila neenako obravnavana v smislu kršitve 14. člena Ustave RS.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).